Kdor stavi na sankcije, mora vedeti, da se spušča v igro z negotovim izidom

Za sankcije velja enako kot za vojno: lažje je vstopiti kot izstopiti in rezultat redko izpolni pričakovanja 

Sankcije niso ne vojna ne mir, ampak vsakega nekaj. Zaradi tega jih je treba v mednarodni politiki uporabljati previdno, smiselno in z občutkom za pravo mero. Na prvi pogled ne povzročajo prelivanja krvi, videti so tudi stroškovno učinkovitejše kot oboroženi spopad. Toda njihove učinke je mogoče predvideti samo na začetku. Kdor stavi na sankcije, ne sme pozabiti na zakon nepredvidljivih posledic, v die Welt piše Michael Stürmer. Novice, ki jih v zadnjih tednih in dneh slišimo o Iranu in Turčiji, ponujajo celoten spekter dokazov, da so sankcije nevarne in je redko mogoče predvideti njihove posledice.

Da je predsednik ZDA Donald Trump dolgo premišljeval o diplomaciji, preden se je odločil, da bodo ZDA odstopile od jedrskega sporazuma z Iranom, ni mogoče reči. ZDA namreč uvajajo sankcije po tekočem traku, brez koncepta in ocene, koliko bodo dolgoročno stale.

Trump ima prav, da je trajanje jedrskega sporazuma z Iranom omejeno na 15 let in dopušča razvoj raket nosilk, vsebuje šibke točke ter iranskim mulam trajno ne preprečuje, da bi lahko prevzeli prevlado na Srednjem Vzhodu. Toda več sodeč po ocenah preostalih podpisnic sporazuma v pogajanjih ni bilo mogoče doseči. Kljub temu sporazum zmanjšuje nevarnost, da bi krize na Srednjem vzhodu prerasle v katastrofo svetovnih razsežnosti, prav tako je pomembno, da preprečuje Iranu, da bi nadaljeval z razvojem jedrskega orožja.

Poleg tega ni majhen dosežek, da se podpisnice v času nenehnih konfliktom med Vzhodom in Zahodom strinjajo, da je treba Iran imeti pod nadzorom, da bi preprečili nov izbruh krize, tokrat jedrske. Spomniti je treba samo na njegovo nastajanje, da bi ugotovili, kako malo je manjkalo, da sporazuma ne bi bilo. Boleče sankcije, ki so predvidene, če bi Iran kršil sporazum, so bile del ostrih pogajanj. Te so hujše od vsega, kar je predvideno v sporazumu. Tako rekoč vsak stik z Iranom bi bil v tem primeru za državo, ki bi se zanj odločila, smrtonosen.

Sankcije kot nadaljevanje diplomacije z ostrejšimi sredstvi, še več sankcij kot orodje za kaznovanje in tudi sankcije kot signal za notranje potrebe sodijo v nabor orodij mednarodne politike. Teh orodij se nihče ne poslužuje pogosteje kot ZDA.

Kdor stavi na sankcije, mora vedeti, da se spušča v igro z negotovim izidom. Za to igro velja enako kot za vojno: lažje je vstopiti kot izstopiti in rezultat redko izpolni pričakovanja. Sankcije kot nadaljevanje diplomacije z ostrejšimi sredstvi, še več sankcij kot orodje za kaznovanje in tudi sankcije kot signal za notranje potrebe sodijo v nabor orodij mednarodne politike. Teh orodij se nihče ne poslužuje pogosteje kot ZDA. Zadnji tak primer je uvedba carin za uvoz jekla in aluminija iz Turčije, ki je posredno povzročila padec tečaja turške lire v primerjavi z dolarjem. To je največja neresnost z resnimi posledicami blizu in daleč.

Težko je verjeti, da je Donald Trump preučil, kakšne bodo takojšnje in poznejše gospodarske in strateške verižne reakcije tega ukrepa. O izkušnjah sankcij obstajajo kupi knjig, ki jih je treba že zaradi boleče večpomenskosti ponižno preštudirati. Med diplomacijo in sankcijami je enako nejasna meja kot med sankcijami in vojno.

Primerov za to ne manjka. Ko je Napoleon hotel uničiti britansko trgovino, je razglasil kontinentalno zaporo, ki so jo manjše sile morale sprejeti, ni se pa temu podredila Rusija, zato se je odločil za pohod na Rusijo, ki se je zanj klavrno končal. Še jasnejše so lekcije sankcij iz 20. stoletja. Italijanski fašistični diktator Benito Mussolini je svoje enote poslal v Abesinijo oziroma Etiopijo, na kar se je društvo narodov odzvalo z gospodarskimi sankcijami proti Italiji. Mussolini se je nanje odzval s sklenitvijo pakta s Hitlerjem. Ko se je temu paktu priključil sovjetski diktator Stalin, je izbruhnila druga svetovna vojna. Na Daljnem vzhodu je Japonska zasedla kitajsko obalo, zaradi česar so ZDA blokirale uvoz energentov na Japonsko. Ta se je maščevala z napadom na ameriško pristanišče Pearl Harbour. ZDA so se za ta napad Japonski maščevale z jedrsko bombo, ki so jo vrgle na Hirošimo.