Saba Skaberne, kiparka

Zgodilo se je tam daleč na petem kontinentu, bilo ji je tako hudo, da je le nemo zrla v izsušeno pokrajino, ki se razteza za mestom Perth. Bila je kot ohromljena. Več mesecev se ni dotaknila ničesar, a postopoma se je vrnila k ustvarjanju, in tik preden je zapustila Avstralijo, je po naključju odkrila polst. Prijazen, mehak material, ki ji je ponudil tolažbo in hkrati neslutene možnosti za ustvarjanje.

Volna in polst nista tipičen kiparski material. Redki so tisti, ki znajo iz te mehke, vzdržljive materije ustvariti skulpturo ter z obliko, barvo in teksturo izraziti čustvovanje sodobnega človeka. Saba je ena izmed njih. Vse naredi sama – od trenutka, ko raznobarvne volnene kosme polaga enega na drugega, jih zmoči z milnico, prekrije s folijo in z rokami »masira«, da se volna sprime, nato utrdi tako, da jo namaka v vreli vodi ter sunkovito meče ob površino, in ko material pridobi gostoto in teksturo, ga oblikuje in nato posuši. Nadaljuje s suhim polstenjem, ko z iglami vbada in vnaša barvne kosme v pridobljeni polst, da v njem nastanejo barvne linije, in nato z različnimi razrezi dobi nove kompozicije in oblike, nekaterim »natakne« tudi kovinske konjske žvale. Ena izmed njih je več kot dva metra dolga »preslica« iz raznobarvne polsti, očarljiva, kot govori tudi njeno ime, Maravee – v furlanščini beseda za čudovito.

Huda življenjska izkušnja je botrovala trem presunljivim kiparskim projektom. Pri tretjem je bil vzgib rasizem, ki je še vedno globoko zasidran v avstralski družbi. Pri inštalaciji Whitefella-Blackfella je ekspresivno izrazila zgodovinsko tragedijo iztrebljanja in uničevanja staroselcev in njihove kulture. Detajli različnih delov človeškega telesa iz polsti – črna noga, prišita na belo, bela glava, pripeta na črno, roka iz bele polsti, prekrita z rdečo volno in z rdečimi nitkami povezana s črno roko ... – so vizualno zelo močni in polst iz ovčje volne ima pri tem odločilno vlogo.

Drugi projekt, ki se je rodil iz bolečine ob izgubi dragega ji bitja, so Krvaveča srca – 28 belih golobov z rdečo rano na prsih, vlitih iz enega kalupa, prekritih z belim »perla« lakom, so krik. A kot da bi bleščeči lak hotel bolečino trivializirati in ji odvzeti moč. Postavljeni v prostor so premočna vizualizacija bolečine, da bi lahko spominjali na cenene kitajske izdelke, kot sama komentira izbiro bleščečega laka. Tako je bilo tudi na razstavi v Krškem, ko je v cerkvi sv. Duha združila

Krvaveča srca s projektom Whitefella-Blackfella in ustvarila inštalacijo Belina žalosti, ki temelji na treh uničevalcih staroselcev: bela moka, beli sladkor, sol in za povrh še alkohol.

Prvi od treh projektov pa je serija risb s svinčnikom Intimni portreti in njihov antipod, več deset okroglih 3D-objektov, ki imajo v sredini raznolike popke. »Hotela sem narediti portret, a ne v klasičnem smislu. Pravijo, da ima vsak izmed nas tako poseben popek, da bi lahko bil celo forenzični element. Če bi ga zumirali, je videti kot kakšna pokrajina. Je pa tudi zadnja vez matere z otrokom, ki ostane kot neke vrste brazgotina. Za večno!« Njena dela pogosto prehajajo iz intimne v občečloveško sfero. Predvsem pa obvlada vse – od portretov in figur, s katerimi je dokazala, da je vešča klasičnega kiparstva, pa do abstraktnih kompozicij iz cevi, ventilov in vijakov, takšna sta Miha-el in Metamorfoze vode. Naredila je več site specific projektov – Voda in kipi na Ljubljanici, Framski slap na Pohorju (s kolegico Tamaro Sevčnikar) in pa Zidnice v Mariboru v okviru projekta Evropska prestolnica kulture 2012 ter študijski projekt raziskovanja družinskega drevesa, Pogovor s predniki, predstavljen v Galeriji Simulaker v Novem mestu.

In ne nazadnje – Bube, kresnice in vsa ta čudovita bitja – serija duhovitih figurin iz žgane gline, obarvanih črno in ki po obliki med človeško in živalsko podobo spominjajo na afriške kipe iz ebenovine. Afrika se je že zdavnaj naselila v njeno življenje in ustvarjalnost, kajti po diplomi iz kiparstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (1986) je odrinila na večmesečno potovanje po tej celini. »Serija bub in kresnic deluje erotično. To je bil tudi moj namen. Ampak moram takoj poudariti, zame je kiparstvo na sploh zelo erotično,« se namuzne, rekoč, da vsi vidijo faluse, ona pa je upodobila repke kresnic, ki se svetlikajo v kresni noči. Tako so te majhne figurice, ki na dolgih kovinskih »pecljih« rahlo vibrirajo in plavajo v prostoru, šepet radosti življenja.

In zakaj je postala kiparka, če bi lahko bila biologinja? »Verjetno zaradi mame,« pravi, »Sonje Tavčar Skaberne, akademske kiparke.« Kot deklica je preživela marsikatero uro v njenem ateljeju in se čudila oblikam, ki so nastajale. Čudenje in radovednost pa sta pravi micelij za domišljijo in ustvarjalnost. In ker se v Sloveniji ne da živeti od umetnosti, občasno tudi restavrira prazgodovinsko keramiko, vodi umetniške delavnice in oblikuje ortopedske pripomočke/proteze.