Genialen glasbenik in nastopač

Vse kontroverznosti, ki Ariela Pinka, enega najizvirnejših sodobnih (indie) pop glasbenikov, spremljajo že praktično vso kariero na odrih in stran od njih, pri obiskovalcu njegovega koncerta vedno zarišejo majhen vprašaj. Bo izpeljal koncert profesionalno, tako kot se spodobi? V solidno napolnjeni veliki dvorani ljubljanskega Kina Šiška, ki je gostila njegov prvi nastop pri nas, je denimo že med uvodno skladbo odkorakal z odra, se pretihotapil na začelje občinstva in nato tam, naslonjen na ograjo ob tonskem in lučkarskem mojstru, komad apatično odpel do konca. Takrat seveda še ni bilo povsem jasno, v kakšni podobi ga bomo spoznali v nadaljevanju. Najbrž tega takrat ni vedel še niti on sam. Je preprosto preveč muhav, ekscentričen in nor. Ampak v torek zvečer je nato dokazal, da je tudi genialen glasbenik. In nastopač. Na koncertih redko vidimo toliko nasmejanih obrazov.

Tukaj moramo biti pošteni. Kalifornijski posebnež, ki se je na sceni pojavil sredi prejšnjega desetletja in nato v začetku aktualnega prerasel v eno vidnejših glasbenih atrakcij, je v karieri nedvomno oddelal več dobrih kot nekorektnih koncertov, sicer gotovo ne bi bil stalnica vseh festivalov, ki dajo nekaj nase. Toda ljudje si pač radi zapomnimo nerodnosti in napake. Zato ni nič nenavadnega, če na Pinkovem koncertu srečate posameznike, ki tja pridejo le zato, da bi videli, kako bo maltretiral svoje sošpilavce in občinstvo. No, Pink jim tokrat ni ustregel. Namesto tega je skupaj s somišljeniki, s predvozačem Jorgejem Elbrechtom vred, pričaral izviren, glasbeno vrhunski in zabaven večer, ki bo še lep čas ostal v spominu.

Za to, da je očarljiva lo-fi estetika z njegovih studijskih posnetkov na odru zaživela z nekoliko tršo, rockovsko naravo, je poskrbela izvrstno uigrana petčlanska spremljevalna zasedba. Ta je mojstrsko surfala med sladkobnejšimi baladami, garažno psihedelijo v maniri sedemdesetih in tršimi punkovskimi izbruhi, vedno v retro duhu, a z izrazito sodobnim, (nepozerskim) hipsterskim predznakom. Koliko je ob tem užival Pink sam, zaradi njegovega tipičnega nezainteresiranega postopanja po odru ni jasno. Namenil nam je en medklic »Ljubljana«, zasurfal na rokah obiskovalcev, podelil nekaj petk obiskovalcem v prvih vrstah in s pasom našeškal drugega vokalista Dona Bollesa, sicer bobnarja kultnih losangeleških punkerjev Germs, pri katerih je svoje prve korake delal tudi poznejši koncertni kitarist Nirvane Pat Smear.

Prav Bolles je že tako izvrsten koncert prestavil v še višjo predstavo. Najsi bo zaradi očarljivega, beachboysovskega vokalnega harmoniziranja s Pinkom, kričavosti, ko je v kakšnem komadu sam prevzel pobudo, njegovega entuziazma v interakciji z občinstvom in igrive odrske prezence ali pa vrtenja starih butičnih glasbenih biserov iz njegove impresivne zbirke najredkejših singlic. S slednjimi ni le odstrl vpogleda v glasbo iz sedemdesetih in osemdesetih let, ob kateri je svoj izraz izoblikoval tudi Pink, pač pa je ob razplesanem občinstvu postalo jasno tudi to, da bi si ta glasba nedvomno zaslužila resen rivajvl.

Pink in četica njegovih somišljenikov sta se ga vsekakor lotila več kot prepričljivo.