Katja Goljat, fotografinja

Njen najnovejši fotografski projekt, ta čas je na ogled v avli Koroške galerije likovnih umetnosti, je svojstven poklon Slovenj Gradcu, mestu, ki ga je 36-letna umetnica zapustila pri dvajsetih letih in odšla v Ljubljano. Vendar v tem »mestnem albumu« predstavljene fotografije niso prikaz vedut mesta, temveč je s fotografijami naključno izbranih meščanov in meščank različnih generacij in socialnega statusa, ki jih je kar z ulice povabila na fotografiranje v improviziran studio – najprej v nekdanji hladilnici mesnice, kasneje pa v avlo galerije – ustvarila nekakšen »družinski album« mesta. Z njim je obnovila svojo vez z mestom, od katerega se je v dolgih letih dela »na tujem« odtujila, očitno pa je album povezal tudi meščane in meščanke. »Zanimivo je bilo opazovati in poslušati odzive portretirancev, saj se je med njimi razvila zanimiva debata o ljudeh, ki živijo v mestu,« pravi umetnica.

Tudi njena najbolj znana serija fotografij, Varuhi ptic, je sestavljena iz portretov. Vendar osem podob iz te serije niso klasični portreti, saj se je pri njihovem ustvarjanju spretno poigrala z razmerjem med realnostjo in fikcijo, obenem pa je s (po)ustvarjanjem portretirančevih čustev in z izbiro (nagačene) ptice v njegovem naročju ustvarila zagonetne podobe, kar v gledalcu sproži nekakšno razcepljeno percepcijo. Tudi sicer jo kot umetnico pritegnejo »večplastne, malo skrivnostne in poetične fotografije, takšne, pred katerimi obiskovalec postoji nekoliko dlje, da bi se zamislil ob podobi in jo zares občutil«. Za to serijo fotografij je leta 2013 na natečaju revije Emzin dobila 1. nagrado.

Varuhi ptic so takšni, kot so, poetični in skrivnostni, tudi zato, ker je umetnica te podobe ustvarila v umetniško zelo stimulativnem okolju, v majhni vasici Vrå na severu Danske, kjer je leta 2010 v okviru danske ljudske neformalne šole (Folkehøjskole) potekal šestmesečni študij fotografije. Na tej šoli se je pod mentorstvom Emila Schildta poučila o zgodovini portretne fotografije, spoznavala proces nastajanja analogne fotografije, podrobno pa se je seznanila s starimi fotografskimi tehnikami, cianotipijo, albuminom, slanim tiskom in bromoilom. Od tu verjetno njena odločitev, da bo Varuhe ptic posnela z 80 let starim fotoaparatom, velikoformatno »mehovko«.

Zanimivo je, da pred odhodom na Dansko Goljatova ni vedela o fotografiji prav veliko. Že od mladosti jo je njen brat, slikar David Matej Goljat, sicer seznanjal z umetniškimi zvrstmi in različnimi mediji umetniškega izražanja, a tedaj še ni slutila, da bo nekoč izbrala fotografijo. Prvi fotoaparat si je kupila, tedaj je bila absolventka kulturologije na Fakulteti za družbene vede, dva meseca pred odhodom na Dansko.

V Sloveniji je ob prvih poskusih fotografiranja in iskanja tehničnih nasvetov pri (bodočih) kolegih dojela, kako močno je fotografija še vedno domena moških. Učitelji na Danskem so jo, povsem drugače, že na prvi uri sprejeli kot sebi enakovredno: »Si fotografiranja, imaš fotoaparat, fotografiraj.« Umetnica se je čez nekaj let za nekaj mesecev vrnila na Dansko. Tedaj s sošolci Višje strokovne šole za oblikovanje materialov in fotografijo v Sežani, kamor se je vpisala po vrnitvi v Slovenijo.

Goljatova se danes preživlja s fotografijo. Njeno ime pogosto najdemo v podpisu pod fotografijami različnih kulturnih dogodkov v Ljubljani. Letos si je privoščila »odmor«, da bi dokončala v minulih letih začete projekte. Med njimi je bil slovenjgraški Mestni album, ki ga želi z društvom Umetnost za vse! izdati tudi kot fotoknjigo. V novi obliki, nekakšni sintezi avdia in vizualnega, pa hoče predstaviti še gradivo projekta Freedom and Hope. Gre za fotografije in zvočne posnetke Američanov in Američank, s katerimi se je v predelanem šolskem avtobusu letu 2016 odpravila na tritedensko popotovanje po ZDA. »Ti sodobni ameriški nomadi nas v času, ko službe in stanovanja do konca življenja niso več samoumevne, silijo k premisleku o iskanju alternativnih načinov življenja,« pravi.

Umetnica s (po)močjo fotografije kot medija še naprej išče in raziskuje tisto, kar je že v njej. Od tu projekt Photonic Wall, v katerem je z Andrejem Firmom zamenjala papir kot nosilca fotografije s steno, da bi lahko fizično »vstopila« v magični prostor, v katerem se rojeva fotografija. Pod mentorstvom svetovno znanega francosko-slovenskega fotografa Klavdija Slubana je še izmojstrila svoje »ostrenje pogleda in duše«. Ta čas še z 19 slovenskimi fotografi sodeluje v njegovem projektu Če bi Slovenija bila. Z razstavo in projekcijo so se že predstavili v »Meki« fotografije, na festivalu v Arlesu, novembra pa bo na ogled v prostorih brestaniškega gradu Rajhenburg. Pri projektu se predstavlja s serijo Dom, ki ga sestavljajo fotografije vsakodnevnega življenja njenih staršev na kmetiji, ki je tudi njen dom. Serijo o domu, »po katerem hrepenim, a v njem ne morem ostati«, bo nadaljevala.