Mračni turizem

Če ste videli Spielbergovo Žrelo, potem veste, da se dogaja v Amityju, malem, mirnem mestu na atlantski obali, ki ga poleti preplavijo brezmejne množice dopustnikov, izletnikov, letoviščarjev – ja, jebenih turistov. Temu bi danes rekli »invazija« – ali pa »overtourism«. In vsi ti turisti zganjajo tak vik in krik, tak hrušč in trušč, da se oglasi orjaški morski pes in jih začne pikantno žreti.

In zdaj vas vprašam: za koga navijate – za turiste ali morskega psa? Točno, za morskega psa! Ne brez razloga: ko pride morski pes, se morje in plaže izpraznijo, nihče si ne upa več v morje, turisti se razbežijo, množica se stali, promet pojenja, »invazije« je konec. »Overtourisma« tudi. Domačini lahko spet zadihajo. Spet gredo lahko tudi čez cesto. Celo v morje lahko spet skočijo. Končno. Brez skrbi, ne izpuhtijo vsi turisti. Mnogi ostanejo. Toda situacija postane znosna. Uravnotežena, bi rekli. Ali pa – trajnostna.

Ko kje nenadoma sporočijo, da so videli morskega psa ali celo jato morskih psov, niti ni nujno, da so res videli morskega psa – morda hočejo le pregnati turiste. Ali pa vsaj zmanjšati njihovo število, ustaviti »invazijo«, preprečiti »overtourism«. Pred leti so govorili, da domačini na Gorenjskem od časa do časa kar sami razglasijo, da so v gozdu – recimo na Pokljuki – videli medveda, pa četudi to ni res. Trga ovce! Pošast! Grizli! Nehajte: menda so hoteli le pregnati izletnike, ki tacajo po gozdu in iščejo gobe, jagode, borovnice in druge gozdne zaklade.

In glede na to, da so turistom v številnih mestih (Barcelona, Majorka, Valencia, San Sebastián ipd.), ki jih mučijo turistične »invazije« in »overtourism«, napovedali vojno, da so jih začeli »antituristični aktivisti«, alergični na »turistifikacijo« in turistično, invazijsko »oživljanje« starih mestnih jeder (gentrifikacijo, če hočete), odganjati in strašiti, da so se začeli na stenah pojavljati grafiti »Turisti – zginite domov!« in »Turizem ubija soseske!«, da jih obmetavajo s konfeti, da turističnim avtobusom režejo gume, da razbijajo rent-a-kolesa, namenjena turistom, da pompozno vdirajo v restavracije, da protestno zavzemajo turistične apartmaje in da so nastale celo regionalne »cehovske« organizacije, recimo Skupščina sosesk za trajnostni turizem (ABTS) in Mreža južnoevropskih mest proti turizmu (SET), ne bi bilo nič čudnega, če bi se izkazalo, da so bili tudi vsi tisti džihadistični teroristični napadi v turističnih krajih (od Balija, Luksorja in Port El Kantaouija do Nice, Berlina, Pariza, Londona in Barcelone), morda res le obupani ludistični poskusi, da bi se turizem priredil in prilagodil konceptu trajnostnega razvoja. Britanski turisti, ki so jih v Španiji napadli »antituristični« protestniki, so itak rekli, da so najprej mislili, da so sredi terorističnega napada.

Ko bi vsaj Žrelo posneli na Hrvaškem! To bi bilo dobro za Slovenijo. Na jadranskih otokih in obalah ne bi bilo takšne gneče. Mnogi Nemci, Italijani, Poljaki, Čehi, Madžari in Slovaki – oh, in Slovenci tudi – bi dvakrat ali trikrat premislili, preden bi se odločili za letovanje na plažah, na katerih so snemali film o strašnem, zverinskem, kanibalskem morskem psu. Kar je v filmih, je v nekem smislu vendarle res. Ne?

Ko gledate obsceno nizke cene, ki poganjajo množični turizem, se velja vprašati – kdo vse tu ni plačan? Koga vse tu izkoriščajo? In kako?

In predvsem: po slovenskih cestah poleti ne bi plule vse tiste neskončne, brezmejne, večne, »invazijske« turistične množice in kolone, ki onemogočajo gibanje, premikanje, potovanje, življenje. Vse bi bilo lažje. Spet bi lahko dihali. Tudi čez cesto bi lahko spet šli. In celo na morje bi spet lahko skočili.

Najlepši hrvaški most

Množični turizem, turistično »invazijo« in »overtourism«, ki nas vse bolj obsedajo, stiskajo, goltajo, dušijo in žrejo (predvsem poleti, še toliko bolj, ko avtoceste preplavijo in paralizirajo prometne nesreče), je zelo dobro opisal že Ivan Cankar v romanu Na klancu. Ko se Francka – po slovitem uvodnem »teku za vozom« – znajde na romarski Gori, turistični atrakciji št. 1, zagleda pred cerkvijo kopico belih sejmarskih šotorov. »Francka je tiščala desetico v roki in je hodila v gneči – bilo ji je kakor v sanjah. Pred vsakim šatorom so se trli ljudje in Francka se je komaj prerila, da bi gledala. Prodajavke so kričale venomer, vse so bile debele in rdeče. Ženske so se prepirale, ogledavale svete podobe, svetinje, molke, križce, sveče, in blago za obleke, predpasnike, nogavice, rute ... Vse je govorilo vprek, glasovi so se križali, spajali, so se dvigali in so pojemali, tako da je bilo vse en sam ne razločen šum. Francko je nosilo, kakor da bi plavala. Zdaj jo je zaneslo čisto blizu cerkve, tja k šatorom, kjer so prodajali sveče, svetinje in molke za pobožne romarice; potem jo je neslo počasi nazaj proti šatorom, kjer so bile nakopičene medene slaščice. Tiščala je desetico v roki, ali zdaj ji še ni prišlo na misel, da bi kupovala; gledala je samo in tako ji je bilo, kakor da bi okušala od vsake lepe stvari, ki so jo oči ugledale in kakor da bi bilo vse to pripravljeno zanjo ... Tok jo je nesel spet navzgor, proti cerkvi in opazila je, da stopa že po stopnicah. Od vseh strani so vreli ljudje, zvonilo je k deseti maši, ki jo je daroval župnik od sv. Pavla. Med vratmi so se gnetli, niso mogli naprej; nekateri so še prihajali od devete maše in tako se je časih ves tok pomeknil prav do stopnic, nazaj, potem pa se je pognal siloma spet do vrat. Ljudje so molčali in so rili s komolci. Velika gneča je bila pred kropilnim kamnom. Trikrat se je bila prerila Francka do njega in trikrat jo je zaneslo v stran; iztegala je roko, da bi pomočila prste v blagoslovljeno vodo ter se prekrižala; toda ni se mogla geniti in doteknila se je samo ust z mokrim palcem; do čela ni mogla seči, ker so ji tiščali roko k životu.«

Gneča je takšna, da se Francka ne more niti prekrižati. Prav res – gneča je takšna, kot da gre za življenje ali smrt. Mar nimate tega občutka, ko gledate poletno gnečo na cestah, neskončne kolone na avtocestah, turistične množice v starih mestnih jedrih, dolge vrste pred muzeji, galerijami, cerkvami in restavracijami? Mar nimate občutka, da gre za življenje ali smrt? Turistična množica je posesivna – objame te, stisne, nosi in ustavlja. In ne pusti te stran. Ta množica raste – in nas spreminja v Francke.

A kot veste, na Hrvaškem žal niso posneli Žrela, temveč mjuzikl Mamma Mia! Spet začenja se, nadaljevanje megahita Mamma Mia!, ki so ga pred dobrimi desetimi leti posneli na grškem otoku Skopelos (»Kalokairi«). Megahit pa ni postal le mjuzikl, temveč tudi Skopelos, ki so ga na lepem preplavili turisti – vstale so množice, promet se je zgostil, domačini niso mogli več čez cesto.

Nič, Skopelosu se je zgodilo, kar se je zgodilo Dubrovniku, ko so tam posneli Igro prestolov in potem še Poslednjega Jedija, epizodo kultne Vojne zvezd, in ko so se turistične množice tako neznosno razbohotile, da so morali pri vseh vhodih v stari del mesta namestiti števce obiskovalcev, mesto prepresti z nadzornimi kamerami, uvesti posebne aplikacije in omejiti število obiskovalcev, ki lahko vstopijo v staro mestno jedro.

Ne pozabite: tajsko plažo Maya Bay (na otoku Phi Phi), na kateri je Danny Boyle leta 2000 posnel Obalo, so povsem preplavili in razdejali turisti (5000 na dan), tako da so jo bili prisiljeni preprosto zapreti. Tako hudo je bilo. »Invazija« je prešla v »overtourism«. Še sreča, da Boyle Obale ni posnel na Krku ali Cresu – ali pa kje v Istri, recimo na Brionih. Oh, in še sreča, da Gospodarja prstanov niso posneli pri nas in da so filma Kralj Artur: legenda o meču in Transformerji: zadnji vitez posneli na Isle of Skye, ne na Isle of Bled.

Nesreča v sreči: nadaljevanja mjuzikla Mamma Mia! niso posneli v Dubrovniku, temveč na Visu, zato si lahko živo predstavljate, kaj v prihodnjih letih čaka Vis. In Hrvaško. Še toliko bolj, ker so Hrvati vmes postali še svetovni nogometni viceprvaki – razlog več, da hočejo vsi na Hrvaško.

Zakaj so »domoljubi« – ne le pri nas, se razume – tako alergični na begunce in migrante, obenem pa tako sočutni in solidarni do turističnih množic in množičnega turizma.

In seveda: živo si lahko predstavljate, kaj v prihodnjih letih čaka Slovenijo. Turistične kolone proti Hrvaški se bodo neizbežno še povečale. Ker na Hrvaškem niso posneli Žrela, temveč mjuzikl z evergrini skupine Abba, ne bomo več mogli čez cesto, kaj šele skočiti na morje. Vsak film, ki ga Hollywood posname na Hrvaškem (okej, raje ne mislim, da naj bi v Dubrovniku posneli še novega Jamesa Bonda, tistega pravega, z Danielom Craigom), poveča gnečo na naših cestah. Manj filmov ko tam posname Hollywood, bolje za nas.

Če vprašate Evropo, ki se vali skozi Slovenijo, potem je Slovenija le most do Hrvaške. To je njen geopolitični bonus. Zdaj pa pomislite na vse tiste slovenske »domoljube«, ki pravijo, da so zaskrbljeni in zgroženi in šokirani in besni, ker Hrvaška noče priznati odločitve arbitražnega sodišča – kako »zaskrbljeni« in »zgroženi« in »šokirani« in »besni« bodo šele, ko bodo ugotovili, da je Slovenija le še hrvaški most! Okej, najlepši hrvaški most.

Ko so pred tremi leti skozi Slovenijo potovale množice beguncev, so slovenski »domoljubi« panično govorili o »rekah«, »valovih« in »invaziji« beguncev, ki da bodo Slovenijo poteptali, zgazili in uničili. Trava ne bo več rasla! Stroški te »invazije« bodo tako visoki, da bomo obubožali! Begunec Slovenijo stane več kot Slovenec! Če jih ne ustavimo, nas bodo islamizirali! Jasno, nič od tega ni bilo res. Nič od tega se ni zgodilo.

Zdaj pa se spomnite, zakaj »antituristi« tako odločno nasprotujejo množičnemu turizmu: ker ima negativne učinke na življenje in standard lokalnega prebivalstva, ker onesnažuje in uničuje obalo in krajino, ker preobremenjuje lokalno infrastrukturo, ker spodbuja špekuliranje z nepremičninami, ker zvišuje stanarine in življenjske stroške, ker stara mestna jedra spreminja v kičaste prodajalne spominkov, ker domačine sili v drugačen življenjski slog, ker jim preprečuje dostop do užitkov, radosti in blaginje, ker lokalno delovno silo sili v dolge delovnike in skromno plačilo, ker »delavski razred obsoja na življenje v bedi«, ker je tako velik problem kot brezposelnost in ker ubija samo turistično doživetje sveta.

A nekaj je gotovo: beguncem vsega tega ne morejo očitati, zato ni jasno, zakaj so »domoljubi« – ne le pri nas, se razume – tako alergični na begunce in migrante, obenem pa tako sočutni in solidarni do turističnih množic in množičnega turizma.

Mračni turist

Logično, boste rekli: množični turizem ustvarja nova delovna mesta in prinaša investicije! Nehajte. To, da občuduješ »genialnost« množičnega turizma, ker ustvarja nova delovna mesta in prinaša denar, je tako, kot bi občudoval »genialnost« Jeffa Bezosa, ustanovitelja in šefa Amazona, ker je najbogatejši Zemljan (150 milijard dolarjev), pri tem pa zanemaril, zakaj je tako bogat – ker ne plačuje davkov, ker mizerno plačuje delovno silo, ker jo brezmejno izkorišča, ker krši delovnopravno zakonodajo, ker brezčutno zlorablja sistem, ki dobičke seli le navzgor. Njegov strašni uspeh je strašen neuspeh države in politike, pravi Annie Lowrey (Atlantic). »Bezos ni le zaslužil tistih 150 milijard dolarjev. V nekem smislu smo mu jih dali – v svojo škodo.« Ali bolje rečeno: ko nekdo tako obsceno obogati kot Bezos, se vprašate – kdo vse tu ni bil plačan? In ko gledate obsceno nizke cene, ki poganjajo množični turizem, se prav tako vprašate – kdo vse tu ni plačan?

Koga vse tu izkoriščajo? In kako?

Ko se ljudje plazijo po Amazonu, med artikli, ki jih ponuja, itak izgledajo kot turisti, ki se plazijo po »eksotičnih« deželah, v katerih se lahko počutijo vzvišeno, privilegirano, imperialno ( ja, kot nekdanji imperialistični zavojevalci in kolonizatorji), v katerih lahko čutijo ječanje revščine, »umazanije«, represije in apokaliptične ekonomske neenakosti, v katerih lahko na vsakem koraku vidijo ljudi, ki se imajo slabše kot oni, v katerih imajo lahko v vsakem trenutku občutek, da so – v nasprotju z domačini – uspeli, in v katerih jih potem vselej preplavijo nežna neoliberalna čustva: joj, ubogi ljudje, tako lepe dežele imajo, takšno naravno bogastvo, a kaj, ko ne vedo, kaj bi z vsem tem počeli, zato je res bolje, da to upravljajo tujci, tuji investitorji, ki znajo to ceniti in ki vedo, kaj s tem početi!

Pri tem – v duhu dobro znane turistične slepote, pokroviteljsko prepričani, da s svojim obiskovanjem teh dežel preživljajo domačine in navdihujejo njihove sanje o svobodi in demokraciji (pomagamo jim!) – spregledajo, da so ti ljudje »ubogi« prav zato, ker svojega naravnega in družbenega bogastva ne morejo več upravljati, ker so jim vse že vzeli in ker so se neoliberalne sanje – od totalne privatizacije do totalne deregulacije – tu že brutalno uresničile.

Množični turist, ki množični turizem doma sprejema zato, ker se mu zdi, da so turistične množice že kar »domoljubno« nore na njegovo domovino in da mu jo celo zavidajo ( ja, vsi nas imajo tako radi, vsi nas tako zelo cenijo, in ja, povsod je lepo, a doma je najlepše!), na svojih turističnih tripih išče le potrditev, da se ima bolje kot oni »tam« – in potem se lahko »čistega srca« vrne domov, v neoliberalni »raj«, kjer bo spet vse leto stahanovsko tezgaril, živel v negotovosti, strahu in stresu, se pital z antidepresivi in se brezmejno poniževal, da bi lahko čez eno leto spet triumfalno – tako kot nekoč Krištof Kolumb in španski konkvistadorji Hernán Cortés, Juan Ponce de León in Francisco Pizarro – odpotoval po potrditev, da se ima bolje kot oni »tam«. To je vse. To je vloga in funkcija množičnega turizma.

Ko je Mel Gibson posnel Pogumno srce, so turisti drli na Škotsko gledat čudovite lokacije in kulturno-zgodovinske atrakcije, ki so jih videli v filmu, pa četudi so film posneli na Irskem.

Množični turist, neokolonialni egoist, potrebuje ta »mrak«. Še več: množični turist je »mračni turist«, tak kot David Farrier, novozelandski »ekstremni« žurnalist, ki v Netflixovi seriji Dark Tourist obiskuje mračne, bizarne, morbidne, groteskne, krute, ostudne, fatalne lokacije, saj veste, vojne cone, prizorišča genocida in katastrof, radioaktivna postfukušimska mesta duhov, južnoafriške slume, diktature, kamboško »polje smrti«, na katerem lahko z raketometom ustreliš kako veliko žival, in južnoafriško rasistično mesto (da mehiške sekte, ki slavi smrt, »vampirjev«, ki res pijejo človeško kri, Britancev, ki uživajo, ko v rekonstrukcijah bitk iz II. svetovne vojne igrajo naciste, sadista, ki pakira personalizirano torturo, Noetove barke, najboljšega prijatelja Charlesa Mansona in pistolerosa Pabla Escobarja niti ne omenjam), toda že v prvi epizodi zleze v kožo migranta, ki se skuša ilegalno prebiti čez mehiško-ameriško mejo. Ha!

Če torej hočete, lahko turistično podoživljate usodo beguncev in ilegalnih migrantov. Kar je kakopak perverzno. Tragično pa je, da beguncem in migrantom ne pustijo, da bi podoživljali usodo turistov. Morda zato, ker begunci in migranti, obsojeni na socialni, ekonomski in politični mrak, že itak izgledajo kot ready-made »mračni turisti«.

To, da se turistične in begunske, migrantske množice tako kruto izključujejo, je noro – živimo namreč v dobi množic, v dobi, ko se množice prelivajo, prepletajo, zadevajo, prežemajo. Matevž Lenarčič po vsaki vrnitvi z neba pove, kako veliko praznega prostora je še na tem svetu. Pomeni, da je rešitev na dlani – vse te množice bi bilo treba le malce prerazporediti.

In turistične množice, ki nas s tem, ko nas privajajo na življenje v množici, spreminjajo v Cankarjeve Francke, bi zlahka prerazporedili in razredčili, navsezadnje, turistične množice so zelo vodljive in neskončno uživajo v samoponiževanju. Množični turist, ki doma ne trpi čakalnih vrst (v zdravstvu) in poniževanja (njega ne bo nihče jebal!), je voljan v tujini – pred muzeji, galerijami, cerkvami, katedralami, restavracijami ipd. – čakati ure in dneve, na soncu, v ponižujočih razmerah, tako da spominja na udeležence resničnostnih šovov, ki kar tekmujejo, kdo se bo bolj samoponiževal.

Turistične množice, ki so kar klicale in vabile populiste, etnonacionalizem in rasizem, so tako vodljive, da jih zlahka preusmeriš – le rečeš, da so v tej ali oni vukojebini nekaj posneli, pa gredo tja. Saj je vseeno, če ni res. Ko je Mel Gibson posnel Pogumno srce, so turisti množično drli na Škotsko gledat čudovite lokacije in kulturnozgodovinske atrakcije, ki so jih videli v filmu, pa četudi so ga posneli na Irskem.