Tonin je mislil resno

Odhajajoči predsednik parlamenta je v dveh mesecih dni naredil več kot prejšnji v 4 letih – za poslanske privilegije 

Odhajajočega predsednika parlamenta, vodjo NSi Mateja Tonina, si bomo zapomnili po njegovi samovšečni oceni lastnega dela, sodeč po kateri je v dveh mesecih predsednikovanja z ekipo naredil več »kot prej v 4 letih mandata«. A pogled na spisek predlaganih reform in sprememb, ki jih je Tonin na zadnjem posvetu predsednikov poslanskih skupin poskušal uvrstiti na dnevne rede delovnih teles, kaže, da je bil pretežni del njegovega boja »sindikalne narave«.

Na njegov predlog so parlamentarne službe pripravile več sprememb pravilnikov in sklepov, s katerimi bi izboljšali blagostanje poslancev. Sam Tonin sicer govori o »pravičnejši ureditvi razmerij«, ki pa bi v primeru uveljavitve imela negativne učinke na parlamentarni proračun. Tako je Tonin predlagal nov, »pravičnejši« sklep o uvrstitvi v plačne razrede, po katerem bi se praktično vsakemu poslancu osnovna bruto plača zvišala za 4–8 odstotkov.

Naj navedemo primer. Predsednik poslanske skupine z več kot 20 poslanci, v sedanji sestavi je to vodja skupine SDS Danijel Krivec, bi bil po novem uvrščen v 61. in ne v 60. plačni razred. Večina ostalih poslancev, ki so v povprečju člani treh delovnih teles, pa bi se po novem uvrstila ne v 55. ampak v 57. plačni razred, kar pomeni, da bi se jim osnovne bruto plače zvišale za okoli 8 odstotkov. Dvig poslanskih plač naj bi po projekcijah državnega zbora proračun mesečno stal dodatnih 30 tisoč evrov.

Poleg plač je želel Tonin dvigniti tudi mesečne pavšale za pokrivanje stroškov pri opravljanju dela v volilni enoti. Ta dodatek, ki zdaj znaša med 500 in 800 evri, odvisno od oddaljenosti poslanske pisarne, bi dvignili na enotnih 800 evrov, kar bi letno parlament stalo dodatnih 200 tisoč evrov.

Tonin je predlagal tudi spremembo t. i. stanovanjskega pravilnika. Poslanci zdaj za službena stanovanja, glede na njihovo velikost, v Ljubljani plačujejo med 100 in 300 evri najemnine, ki bi jo po novem parlament dodatno subvencioniral glede na oddaljenost poslančevega stalnega bivališča. Jožef Horvat, predsednik poslanske skupine NSi s stalnim prebivališčem v Črenšovcih, in Krivec, ki stanuje v Srpenici pri Bovcu, tako ne bi plačevala nič. A tudi obračuni potnih stroškov bi bili za poslance višji. V skladu z veljavno ureditvijo so zdaj upravičeni do povračila cene mesečne vozovnice najcenejšega javnega prevoza – po novem bi bili upravičeni do kilometrine, če se bodo udeleževali sej v Ljubljani.

V Levici so ta teden protestirali proti takšnemu hitenju z dvigovanjem poslanskih bonitet in so Tonina, ki je Levico ocenil za vladajočo stranko, označili za »del političnega establišmenta, ki v resnici misli samo na svoje privilegije«, kot je dejal predsednik njihove poslanske skupine Matej Vatovec.

Si je pa Tonin s svojim delom prislužil simpatije vodje SNS Zmaga Jelinčiča. Po njegovem mnenju je namreč Tonin v kratkem času postoril več kot večina bivših predsednikov državnega zbora v vsem mandatu. »Bil je izredno delaven in eksakten, vedel je, kaj hoče, hkrati pa se je vedno držal procedure,« je rekel Jelinčič.

Ali si poslanci zaslužijo višje plače in višje dodatke, je vedno aktualno vprašanje. Ni dvoma, da mora biti poslanska funkcija primerno plačana. Prav tako pa verjetno ni dvoma, da dvomesečno delo pri dvigovanju privilegijev predstavlja izjemen politični dosežek, ki se bo vpisal v anale slovenske parlamentarne zgodovine.

O Mateju Toninu na čelu slovenskih krščanskih demokratov je v prejšnji številki pisal tudi Grega Repovž. Uvodnik najdete tu!