Kesanje ni dovolj

Papež ima v rokah orodje za odpravo spolnih zlorab otrok v cerkvi

Tokrat se je zgodilo v Združenih državah Amerike, v Pensilvaniji. Svetovna javnost je bila znova seznanjena s institucionalnim zlorabljanjem otrok in sistematičnim prikrivanjem zločinov v RKC. Več kot tisoč otrok je bilo v zadnjih treh desetletjih žrtev zlorab prek tristo pensilvanskih duhovnikov.

Škandal je razkrilo 900 strani dolgo poročilo, ki temelji na tajnih dokumentih cerkve, vključenih v več kot dve leti trajajočo raziskavo. Gre za eno največjih preiskav sistematičnih spolnih zlorab. Uspelo ji je identificirati več kot tisoč žrtev, med katerimi so bili večinoma dečki. Po vsej verjetnosti je bilo žrtev še veliko več.

Vodstvo pensilvanske cerkve je zlorabe sistematično prikrivalo. Nekateri duhovniki, ki so zlorabljali, so celo napredovali, najmanj dva škofa, ki sta sodelovala pri prikrivanju zlorab, pa sta postala kardinala. Tako trdi poročilo. V enem primeru je duhovnik posilil deklico, ki je zanosila, duhovnik pa ji je nato pomagal pri splavu. Eden izmed škofov je ob tem v pismu zapisal: »To so gotovo težki časi zate, razumem tvoje razburjenje. Tudi jaz sem žalosten.« Pisma ni poslal žrtvi, temveč duhovniku.

Papež Frančišek je najnovejši primer sistematičnega prikrivanja spolnih zlorab »ostro« obsodil. V opravičilnem pismu, ki ga je naslovil na vse katoličane, je zapisal, da »da povzročene rane ne bodo nikoli izginile«. Papeževa pisma kesanja niso novost. Leta 2010 je Benedikt XVI. v odzivu na razkritje spolnih zlorab na Irskem napisal, da mu je »resnično žal za trpljenje katolikov, ki so jih duhovniki zločinsko zlorabili«.

A pri skopem opravičilu je tudi ostalo, pravega preprečevanja zlorab pa še vedno ni. Škandali spolnih zlorab v RKC so prepogosti, da bi šlo za izjemne primere. Spomnimo se samo Avstralije in Irske. Težava je namreč v katoliški doktrini. Povedno je, da v protestantskih ali ortodoksnih cerkvah škandali v zvezi z zlorabami niso tako pogosti kot v RKC, pravi sociolog Marjan Smrke. V razlikah med doktrinami izstopa celibat, »a težava ni le v celibatu; navsezadnje večina duhovnikov otrok ne zlorablja«, opozarja dr. Smrke. Gre za simptom v temelju protinaravnega odnosa katolicizma do spolnosti.

Edina prava rešitev so doktrinarne spremembe. Te so mogoče. Pred kratkim je papež Frančišek spremenil odnos do smrtne kazni in dejal, da je ta »nedopustna, saj gre za napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe«. Smrke ob tem primeru navaja nemara pomembnejšo Frančiškovo spremembo, ko je 4. julija letos oznanil, da »za redovnico ni več nujno, da je devica v fizičnem smislu«. To bi lahko bil začetek sprememb. A zagata, pred katero se je znašel papež Frančišek, je v tem, da je »RKC na celibatu gradila svojo moč«, z zatiranjem naravnih spolnih nagonov naj bi bila bližje bogu, specifičen odnos do spolnosti je v samem jedru njene doktrine. Vse spremembe bi bile tvegane, »saj se uveljavitev doktrinarnih sprememb težko sklada z navezanostjo na tradicijo«. Dr. Smrke je prepričan, da bi spremembe terjale »celovito prenovo odnosa RKC do seksualnosti«.