Negotove oblike dela so rezultat odločitev podjetij in politikov

Razvoj tehnologije za proizvodnjo v tovarnah je bil mogoč zato, ker se je odnos ljudi do dela spremenil že pred njo, enako velja za današnjo digitalno revolucijo 

Ko se v šoli učimo o industrijski revoluciji, slišimo veliko o tovarnah, parnem stroju, morda o statvah. Učimo se, da so tehnološke inovacije prinesle družbene spremembe in so radikalno spremenile način dela. V sodobnem gospodarstvu na enak način obravnavamo pametne telefone, umetno inteligenco, aplikacije. Nezadržen razvoj tehnologije naj bi bil odgovoren za izginjanje tradicionalnih oblik dela, ukinjanje zaposlenih z redno plačo, ki jih nadomeščajo pogodbeni sodelavci, svetovalci in začasno zaposleni. To ni res, v New York Timesu piše Louis Hyman, izredni profesor na univerzi Cornell.

Zgodovina dela kaže, da tehnologija običajno ne spodbudi družbenih sprememb. Te spodbudijo naše odločitve o tem, kako si organiziramo svet. Tehnologija se odzove šele kasneje, da te spremembe spodbudi in utrdi. To je ključno za vse, ki jih skrbijo negotovosti in druge pomanjkljivosti sodobnega gospodarstva. Spomni nas, da je oblika dela vedno stvar družbene izbire, ni rezultat algoritma, je zbirka odločitev podjetij in politikov.

Zgodovina dela kaže, da tehnologija običajno ne spodbudi družbenih sprememb. Te spodbudijo naše odločitve o tem, kako si organiziramo svet. Tehnologija se odzove šele kasneje, da te spremembe spodbudi in utrdi.

Preden se je v 19. stoletju zgodila industrijska revolucija, se je v 18. stoletju zgodila revolucija dela. Pred to revolucijo so ljudje delali tam, kjer so živeli, na kmetiji ali v trgovini. Proizvodnja tekstila je recimo bila odvisna od povezav med neodvisnimi kmeti, ki so preli vlakna in tkali oblačila. Delali so samostojno, niso bili pri nikomur zaposleni. Po industrijski revoluciji so tovarnarji zbrali delavce pod eno streho, kjer so jih lahko nadzirali. Življenje doma in delo so s tem prvič ločili. Ljudje so s tem izgubili nadzor nad delom, namesto dobičkov od svojega dela so dobili plačo.

Revolucija dela je bila nujni pogoj za industrijsko revolucijo. Razvoj tehnologije za proizvodnjo v tovarnah je bil mogoč zato, ker se je odnos ljudi do dela že spremenil. Enako velja za današnjo digitalno revolucijo, ki se dogaja že vsaj 40 let. V teh štirih desetletjih  smo videli rast števila dnevnih delavcev, začasno zaposlenih uradnikov, svetovalcev menedžerjem, pogodbenih sodelavcev, prekarnih profesorjev in drugih oblik začasnih in pogodbenih zaposlitev. Vsem je skupno, da so to začasna in negotova delovna mesta.

V zadnjih desetih letih je 94 odstotkov novih zaposlitev takšnih. Internetne tehnologije so pospešile tovrstno najemanje delavcev, čeprav večina prekarnih delavcev ne dela prek spleta. Toda storitvena podjetja, kot je Uber, so bila ustanovljena z namenom izkoristiti prerkarne delavce, ne jih ustvariti. Njihova tehnologija rešuje probleme podjetij in potrošnikov v svetu negotovih zaposlitev, ki že obstaja. Uber je simptom, ne vzrok.

Za večino zaposlenih je »svoboda« sodobnega gospodarstva zgolj svoboda, da se morajo bati. Je ukinitev zaščit, za katere so se tudi delavci pri nas močno borili, da so bile vključene v zakone.

Treba je poudariti, da je »tehnologija« začasnih zaposlitev (in možnost, da celotna delovna sila postane začasno zaposlena) obstajala več let preden so se koncerni odločili, da jo bodo uporabili. Današnje aplikacije za pametne telefone podjetjem omogočajo, da lahko na enostaven način najdejo začasne delavce, dejansko pa uporaba aplikacij ni bistveno lažja, kot je bilo dvigniti telefonsko slušalko leta 1950.

Kmalu po drugi svetovni vojni je Elmar Winter v kraju Milwaukee v ZDA ustanovil Manpower, prvo veliko agencijo za zaposlovanje, za iskanje tajnic, ki so jih delodajalci nujno potrebovali. Konec 50. let prejšnjega stoletja je Winter ugotovil, da Manpower v prihodnosti lahko raste pod pogojem, da delodajalci celotno redno zaposleno delovni silo nadomestijo z začasnimi zaposlenimi. Toda prepričati delodajalce v to je bilo težje kot rečeno. To spremembo je omogočila šele sprememba pogleda na podjetja v 70. letih prejšnjega stoletja. Ta sprememba je, da je cena delnic na borzi postala pomembnejša od proizvodnje podjetij, kratkoročni dobički pomembnejši od dolgoročnih naložb. Moderno je postalo »vitko« podjetje, to teorijo so prodajali predvsem svetovalci menedžerjem in poslovni guruji.

Veliki koncerni so vedno imeli kritike, a pred letom 1970 nihče ni niti pomislil, da bi lahko bila majhna podjetja bolje vodena kot velika. Velika podjetja so imela vire, ekonomijo obsega, usposobljene menedžerje, veliko možnosti. Kljub temu so izrazi »majhno«, »učinkovito« in »prožno« postali sinonimi. Z vzponom vitkih družb so delavci postali nepomembni in zaposlitve prekarne.

Treba je poudariti, da je »tehnologija« začasnih zaposlitev (in možnost, da celotna delovna sila postane začasno zaposlena) obstajala več let preden so se koncerni odločili, da jo bodo uporabili. Današnje aplikacije za pametne telefone podjetjem omogočajo, da lahko na enostaven način najdejo začasne delavce, dejansko pa uporaba aplikacij ni bistveno lažja, kot je bilo dvigniti telefonsko slušalko leta 1950.

Za večino zaposlenih je »svoboda« sodobnega gospodarstva zgolj svoboda, da se morajo bati. Je ukinitev zaščit, za katere so se tudi delavci pri nas močno borili, da so bile vključene v zakone. Louis Hyman pravi, da se v stare čase ni mogoče vrniti, ampak je treba oblikovati nova pravila, ki bodo delavcem omogočila, da bodo od digitalizacije imeli koristi. Negotovost ni neizogibni strošek tehnološkega napredka. Le, če to razumemo, lahko zagotovimo, da bomo od kapitalizma imeli koristi in nas ne bo izčrpal.