Samopomoč s političnimi dodatki

Poletje je čas za branje. »Izposoja je poleti za 22 odstotkov višja,« je za oddajo Intelekta povedala direktorica ljubljanskih knjižnic Teja Zorko. Poleg leposlovja si ljudje pogosteje izposojajo tudi stvarno literaturo. »Med domačimi se letos bereta predvsem Milena Miklavčič in Samo Rugelj, med tujimi pa Šesto izumrtje Elizabeth Kolbert in 12 pravil za življenje Jordana Petersona.«

Pozornost vzbudi predvsem popularnost knjige kanadskega psihologa Petersona. Slovenski prevod mednarodne uspešnice je letos izšel pri založbi Družina. Na svoji spletni strani so zapisali, da Peterson razpravlja o pomembnosti »discipline, svobode, pustolovskega duha in odgovornosti ter pri tem modrost sveta povzame v 12 praktičnih in globokih pravilih za življenje«. Pravila so vsakdanja, na prvi pogled preprosta: »Stojte pokončno z vzravnanimi rameni, govorite resnico – ali vsaj ne lažite, bodite natančni, ko govorite …«

Petersonovo delo lahko beremo kot tipični priročnik za samopomoč, berejo pa ga predvsem mladi moški. Kliče po individualni odgovornosti, skrbi zase, poln je psiholoških dognanj in motivacijskih sporočil o načinu spremembe življenja. A 363 strani dolga knjiga ob vsakem preprostem pravilu postreže s psihološkim uvidom in družbeno analizo. »Vaša skupinska identiteta ni vaša glavna lastnost. To je veliko odkritje Zahoda. Zato ima Zahod prav. Zahod je edini kraj na svetu, ki je doumel, da je posameznik suveren.

Tega ni bilo lahko dognati. Osupljivo je, da smo to zmogli.« V tem je ključ Petersonove popularnosti. Splošni samopomoči doda artikulirano politično dimenzijo, ki temelji na zavračanju identitetnih politik, plodu tistega, kar imenuje »postmodernistični neomarksizem«, in drugih oblik kolektivnih identitet.

Če bi ostal v golih okvirih samopomoči, bi se izgubil v poplavi dnevno svežih priročnikov. Tudi Slavoj Žižek je v enem izmed zapisov ugotavljal, da Peterson že z luknjičastim poznavanjem politične teorije artikulirano izziva današnjo socialdemokratsko levico. Prepričljiv je tudi zato, piše Žižek, »ker levica hiše nima pospravljene«. Povedno je, da večina intelektualcev liberalne in leve politične provenience ne zna resneje zavrniti njegovih tez niti tedaj, ko pomete in mimogrede razvrednoti spoznanja družboslovja in humanistike zadnjega pol stoletja.

Peterson je del večje skupine popularnih, v glavnem ameriških intelektualcev, ki ustvarjajo medijske vsebine na socialnih omrežjih. V ZDA si je skupina zaradi velike popularnosti članov prisvojila oznako »intelektualni črni internet«. Poleg Petersona med njimi najdemo kognitivnega znanstvenika Stevena Pinkerja, nevroznanstvenika Sama Harrisa, socialnega psihologa Jonathana Haidta itd.

Tradicionalnih skupnih političnih imenovalcev nimajo. Med njimi so libertarci, konservativci, kot je Ben Shapiro, levičarji, kot je Eric Weinstein, feministka Ayaan Hirsi Ali, Peterson pa se ima za klasičnega liberalca. Ohlapno jih združuje prezir verskega in političnega ekstremizma, desnega ali levega, ter ostro nasprotovanje identitetnim politikam nove levice.

Vprašati bi se pravzaprav morali, kako to, da so Petersonovi nasveti in posploševanja tako popularni.