Viski, viljamovka in rasizem

Ko so pred časom po spletu zaokrožili posnetki, kako so se kranjski policisti med eno izmed nočnih patrulj napili z naključno mladoletnico in ji zaupali v vožnjo policijski avtomobil z prižganimi modrimi lučmi, je bilo marsikomu nerodno.

In nič ni narobe, če so se ljudje spraševali, ali je to policija, ki ji lahko zaupajo, da jih bo varovala, ko bo to potrebno, da jih bo pošteno obravnavala, ko se bo odločila za postopek in izvajanje policijskih pooblastil. In če so se spraševali, ali je to tista policija, ki ji gre zaupati, da bo vse ljudi obravnavala enako, ne glede na njihovo barvo kože, rasno pripadnost, socialni položaj ali kako drugo značilnost. Koliko je ob tem sploh vredno nedavno zatrjevanje policije, da ne izvaja prisilnih vračanj prosilcev za azil s slovenske meje na Hrvaško in od tam zunaj EU v BiH in da so si omenjeni prosilci, ki so svoje zgodbe povedali slovenskim nevladnim organizacijam, to preprosto izmislili?

V preteklih dneh je bilo veliko govora o še enem vprašljivem ravnanju policije – izreku 500 evrov kazni vsakemu od 28 članov kubanske plesne zasedbe, ki je v okviru italijanskega Festivala src nastopila tudi v Bovcu. Slednjim so, potem ko so jih »ujeli« na sprehodu po centru Bovca, izrekli kazni, ker pri sebi niso imeli dokumentov, in to kljub temu, da so organizatorji festivala policiji še med postopkom dostavili vse potrebne dokumente. Denarne kazni je potem zaradi očitne nesorazmernosti med storjenim »prekrškom« in izdano kaznijo, sodišče spremenilo v opomine in plesalci so se lahko pravočasno vrnili v domovino.

Osebne okoliščine

Jasno, kubanske plesalce so prijeli in začeli ugotavljati njihovo istovetnost, ker so bili na pogled drugačni od belih lokalnih prebivalcev in belih evropskih turistov. Tega na policiji niso niti zanikali, saj je več lokalnih policijskih vodij v medijih potem pojasnjevalo, da gre njihovo ravnanje razumeti »v kontekstu migrantske situacije«.

Prav strah pred migracijami je bil razlog, da je vlada Mira Cerarja že v začetku mandata spremenila več zakonov s tega področja, in to, seveda, na slabše. Med drugim je spremenila tudi zakon o nadzoru državne meje, v katerem je policiji dala bistveno večje pristojnosti za »lovljenje« domnevnih nezakonitih migrantov, ilegalnih prebežnikov oziroma ljudi, ki si želijo vložiti prošnjo za azil, ali celo tistih, ki so takšno prošnjo že vložili. In sicer tako na meji kot tudi v notranjosti države.

Pred slabima dvema letoma je za Mladino spregovoril Noriss Claude Jones, v Sloveniji živeči Jamajčan, ki tu biva dolga leta, ima otroke, svoje podjetje in dovoljenje za stalno prebivanje. Jones je temnopolt. In zgolj zato je bil tarča slovenske policije. Policisti so ga dlje časa nadlegovali, dokler po enem izmed »naključnih« postopkov ugotavljanja identitete ni pristal s poškodbami v policijskem pridržanju. Potem se je pritožil in s pritožbami vztrajal, dokler niso bile izčrpane vse pravne možnosti. In na koncu so na ministrstvu za notranje zadeve priznali, da je policija (vsaj v njegovem primeru) ravnala rasistično. Pritožbeni senat notranjega ministrstva je po opravljeni preiskavi ugotovil, da je policijsko izbiranje posameznikov za ugotavljanje istovetnosti kazalo »na obstoj prakse ustavljanja oseb na osnovi zunanjega videza«. To pa je, je sklenil senat, še posebej, ko gre kot »v konkretnem primeru za izbiranje na podlagi barve kože, v nasprotju z določbo ustave v 14. členu, ki nosi naslov ’enakost pred zakonom’«.

A policisti, ki ravnajo v omenjenem pogledu diskriminatorno oziroma rasistično, imajo za to pokritje v zakonu. V že omenjenem zakonu o nadzoru državne meje. Tega niso skrivali niti v primeru brutalnega postopka zoper Jonesa: »Policisti so na glavni železniški postaji v Ljubljani izvajali naloge iz 35. člena zakona o nadzoru državne meje.« Ta člen določa pogoje, v katerih lahko policija ukrepe iz zakona izvaja tudi v notranjosti države. Od zadnje spremembe zakona pa je policiji praktično dovoljeno diskriminatorno ravnanje.

Novi zakon je pogoje za v ustavnih načelih prepovedano razlikovanje med ljudmi precej omilil. Oziroma je dal policiji več pooblastil za takšno početje. Prej je veljalo, da mora za pregled vozila ali za osebni pregled policija izkazovati »sum«, da ima oseba pri sebi prepovedane ali nevarne stvari. Po novem je za varnostni pregled, sploh pa za legitimacijo, dovolj, da je to »glede na konkretne okoliščine mogoče pričakovati«.

Konkretne osebne okoliščine, torej tudi barva kože in druge značilnosti, res lahko kažejo na veliko večjo verjetnost, da je človek begunec, migrant, tujec … A to ne spremeni dejstva, da ljudje z drugačno barvo kože ali kako drugo navzven vidno okoliščino, ki jih razlikuje od povprečnega posameznika, v naši državi skoraj brez izjeme bivajo zakonito. Tudi kubanski plesalci so bili v EU in v Sloveniji zakonito, z vsemi potrebni dovoljenji in garancijami, ki jih za državljane Kube res ni malo.

Modra življenja so pomembna

Ob takšnem ravnanju policije se je pojavil grenak spomin na čas, ko so se vodilni člani enega izmed policijskih sindikatov odločili, da si izboljšajo pogajalski položaj v razmerju do vlade s tem, da enemu izmed za pogajanja pristojnih ministrov, ministru za javno upravo Borisu Koprivnikarju, nastavijo policijsko zasedo.

Kubanske plesalce so policisti legitimirali in kaznovali, ker so bili na pogled drugačni od belih lokalnih prebivalcev in belih evropskih turistov.

Pa tudi spomin na sploh ne tako daljni čas, lani poleti je bilo to, ko so policisti s policijske postaje Vič spomin na med opravljanjem dolžnosti ubitega policista počastili kar z združevanjem pod smrtno glavo, ki predstavlja lik brezkompromisnega stripovskega junaka Punisherja – zunajzakonskega morilca. Pod tem simbolom so se sicer v preteklih letih po svetu združevale številne vojaške in policijske enote, ki so si želele prilastiti več moči, kot jo dovoljuje zakon. Med drugim tudi policisti v vzhodnem Kentuckyju v ZDA, in to s pripisom slogana »Blue lives matter« (Modra življenja so pomembna). Slogan uporablja istoimensko gibanje z vprašljivim, rasističnim svetovnonazorskim predznakom, ustanovljeno kot odgovor na gibanje »Black lives matter«, ki opozarja na policijsko nasilje nad temnopolto skupnostjo.

Kaj se dogaja s slovensko policijo, ki poleg očitne diskriminacije, ki bi ji lahko rekli kar uniformirani rasizem, polni medijska poročila tudi z drugimi oblikami neprimernega vedenja in ravnanja svojih zaposlenih?

Nekaj k temu gotovo prispeva odnos posameznega notranjega ministra ali ministrice. In Vesna Györkös Žnidar je v zadnjih letih prispevala predvsem k podobi policista kot velikega brata, ki bo varoval dobre domače ljudi pred slabimi tujimi.

A vzroki za stanje duha v policiji, ki ga je ob policijski zasedi za ministra Koprivnikarja upokojena profesorica kazenskega prava dr. Alenka Šelih označila za »nevarno korporativno kulturo«, so globlji. In našli bi jih lahko predvsem v dolgoletni razgradnji sistema izobraževanja bodočih policistov oziroma zniževanju pogojev za vstop v policijo. Pa tudi v razgradnji nadzora nad policijo.

Šestmesečni šnelkurs

Ko se je Slovenija osamosvojila, je na novo zastavila sistem izobraževanja policistov, ki pa je bil v bistvu zgolj nadgradnja več deset let trajajoče prakse v prejšnjem političnem sistemu. Policist je lahko postal, kdor je v Tacnu, kjer so kandidati za policiste bivali, se družili in se izobraževali, končal Srednjo policijsko šolo. Šlo je za štiriletni program. Ta je bil ukinjen leta 1998, zadnji policijski maturantje pa so šolanje končali leta 2002.

Odtlej velja, da lahko policist postane vsakdo, ki ima končano kako poklicno ali drugo srednjo šolo. Gre za t. i. sistem prekvalifikacije oseb z izobrazbo z nekega drugega področja v policiste. »Šolanje«, torej pridobivanje specifičnih znanj s področja policijskega dela, traja zgolj leto in pol.

A v letih priprav na vzpostavitev schengenske meje na slovenski vzhodni in južni meji se je raven izobraževanja policistov še dodatno poslabšala. Izobraževanje bodočih policistov se je skrčilo na zgolj šestmesečni tečaj. Tako je med policiste vstopilo več kot tisoč novih policistov, ki so sicer imeli zgolj omejene pristojnosti za potrebe varovanja schengenske meje. Tedaj so to odločitev zagovarjali z besedami, da novi schengenski policisti ne bodo potrebovali vseh mogočih znanj, kot jih potrebujejo policisti pri delu znotraj države, saj bodo zgolj varovali mejo. A hkrati je bilo že tedaj rečeno, da bodo ti policisti postali pravi policisti, potem ko ne bo več potreb po varovanju schengenske meje.

Od leta 2009 varuhi meje dejansko postajajo del policije, ki deluje znotraj države. To je postal tudi prevladujoč način za pridobivanje novih kadrov v policijo. Da varuhi meje dobijo polne pristojnosti za uporabo policijskih pooblastil, morajo opraviti zgolj še en šestmesečni tečaj. Skupaj torej le 25 odstotkov izobraževanja, ki so ga bili prej dolga desetletja v Sloveniji deležni bodoči policisti, in tretjino manj izobraževanja, kot bi ga bili deležni policisti, če bi v policijo vstopali po redni poti v skladu s sedaj veljavnim, a v praksi zamrznjenim sistemom izobraževanja.

Brez nadzora

Z nadzorom nad policijo, v kateri je monopolizirana državna represija, se je ravnalo podobno kot s sistemom izobraževanja policistov. Slabo. Dandanes je ostal le še notranji policijski »nadzor« ter »nadzor« v obliki pregona kaznivih dejanj, ki jih storijo policisti, ki deluje znotraj specializiranega državnega tožilstva za pregon posebnih oblik kriminalitete.

Sistem nadzora nad policijo je najkoreniteje spremenila vlada Janeza Janše leta 2007. Nova ureditev je prinesla predvsem preganjanje kaznivih dejanj, ki jih storijo policisti, in nič drugega. Sedanji minister za pravosodje, mag. Goran Klemenčič, tedaj še predavatelj na Fakulteti za policijsko-varnostne vede, je odločitev pospremil z besedami, da gre za »prenagel eksperiment s tako resnimi zadevami, kot so kazenski postopek, policijska organizacija in varovanje človekovih pravic«.

Na ministrstvu za notranje zadeve priznavajo, da sta sistemski nadzor in preventivno delovanje dejansko urejena zgolj še znotraj policije same. Nadzor, ki ga opravljajo uslužbenci direktorata za policijo in druge varnostne naloge na ministrstvu, pa najsi bodi redni ali izredni, se izvaja zgolj na podlagi posamezne pisne odredbe ministra za notranje zadeve. Edina preostala oblika resnega nadzora nad policijo, ki je zunaj domene policije, a še vedno v domeni politike oziroma ministrstva, je t. i. državljanski nadzor oziroma preiskave domnevnih zlorab pooblastil na podlagi vložene pritožbe. Na ministrstvu se zavedajo, da pritožbeni postopek pomeni predvsem »moralno zadoščenje za posameznika, ki s pritožbo uspe«. Za policijo pa je oziroma bi moral biti primarni namen pritožbenega mehanizma »odkrivanje neprimernih posegov policistov v človekove pravice in temeljne svoboščine oseb, odprava morebitnih posledic, ustrezni ukrepi zoper policiste ter izvedba sistemskih ukrepov z namenom preprečitve podobnih odklonskih ravnanj policistov v bodoče«.

Policisti danes vstopajo v policijo, potem ko so opravili šestmesečni izobraževalni tečaj. Nekoč so se za to delo izobraževali štiri leta.

Že leta torej na področju nadzora nad policijo zeva popolna praznina prav glede komponente nadzora, ki je najbolj potrebna – usmerjanja v iskanje vzrokov za odklonska ravnanja in posledično pripravo načinov za njihovo sistemsko preprečevanje ter krepitev integritete znotraj policije.

Zdaj je praksa ravno nasprotna – usmerjena v ohranjanje ugleda policije v javnosti, ki se kaže zgolj v nenehnem zatrjevanju vodilnih, da posamezni policisti v konkretnem primeru niso storili nič narobe, pač pa ravnali v skladu z zakonom. To so trdili vodilni tudi v primeru kaznovanja kubanskih plesalcev, pozneje pa jih je demantiralo sodišče. Jasno je, da bo v tako velikih sistemih, kot je policija, v kateri je monopolizirana državna represija, vedno prihajalo do odklonov in ekscesov. A prav policija bi morala biti prva in najbolj zainteresirana za preiskovanje takšnih ravnanj, iskanje vzrokov zanje in ukrepov za zmanjševanje dejavnikov tveganja. Boljša policija je namreč boljša za vse, tudi ali predvsem za policijo samo.

Deset opominov na leto

Podatki o izrečenih ukrepih zoper nepravilnosti, ki jih storijo policisti, so smešno nizki

Glede na podatke, ki jih je posredovala vodja posebnega oddelka za preiskovanje kaznivih dejanj policistov pri specializiranem državnem tožilstvu Mojca Gruden, posamezniki v povprečju na leto vložijo okoli 300 kazenskih ovadb zoper policiste. Tožilstvo pa potem v povprečju vloži obtožnice le v 15 odstotkih, od teh sta obsojeni dobri dve tretjini. V zadnjih letih je bilo v povprečju za kaznivo dejanje obsojenih kakih 35 policistov na leto – kar je 0,4 odstotka vseh zaposlenih v policiji.

Ker je delež obtoževanja – odstotek ovadenih policistov, ki so kasneje obtoženi in obsojeni – neprimerno manjši od siceršnjega povprečja, to zahteva tudi določena pojasnila tožilstva. V zadnjem letnem poročilu o delu tožilstev so glede tega recimo zapisali, da je »razlog za manjši uspeh obtoževanja v teži dokazovanja, da je policist storil kaznivo dejanje, saj prič večkrat ni oziroma ne želijo pričati zoper policiste, pogosto ponovljena sojenja pa s potekom časa vplivajo na izjave prič in pridobivanje dokazov«.

Proti policistu, ki tako ali drugače krši zakonodajo, sicer delodajalec lahko uvede disciplinski postopek, ki se lahko konča z opominom ali denarno kaznijo, a na leto v povprečju v policiji izrečejo deset opominov in sedem denarnih kazni.

Če so nepravilnosti hujše, pa lahko policistom izrečejo opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved, pojasnjujejo na policiji, se uporablja v primerih, »ko gre za tako zavržna dejanja, ki jih je storil policist, katerih posledica je izguba zaupanja predstojnika v njegova nadaljnja ravnanja, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja s takšnim javnim uslužbencem ni več mogoče«. Uporabili so jo recimo zoper pet vodij policijske zarote zoper ministra Koprivnikarja, tudi zoper nekdanjega vodjo enega izmed policijskih sindikatov, Zorana Petroviča.

V zadnjih desetih letih so na policiji policistom izrekli povprečno 49 opozoril pred odpovedjo na leto. Torej le pol odstotka policistom. Še manj pa so izrekli izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi, na leto v povprečju le trinajstim policistom oziroma enemu na 630 zaposlenih policistov. Kar se tiče rednih odpovedi, pa o njih nima smisla izgubljati besed, saj izrečejo točno eno na leto.

V policiji je sicer zaposlenih dobrih osem tisoč ljudi, dobrih sedem tisoč jih je policistov.