31. 8. 2018 | Mladina 35 | Družba | Intervju
Tomaž Zajc, pričevalec holokavsta
Tiste septembrske noči leta 1944, ko je gestapo aretiral Jude in Judinje, ki so tudi po nemški okupaciji Slovenije še vztrajali v Ljubljani, so uslužbenci te zloglasne nacistične policije potrkali tudi na vrata stanovanja na Resljevi ulici, kjer je živela ( judovska) družina Zajc-Steinberg. Aretirali so Regino Zajc, roj. Steinberg, in njenega moža Ladislava Zajca, njunega sina, petletnega Tomaža, pa je njegova varuška Savica rešila tako, da ga je v zadnjem hipu prek balkona predala družinski prijateljici v sosednjem stanovanju. Ko so gestapovci odšli, je z otrokom odšla v Tivolski grad, kjer so živeli njeni starši, in ga do konca vojne skrivala kot svojega nezakonskega otroka. Zaradi njene pomoči se je Tomaž, edini iz družine Zajc-Steinberg, izognil deportaciji v nemško koncentracijsko taborišče. Že leto prej so aretirali njegove stare starše, Viljema in Lili Steinberg. Oba sta umrla v nemških taboriščih. Tomaževega očeta so odpeljali v Dachau, mamo najprej v Begunje in nato v Ravensbrück, njegovo teto Lidijo in strica Ludvika Filipca v Dachau.
V začetku avgusta so v pločnike pred njihovimi stanovanji v Ljubljani vgradili »spotikavce«, kakor tem spominskim tlakovcem pravimo v prevodu nemške besede Stolpersteine. Celodnevne spominske slovesnosti, ki jo je organiziral Judovski kulturni center Ljubljana, se je udeležil tudi Tomaž Zajc. »Brez Savice me danes ne bi bilo. Končal bi, kot mnogi drugi Judje, v uničevalnem taborišču ali pa postal nemški otrok,« nam je v pogovoru dejal danes 79-letnik, ki je preživel holokavst in po vojni doštudiral geografijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, bil nato dolga leta zaposlen v slovenskih turističnih središčih, konec devetdesetih let pa dva mandata opravljal delo državnega sekretarja za turizem na gospodarskem ministrstvu. Ob našem obisku v Ljubljani, kjer nas je sprejel z ženo, nam je ponosno pokazal izrisani podobi svojih dveh sinov ter fotografiji vnuka in vnukinje. S Savico, svojo »drugo mamo«, kakor ji pravi Zajc, je ostal neprekinjeno v stikih do njene smrti leta 2008. Redno sta si pisala, po vojni jo je večkrat obiskal v Zrenjaninu, kjer je živela s svojim možem, vojvodinskim Madžarom Pišto Horvathom, po njuni selitvi v ZDA konec petdesetih let pa tudi na njenem novem domu v Lake Zurichu pri Chicagu.
Leta 2016 so Savica ter njeni starši Ema in Miha Rožanc prejeli priznanje pravični med narodi. To priznanje, ki ga je do tedaj prejelo 13 Slovencev in Slovenk, spominski center holokavsta Jad Vašem podeljuje tistim posameznikom, ki so med drugo svetovno vojno tvegali svoje življenje, da bi rešili življenje Juda ali Judinje, zavedajoč se grožnje nacistov, da vse tiste, ki pomagajo Judom, čaka enaka usoda kot pripadnike judovske skupnosti: deportacija v uničevalna taborišča in smrt v plinski celici. Še nekaj je bilo značilno za Rožance. »Nikoli niso razglašali svojega medvojnega junaštva. Enako je ravnala večina prejemnikov odlikovanja pravični med narodi,« pravi dr. Irena Šumi, izvrstna poznavalka predvojne in medvojne usode judovstva na Slovenskem, ki je usode in ravnanje slovenskih »Schindlerjev« leta 2016 opisala v knjigi Slovenski pravični med narodi.
Slovenija je sicer ena izmed tistih evropskih držav, kjer je nacistični načrt »končne rešitve« judovskega vprašanja skoraj v celoti »uspel«. Od nekdanje judovske skupnosti, ki je pred drugo svetovno vojno štela vsaj 1500 Judov, jih je holokavst preživelo le 200. Skoraj v celoti je izginila ljubljanska judovska skupnost, ki je imela pred vojno po nekaterih ocenah vsaj 160 pripadnikov.
V začetku avgusta ste skupaj z Gunterjem Demnigom, avtorjem projekta »spotikavci«, položili tlakovce spomina z imeni vaših prednikov in sorodnikov na Resljevi ulici 8, na tem naslovu ste pred vojno živeli s starši, in nato še na Štefanovi ulici 8, kjer so nekoč živeli vaši stari starši in vaša teta z možem. Demnig, ki je od leta 1992 pred nekdanjimi domovanji evropskih Judov in Judinj vgradil že skoraj 70 tisoč »spotikavcev«, je prepričan, da bo s takšnimi miniaturnimi spomeniki trpljenje Judov v holokavstu postalo današnjim ljudem »otipljivejše, zlasti če spoznajo, da se je nasilje začelo v njihovem mestu, njihovi soseski, morda celo v hiši, kjer živijo«. Dodal je še, da »spotikavci niso nagrobniki, obeležujejo pa prostor, kjer se lahko vsi, zlasti pa njihovi sorodniki žrtev, poklonimo spominu nanje«. Lahko po vašem »spotikavci« pripomorejo k obuditvi spomina na v holokavstu izginulo ljubljansko judovsko skupnost?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.