Ustavimo prodajo NLB

Slovenija bi se morala evropski komisiji zahvaliti za sodelovanje, NLB pa v proračun vrniti državno pomoč

Dr. Lovre Božina je eden največjih hrvaških bančnih strokovnjakov, je profesor na več tamkajšnjih univerzah, pisec hrvaških ekonomskih učbenikov. Pred štirimi leti, ko je vlada Alenke Bratušek v zameno za odobritev državne pomoči našim bankam evropski komisiji obljubila privatizacijo teh, smo ga obiskali v Pulju, da bi nam opisal hrvaško izkušnjo. Hrvaška je okoli leta 2000 prodala tako rekoč vse svoje, po domovinski vojni ozdravljene banke. Zato nas je zanimalo, kako se je projekt po 15 letih končal. Njegov odgovor in hkrati prijateljski nasvet Sloveniji je bil: »Privatizacija hrvaških bank je bila ena največjih napak, kar smo jih naredili.«

Hrvaška je svoje banke – tako kot Slovenija sedaj NLB – prodajala z namenom stabilizacije gospodarstva, na primer zmanjšanja političnega vpliva na banke, povečanja zaposlenosti in zmanjšanja dolgov. A nobeden od teh ciljev ni bil dosežen. Učinek prodaje bank je bil ravno nasproten, je pojasnil Božina. Dolgovi so se še povečali, gospodarske razmere še poslabšale. Banke namreč niso navadna podjetja, ampak stične točke dolžniško-upniških razmerij. S prodajo bank država proda del gospodarstva.

Tipičen primer naj bi bila Istra: ko so prodali močno Istarsko banko, so novi lastniki kupnino nazaj dobili s plasiranjem drugih proizvodov in podjetij, s katerimi so imeli globalne stike. Domače proizvode so nadomestili tuji – zato so številna srednje velika in majhna hrvaška podjetja iz Istre bankrotirala. Namesto posojil (hrvaškemu) gospodarstvu so se nove, tuje banke odločile za manj tvegano pot: ponujanje poceni stanovanjskih posojil. Novi lastniki bank so breme prenesli na ljudi in državo. Prejšnji mesec je hrvaška vlada sporočila, da ima kar 323 tisoč Hrvatov blokirane bančne račune, zato bo država 150 tisočim delno (spet) odpisala dolgove, banke pa spet posredno dokapitalizirala.

Pred tem izzivom je tudi Slovenija. Privatizacijo NLB že od leta 2013 zahteva evropska komisija, ki svari pred moralnim tveganjem in politizacijo banke. Čeprav s tem domnevno varuje nas, davkoplačevalce, ki smo pred petimi leti banko dokapitalizirali z 1,55 milijarde evrov, so njene zahteve in ukrepi absurdni in dejansko v interesu bodočih kupcev banke. Recimo: NLB smo morali dokapitalizirati, da bi začela spet kreditirati gospodarstvo. Hkrati pa je komisija dokapitalizirani NLB pristrigla peruti in ji omejila kreditiranje gospodarstva, češ da bi lahko ponovno močna banka izkrivljala konkurenco.

Prejšnji mesec so slovenske politične stranke – razen Levice in SNS – klonile pred zahtevami evropske komisije in obljubile, da bodo polovico banke prodale še letos, prihodnje leto pa še preostalih 24,99 odstotka. Prejšnji teden je komisija v te pogoje privolila in hkrati zagrozila, da bo sicer banko prodala sama, prek posrednikov. Za slovensko politiko je seveda uboganje komisije najlažja pot. Za davkoplačevalce pa je to najdražja pot, saj je povsem jasno, da bo kupnina za načrtno hendikepirano banko nizka in da si jo bodo novi lastniki tako ali drugače, če ne pa z zadolžitvijo prebivalstva, hitro povrnili.

Obstaja sicer še druga, alternativna pot: Slovenija bi se lahko komisiji preprosto zahvalila za sodelovanje. Tedaj bi komisija državno pomoč iz leta 2013 razglasila za nezakonito in bi zahtevala, da NLB vrne denar v državni proračun. Dejansko bi NLB v proračun morala vrniti manj, kot je prejela, saj bi od zneska morali odšteti že vrnjeno državno pomoč v obliki izplačanih dividend, morali pa bi tudi ovrednotiti izpad dohodkov banke zaradi t. i. kompenzacijskih ukrepov. Glede na to, da ima NLB, sodeč po zadnjem finančnem poročilu, okoli pet milijard razpoložljivih rezerv, bi milijardo, če je treba, tudi po obrokih, državi že lahko vrnila.

Je pa seveda res, da bi s tem Slovenija izrazila dvom o pravilnosti politike reševanja bank, ki ji je zadnja leta dajala prednost evropska komisija. Vprašljivi bi postali tudi nasveti glavnega finančnega svetovalca pri tem projektu, podjetja Oliver Wyman s sedežem v davčni oazi na Bermudih. Vemo namreč, da davčnih oaz ni dobro razjeziti.