Tomaž Zajc, pričevalec holokavsta

»Vsi so vedeli, a so molčali. Rekli so mi ’kurji pastir’.«

Tiste septembrske noči leta 1944, ko je gestapo aretiral Jude in Judinje, ki so tudi po nemški okupaciji Slovenije še vztrajali v Ljubljani, so uslužbenci te zloglasne nacistične policije potrkali tudi na vrata stanovanja na Resljevi ulici, kjer je živela ( judovska) družina Zajc-Steinberg. Aretirali so Regino Zajc, roj. Steinberg, in njenega moža Ladislava Zajca, njunega sina, petletnega Tomaža, pa je njegova varuška Savica rešila tako, da ga je v zadnjem hipu prek balkona predala družinski prijateljici v sosednjem stanovanju. Ko so gestapovci odšli, je z otrokom odšla v Tivolski grad, kjer so živeli njeni starši, in ga do konca vojne skrivala kot svojega nezakonskega otroka. Zaradi njene pomoči se je Tomaž, edini iz družine Zajc-Steinberg, izognil deportaciji v nemško koncentracijsko taborišče. Že leto prej so aretirali njegove stare starše, Viljema in Lili Steinberg. Oba sta umrla v nemških taboriščih. Tomaževega očeta so odpeljali v Dachau, mamo najprej v Begunje in nato v Ravensbrück, njegovo teto Lidijo in strica Ludvika Filipca v Dachau.

V začetku avgusta so v pločnike pred njihovimi stanovanji v Ljubljani vgradili »spotikavce«, kakor tem spominskim tlakovcem pravimo v prevodu nemške besede Stolpersteine. Celodnevne spominske slovesnosti, ki jo je organiziral Judovski kulturni center Ljubljana, se je udeležil tudi Tomaž Zajc. »Brez Savice me danes ne bi bilo. Končal bi, kot mnogi drugi Judje, v uničevalnem taborišču ali pa postal nemški otrok,« nam je v pogovoru dejal danes 79-letnik, ki je preživel holokavst in po vojni doštudiral geografijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, bil nato dolga leta zaposlen v slovenskih turističnih središčih, konec devetdesetih let pa dva mandata opravljal delo državnega sekretarja za turizem na gospodarskem ministrstvu. Ob našem obisku v Ljubljani, kjer nas je sprejel z ženo, nam je ponosno pokazal izrisani podobi svojih dveh sinov ter fotografiji vnuka in vnukinje. S Savico, svojo »drugo mamo«, kakor ji pravi Zajc, je ostal neprekinjeno v stikih do njene smrti leta 2008. Redno sta si pisala, po vojni jo je večkrat obiskal v Zrenjaninu, kjer je živela s svojim možem, vojvodinskim Madžarom Pišto Horvathom, po njuni selitvi v ZDA konec petdesetih let pa tudi na njenem novem domu v Lake Zurichu pri Chicagu.

Leta 2016 so Savica ter njeni starši Ema in Miha Rožanc prejeli priznanje pravični med narodi. To priznanje, ki ga je do tedaj prejelo 13 Slovencev in Slovenk, spominski center holokavsta Jad Vašem podeljuje tistim posameznikom, ki so med drugo svetovno vojno tvegali svoje življenje, da bi rešili življenje Juda ali Judinje, zavedajoč se grožnje nacistov, da vse tiste, ki pomagajo Judom, čaka enaka usoda kot pripadnike judovske skupnosti: deportacija v uničevalna taborišča in smrt v plinski celici. Še nekaj je bilo značilno za Rožance. »Nikoli niso razglašali svojega medvojnega junaštva. Enako je ravnala večina prejemnikov odlikovanja pravični med narodi,« pravi dr. Irena Šumi, izvrstna poznavalka predvojne in medvojne usode judovstva na Slovenskem, ki je usode in ravnanje slovenskih »Schindlerjev« leta 2016 opisala v knjigi Slovenski pravični med narodi.

Slovenija je sicer ena izmed tistih evropskih držav, kjer je nacistični načrt »končne rešitve« judovskega vprašanja skoraj v celoti »uspel«. Od nekdanje judovske skupnosti, ki je pred drugo svetovno vojno štela vsaj 1500 Judov, jih je holokavst preživelo le 200. Skoraj v celoti je izginila ljubljanska judovska skupnost, ki je imela pred vojno po nekaterih ocenah vsaj 160 pripadnikov.

V začetku avgusta ste skupaj z Gunterjem Demnigom, avtorjem projekta »spotikavci«, položili tlakovce spomina z imeni vaših prednikov in sorodnikov na Resljevi ulici 8, na tem naslovu ste pred vojno živeli s starši, in nato še na Štefanovi ulici 8, kjer so nekoč živeli vaši stari starši in vaša teta z možem. Demnig, ki je od leta 1992 pred nekdanjimi domovanji evropskih Judov in Judinj vgradil že skoraj 70 tisoč »spotikavcev«, je prepričan, da bo s takšnimi miniaturnimi spomeniki trpljenje Judov v holokavstu postalo današnjim ljudem »otipljivejše, zlasti če spoznajo, da se je nasilje začelo v njihovem mestu, njihovi soseski, morda celo v hiši, kjer živijo«. Dodal je še, da »spotikavci niso nagrobniki, obeležujejo pa prostor, kjer se lahko vsi, zlasti pa njihovi sorodniki žrtev, poklonimo spominu nanje«. Lahko po vašem »spotikavci« pripomorejo k obuditvi spomina na v holokavstu izginulo ljubljansko judovsko skupnost?

Ne le s »spotikavci«, tudi z nedavno obnovo nekdanjega pokopališča v Murski Soboti, s postavitvijo obeležij v mestih, kjer so nekoč prebivali Judje, zlasti pa s projekti, kakršne sta v zadnjih letih pripravila Robert Waltl iz Judovskega kulturnega centra Ljubljana in Boris Hajdinjak iz Sinagoge Maribor, se med ljudi vrača zavest, da je bila pred drugo svetovno vojno judovska skupnost v Sloveniji razmeroma številna. Zlasti prva leta po vojni, vse do sedemdesetih letih, se o njej ni govorilo. Redki preživeli Judje in Judinje, tisti, ki so ostali v Sloveniji, se niso hoteli izpostavljati s svojim etničnim izvorom, saj Judom, mnogi med njimi so bili pred vojno premožni ljudje, nova oblast ni bila naklonjena. Tudi zato je spomin na nekdanje judovsko prebivalstvo Slovenije skorajda povsem usahnil. »Spotikavci« ga obujajo. Obujajo ga na izviren način, na kraju samem, vendar nisem prepričan, ali bodo koga v množici ljudi, ki se bo nemara spotaknil ob katerega izmed njih, zares spodbudili k premisleku o tem, kaj pomeni zapis na njem. Ne vem, kako se bodo ljudje odzvali nanje. Če bo šla večina le mimo, »spotikavci« ne bodo imeli takšnega učinka, kakršnega si želimo v negovanju spomina na trpljenje judovskega prebivalstva med vojno. Morda koga izmed starejših meščanov in meščank, ki so osebno poznali ljubljanske Jude in Judinje, spodbudijo k temu, da o svojem znanstvu z njimi spregovorijo in tako zapolnijo globoke vrzeli v spominu na nekdanjo ljubljansko judovsko skupnost. Seveda pa so tlakovci pomembni za nas, sorodnike žrtev.

Kaj ste osebno občutili, ko ste položili »spotikavce« pred domovanji svojih prednikov in sorodnikov? Morda nekakšno zadoščenje, da se je mesto, čeprav več kot sedemdeset let po drugi svetovni vojni, poklonilo njihovemu trpljenju v holokavstu?

Preveval me je lep, topel občutek, saj se bo odslej vedelo, kdo so bili ljudje, ki so nekdaj živeli v teh stanovanjih, in kakšna kruta usoda jih je doletela. Vesel sem bil ob spoznanju, da se nanje, tudi na moje prednike in sorodnike, vendarle ne bo pozabilo. Lepo mi je bilo poslušati govorce na slovesnosti, zlasti pa me je radostilo, da se je je udeležilo veliko ljudi, kar izpričuje, da se je v današnjih meščanih in meščankah Ljubljane okrepilo zavedanje, da so med njimi nekoč živeli tudi Judje in Judinje, pa tudi, kako pomembno je, za današnje in prihodnje generacije, s spomeniki, kakršni so »spotikavci«, ohranjati spomin nanje, da se grozote druge svetovne vojne ne bi več ponovile.

Vaše starše je gestapo aretiral 12. septembra 1944, v zadnjem valu aretacij ljubljanskih Judov in Judinj. Vseh 37 preostalih Judov in Judinj, šestino predvojne judovske skupnosti, ki so tedaj še vztrajali v Ljubljani, so odpeljali v nemška koncentracijska taborišča. Tudi vaše starše in teto z njenim možem. Vas je kot petletnega dečka pred enako usodo v zadnjem hipu rešila vaša varuška Savica. Koliko se spomnite dogodkov v tisti usodni noči?

Le medlo. Spomnim se, da me je Savica ponoči, ko smo zaslišali razbijanje na vratih, pograbila, z menoj stekla v zadnji del stanovanja in prek kuhinjskega balkona splezala na balkon sosednjega stanovanja, kjer so živeli družinski prijatelji. Ko so gestapovci odšli, sva se odpravila proti Tivolskemu gradu, kjer so v pritličju kot mestni najemniki živeli njeni starši.

Kako so vas Rožančevi skrili pred nemškimi oblastmi?

Postal sem Tomaž Rožanc, nezakonski Savičin sin. Takšen načrt prikritja mojega izvora sta si zamislila Ema in Miha Rožanc, Savičina mama in oče. Preostale stanovalce gradu in znance sta prepričala, da ravnajo v skladu z njim, saj me nihče ni izdal. Vsi so vedeli, da nisem njen nezakonski sin, saj Savice niso videli noseče, a so molčali. Enako so ravnali tudi stanovalci Cekinovega gradu, kjer sem pasel kokoši in stanovalcem prinašal jajca. Rekli so mi »kurji pastir«. (Smeh)

Mama nikoli niti z besedo ni omenila svoje taboriščne izkušnje. Ko je bil na televiziji film o holokavstu in judih, je zapustila prostor. Ni zdržala ob pogledu na te podobe.

Vaše stare starše, Viljema in Lili Steinberg, so aretirali že konec leta 1943, nekaj mesecev po kapitulaciji Italije in nemški okupaciji Ljubljane. Zakaj so vaši starši še leta 1944 ostali v Ljubljani? Zagotovo so se zavedali, da si nemški okupatorji v primerjavi z italijanskimi, ki so bili do Judov strpnejši, prizadevajo za le eno rešitev judovskega vprašanja: uničenje skupnosti.

Mama in njena sestra Lidija sta upali, da se bosta, ker sta bili poročeni s Slovencema, izognili deportacijam judovskega prebivalstva. Moje oče Ladislav je bil iz Višnje Gore, tetin mož Ludvik Filipec pa je bil Ljubljančan. Ob tem se je moja mama s katoliško poroko z Ladislavom leta 1934 še pokristjanila. Toda za naciste je bila še vedno Judinja. Aretirali so jih, tudi mojega očeta in strica Ludvika, ki nista bila Juda, temveč le poročena z Judinjama, in jih vse odpeljali v taborišče ... Res pa je, da se je veliko ljubljanskih Judov že pred vojno izselilo, saj se je tudi v Sloveniji že čutil zadah antisemitizma. Odšli so v Italijo in nato prek Švice v glavnem v ZDA in Izrael. Moja družina, prepričana, da jih pokristjanjenje rešuje pred usodo ostalega judovskega življa, je ostala. Napak so presojali o razmerah. Hudo so se zmotili, čeprav pred vojno še niso zmogli slutiti, kako grozljive razsežnosti bo ob njenem udejanjanju dobila nacistična ideologija rasne čistosti.

Irena Šumi je v govoru na slovesnosti ob vgradnji tlakovcev opozorila, da naj bi pri zadnjih aretacijah ljubljanskih Judov sodelovala domobranska policija. Njeni pripadniki naj bi jih izdajali in ovajali. Če to drži, kako danes presojate njihovo ravnanje?

Ne vem, ali to drži. Vem le, da so Italijani, ki so bili v primerjavi z Nemci precej strpnejši do Judov, ob svojem odhodu vse svoje sezname prebivalstva predali novemu okupatorju. Morda so pri ustvarjanju teh seznamov in aretacijah Judov sodelovali domobranci. Dopuščam to možnost, saj so imeli za takšno sodelovanje obilo možnosti, vendar nimam dokaza, da je do njega prišlo.

Vaš dedek in babica sta se sicer pokristjanila že leta 1921, torej še pred vzponom nacionalsocialistične ideologije v Nemčiji. Zakaj?

Moj ded Viljem je bil pravzaprav Avstrijec iz Gradca. V tem mestu je spoznal svojo bodočo ženo Lili Offner, mojo babico, ki je iz Poljske prišla v Avstrijo študirat. Poročila sta se in zaživela v Gradcu. Nekaj let zatem so z Dunaja mojega deda poslali v Ljubljano, da bi prevzel vodenje Tovarne kleja; »lim fabrika«, so ji rekli Ljubljančani. Kmalu je postal solastnik tovarne in še državljan Kraljevine SHS. V Ljubljani sta se Viljem in Lili pokristjanila, morda ob spoznanju, da je ljubljanska judovska skupnost tako šibka, da v takšnem okolju ni imelo smisla ohranjati judovstva. Pa tudi sicer verjetno nista bila verna, saj v njuni zapuščini nismo našli nobenih predmetov, ki bi izpričevali, da sta živela v skladu z judovskimi običaji in se udeleževala verskih obredov.

Vaši stari starši in starši so se pokristjanili, a vi vendarle ostajate Jud.

Po strogih judovskih pravilih, ki določajo, da se judovstvo »deduje« po materini strani, seveda sem Jud. Na obisku v Izraelu so me poučili, da z vidika judovske postave ni pomembno, da so se že moji predniki pokristjanili in da sem se že pred 52 leti poročil na katoliškem obredu. Po teh pravilih torej sem Jud, vendar se niti malo ne čutim pripadnika te skupnosti.

Koliko vam je znanega o usodi vaših starih staršev?

Babica je bila tri mesece v ljubljanskih zaporih, nato pa so jo odpeljali v taborišče Ravensbrück. Dedka so iz Ljubljane poslali v Dachau, nato pa so ga premestili v Buchenwald. Oba so umorili v prvih mesecih leta 1944. Iz taborišča sta se vrnila moja teta Lidija in njen mož Ludvik. Bila sta v Dachauu, ki je bil – če lahko tako rečem – milejši, kot je bilo uničevalno taborišče Auschwitz, a vendar je tudi njuna vrnitev veljala za »čudežno«.

Danes so v Nemčiji in drugod še vedno skrajneži, ki trdijo, da holokavsta ni bilo ali pa ga relativizirajo. Ni bolj idiotskih trditev, kot so takšne.

Vrnili so se tudi vaši starši. Kaj sta vam, če sploh kaj, povedala o svojih spominih na življenje v taborišču? Oče se je vrnil kmalu po koncu vojne, mama pa šele 20. julija 1945.

Oče je imel srečo, ker si je z delom prevajalca v taborišču, govoril in pisal je namreč nemško, pridobil v taborišču nekaj ugodnosti, ki so mu pomagale preživeti. Ko sem po vojni obiskal prostor nekdanjega taborišča Dachau, kjer je bil zaprt, mi je skrbnica arhivov na podlagi zapisov o internirancih pokazala celo barako, kjer naj bi med vojno bival moje oče. Povedala je še, da so taboriščnike iz te barake za sezonska dela pogosto najemali okoliški kmetje, ki so taboriščnikom v zahvalo včasih dali nekaj hrane. Mama pa nikoli niti z besedo ni omenila svoje taboriščne izkušnje. O njej ni mogla spregovoriti. Ko je bil na televiziji film o Judih v holokavstu, je zapustila prostor. Ni zdržala ob pogledu na te podobe. Vem le to, ne od nje, da naj bi v Ravensbrücku delala v tovarni rezervnih delov za letalske motorje, v ogromni neogrevani hali, v kateri je nenehno močno pihalo. To je vse, kar vem. Iz taborišča se je vrnila šele 20. julija, ker se je v prvih mesecih po vojni zdravila v ameriški bolnišnici, postavljeni v bližini taborišča. Tako slabotna je bila. Ko je okrevala, se je odpravila na pot proti domu. A nikoli več ni bila povsem zdrava. Ob vseh notranjih travmah, s katerimi se je spoprijemala, jo je še ves čas zeblo in nenehno jo je bolel želodec.

Ste takrat kot otrok vedeli, kaj se dogaja z vašimi starši?

Nisem. Bil sem še otrok, premlad, da bi zares doumel, kaj se dogaja. Tudi moji skrbniki so menda šele pol leta po aretaciji izvedeli, kje so … Lepo mi je bilo pri skrbnikih. Radi so me imeli, skrbeli so zame, zagotovili so mi – v tistih razmerah – normalno življenje. Še danes se spomnim tistih ogromnih sob v Tivolskem gradu, ki jih je bilo ponoči nemogoče ogreti, zime pa smo tako in tako preživljali v glavnem v kuhinji. Nisem trpel.

Nekaj mesecev po koncu vojne, 20. julija, je po vas prišla mama … 

… spomnim se, kot da bi bilo včeraj. Iz našega vogalnega stanovanja na levi strani gradu sem tistega dne skozi kuhinjsko okno gledal v smeri poti proti Tivolskemu gradu. Pred tistim oknom je tedaj pognala tisa. Še vedno je tam. Takrat je bila nizko drevo, danes meri v višino več kot 30 metrov. Naenkrat sem skozi okno zagledal, kako po potki proti gradu prihaja zelo shujšana, drobna in slabo oblečena ženska s kovčkom v roki. Nenadoma se je v meni prebudil neopisljiv občutek nemira. Stekel sem na dvorišče. Ženska s kovčkom me je opazila. Zaslišal sem njen vzradoščeni klic: »Maži! Maži!« Tako me je klicala moja mama. Stekel sem proti njej. Objela sva se.

Ste kot otrok sovražili Nemce? Vzeli so vam starše, umorili stare starše …

V Tivolskem gradu, kjer so me skrivali, je bilo med vojno nastanjeno poveljstvo Wehrmachta, nemške redne vojske. Poveljnik, major, se je večkrat pogovarjal s Savičino mamo Emo, ki je govorila nemško. Menda ji je v enem izmed pogovorov med vrsticami namignil, da ve, da nisem njen nezakonski vnuk, vendar da ne bo ukrepal. Očitno so bili tudi v nemški vojski ljudje, ki so imeli nekaj srca. Če bi bil poveljnik drugačen, me ne bi bilo več ali pa bi bil nemški otrok, Savica in njeni starši pa v koncentracijskem taborišču … Ne takrat ne kasneje nisem zasovražil Nemcev. Med študijem sem bil dvakrat na praksi v Nemčiji, tam sem si z delom prislužil svoj prvi avtomobil. Ko me je nekoč sin nekdanjega pripadnika Wehrmachta vprašal, zakaj ga ne sovražim, sem mu odgovoril: »Kako naj vas sovražim, če ste bili tako kot jaz med drugo svetovno otrok? Ste vi krivi za grozodejstva, ki so jih storili vaši starejši?« Večina Nemcev ima na preteklost svoje države normalen pogled. Res pa je, da imamo danes v Nemčiji in drugod še vedno skrajneže, ki trdijo, da holokavsta ni bilo ali pa ga relativizirajo. Ni bolj idiotskih trditev, kot so takšne.

Savica je zaradi vojne opustila načrte o študiju, kajti zagotoviti je morala svoje preživetje in preživetje svoje družine. A vendar si je hkrati naložila na svoja pleča še skrb za judovskega dečka.

Povojno obdobje je bilo za vse taboriščnike, ne samo judovske, čas hudih notranjih preizkušenj, ki so jih morali premagati, da bi nadaljevali svoje življenje. Kako so se z njimi spoprijeli vaši starši?

Oče se je po vrnitvi iz Dachaua kmalu oprijel svojega prejšnjega dela. Z novimi oblastmi ni imel težav, saj je med vojno kot bančni uradnik sodeloval z Osvobodilno fronto, tako da je denar, če se je le dalo, preusmerjal za njen boj. Dobro je bil zapisan pri njej. Tudi iz dachavskega taborišča ni imel temnega madeža. Mama, ki je bila pred vojno glavna tajnica ljubljanskega gradbenika Adolfa Lea Dukića, je po vojni, kljub notranjim travmam, nadaljevala delo v tem podjetju in v njem ostala, tudi ko se je preimenovalo v Gradis IMM – ’Ivan Maček Matija’ …

Sicer pa smo se po vojni preselili v stanovanje na Štefanovi ulici, kjer so pred vojno živeli stari starši. Stanovanje v t. i. Dukićevih blokih, ki smo si ga delili z mamimo sestro Lidijo in njenim možem, je bilo sodobno, blok se je ponašal celo z dvigalom. Tri leta kasneje smo ga morali zapustiti, saj si ga je poželel Boris Kardelj, brat Edvarda Kardelja. Preselili so nas na Slomškovo ulico 3, v lepo, a 150 let staro hišo. Tam smo bili do leta 1958, ko je oče kupil hišo na Koleziji.

Z Elizabeto Savico Rožanc Horvath pa ste ostali povezani vse do njene smrti.

Bila je in ostaja moja druga mama. Neizmerno jo imam rad, čeprav je že nekaj let pokojna. Dvakrat sem jo, tedaj še kot najstnik, obiskal v Zrenjaninu, kjer je imel njen mož Pišta Horvath tovarno sladkorja, menda največjo v Jugoslaviji. Večkrat sem imel priložnost poslušati njegovo navdušeno, a povsem razglašeno igranje violine. Ko jima je zaradi pljučnice pri treh letih umrla hčerka Evica, sta se odločila za selitev iz države. Odšla sta v Hamburg in se dva meseca kasneje vkrcala na ladjo za New York, ob prihodu v ZDA pa za svoj novi dom izbrala Lake Zurich v bližini Chicaga. Tam se jima je rodil sin Ferenc/Ferko, ki je leta 2016 v materinem imenu prevzel priznanje »pravične med narodi«. Oba, Ferko in jaz, sva bila Savičina sinova. Savico sem trikrat obiskal v ZDA, zadnjič dve leti pred njeno smrtjo, vseskozi pa sva ostajala v stiku prek pisem.

Evropa nekako postransko obravnava problem migracij, čeprav je povsem jasno, da bodo migranti še prihajali, saj se vojne ne bodo končale čez noč.

Da bi vas rešila, je tvegala svoje in življenje svojih staršev. Kakšna ženska je bila?

Srčna, skrbna, čustvena, a hkrati zelo mila. Vse je storila, da bi mi bilo v Tivolskem gradu lepo. Vedela je, kaj tvega, a je storila, kar je, ne da bi za trenutek omahovala. S tem dejanjem je pokazala svojo človeško veličino. Le redki bi ali so v tistih nevarnih razmerah ravnali tako požrtvovalno in nesebično, kot je Savica. Ne smemo pozabiti, da je bila tedaj še mlado dekle, končevala je ljubljanski trgovski licej in se odločala med študijem prava in medicine. Zaradi vojne je morala opustiti misel o študiju in premišljevati o tem, kako zagotoviti lastno preživetje in preživetje svoje družine. A vendar si je hkrati naložila na svoja pleča še skrb za judovskega dečka.

»Spotikavci« izpričujejo spomin na nekdanjo ljubljansko judovsko skupnost, hkrati pa so nenehen opomin novim generacijam, naj bodo pozorni na nevarne pojave v družbi, ki bi lahko vodili k temu, da bi neka skupina ljudi znova postala v očeh ksenofobov le brezoblična gmota, zreducirana na številke. Tudi migranti, ki bežijo v Evropo s kriznih žarišč ali zaradi lakote in brezperspektivnosti v svojih državah, zdaj postajajo – podobno kot nekdaj Judi – tista skupina, ki jo skušajo določene skupine v evropski družbi očrniti, da bi tako za lastne cilje homogenizirali »avtohtono« evropsko skupnost. Kaj storiti, da se holokavst, v pretekli ali novi obliki, z nekdanjimi ali novimi žrtvami, ne bi več ponovil?

Tlakovci spomina so zagotovo ena izmed poti v opozarjanju ljudi na grozote holokavsta. Ne vem, kaj vse bi še morali storiti, da bi se ognili grozotam iz preteklosti. Nimam čarobne palice, da bi preprečil njihovo ponovitev v sedanjosti ali v prihodnosti. Želim si le, da bi vsi tisti, ki širijo ksenofobijo, primitivizem in nestrpnost, sprevideli, da njihovo početje ne koristi nikomur ... Kalvarije judovskega življa v času druge svetovne vojne in izkušenj današnjih migrantov z Bližnjega vzhoda in iz severne Afrike na poti ali v sami Evropi sicer ne moremo primerjati. Migranti so reveži, ki bežijo iz vojn ali zaradi lakote v svoji državi. Iščejo kraj pod soncem, da bi preživeli. Evropa se odziva povsem nekorektno, tudi nedostojno. Zakaj ladje z begunci ne bi smele pristati na naši celini? Zdi se mi, da Evropa nekako postransko obravnava problem migracij, čeprav je povsem jasno, da bodo migranti še prihajali, saj se vojne ne bodo končale čez noč. Res pa je, da bremena reševanja begunske tragedije ne morejo prevzeti le vstopne države in Nemčija. Vsaka izmed držav članic EU bi morala po mojem prevzeti določeno število migrantov … Slovenija se v odnosu do migrantov obnaša nenavadno. Na našo južno mejo smo postavili ograjo iz nekakšnih žiletk, popolnoma nesmiselno, saj jo bo vsak, ki bo to hotel, zlahka prerezal ali jo zaobšel. Vsak dan vračamo Hrvatom na desetine beguncev, ki jim uspe vstopiti v Slovenijo, hkrati pa z zelo togo zakonodajo podeljujemo azil le peščici beguncev. Ne razumem ravnanja naše države v odnosu do teh ubogih ljudi, ki so, ne po svoji volji, temveč zaradi vojn in strahu pred negotovo prihodnostjo, zapustili svoj dom.