Zadnji dnevi pekla

Če Trump strmoglavlja, zakaj potem njegovi feni slavijo in zakaj jih ne bi motilo, če bi njegov obraz mutiral v Putinovega

Senator John McCain, »politični titan«, »vojni heroj«, »patriot«, »neposnemljivi lik«, »ikona«, »figura ameriške odrešitve« in »maverick« ( ja, kot Tom Cruise v filmu Top Gun), ki je umrl te dni, je posnel svoje zadnje besede (»Vsem vam želim velike pustolovščine, dobro družbo in srečno življenje, kot je bilo moje«) in splaniral svoj pogreb. Do zadnjega detajla: napisal je, kdo vse naj mu poje hvalo (George W. Bush, Barack Obama), kje vse naj bodo spominske slovesnosti, kje naj ga pokopljejo, kako naj ga tja pripeljejo.

Nič, McCain se je očitno imel za zgodovinsko osebnost. Njegovo truplo je po Arizoni spremljala dolga procesija avtomobilov, ob kateri so se spontano zbirale množice – z zastavami, njegovimi fotografijami, solzami. Minute tišine na stadionih. Črnski športniki niso protestno pokleknili. Kot da je umrl ameriški predsednik. Bilo je, kot da bi hoteli Trumpu vsi skupaj reči: McCain ima predsedniški pogreb, kakršnega ti ne boš nikoli imel! McCain se je obnašal predsedniško, ti pa se ne! McCain je bil naš predsednik, ne pa ti!

Neil Simon, veliki dramatik, kralj Broadwaya in Hollywooda, ni imel sreče – umrl je isti dan kot McCain, tako da so mediji njegovo smrt komaj zaznali. Nekaj podobnega se je leta 1953 zgodilo slovitemu ruskemu skladatelju Sergeju Prokofjevu – pokopali so ga isti dan kot Stalina. Na njegov pogreb je prišlo le prgišče pogrebcev, na Stalinovega pa štiri milijone.

John McCain, stari obraz (šest mandatov), je zadnje čase zaslovel predvsem s tem, da se je julija 2017 le pičlih 11 dni po hudi, težki operaciji na možganih »dramatično« vrnil v senat in se udeležil glasovanja o odpravi Obamove zdravstvene reforme (Affordable Care Act). To so označili za junaško dejanje. V senatu je požel ovacije. Kot da se je vrnil iz vojne, ki jo je Amerika dobila. Donald Trump ni ploskal. McCain namreč ni le glasoval proti odpravi Obamove zdravstvene reforme, ki jo je sicer preziral (kandidiral je z obljubo, da jo bo odpravil in nadomestil z drugo, boljšo!), ampak je njegov glas tudi odločil – in Obamova zdravstvena reforma ni padla. Trump je kriknil od bolečine. Obamovo zdravstveno reformo – sicer tudi Obamov največji dosežek – je hotel na vsak način zrušiti, odpraviti, pokončati, pokopati, izničiti. Za vsako ceno! Dokler bo veljala reforma, ki jo je uvedel črnec, Amerika ne bo velika! A natanko to je hotel McCain, naključni rešitelj Obamove zdravstvene reforme – da Trumpa zaboli. Tako kot je zabolelo njega, ko je Trump julija 2015 – med predvolilno kampanjo – rekel: »McCain ni vojni heroj. Vojni heroj je zato, ker so ga ujeli. Rad imam ljudi, ki jih ne ujamejo.«

McCaina, pilota vojaške mornarice in admiralovega sina (in admiralovega vnuka), so leta 1967 – v času vietnamske vojne – sestrelili nad Hanojem (Severni Vietnam), ga vsega polomljenega ujeli in zaprli v Hỏa Lò, alias »Hanoj Hilton«, ječo za ameriške vojne ujetnike, kjer je potem ostal dobrih pet let. Menda so ga hoteli že po enem letu izpustiti (njegov oče je tedaj postal poveljnik ameriških oboroženih sil na Pacifiku), a je to raje »častno« odklonil, da mu ne bi slučajno kdo očital, da se je izmazal, ker je admiralov sin. Ja, mislil je na prihodnost. Ker so ga ujeli, mu je bilo jasno, da ne bo nikoli postal admiral (ali general), obenem pa mu je bilo jasno, da so ameriškim vojnim herojem vrata na stežaj odprta v visoko politiko. V ujetništvu naj bi ga bili zverinsko mučili in brutalizirali, zato je po vrnitvi v Ameriko postal toliko večji vojni heroj. Z leti pa še večji. Dlje ko je bila vietnamska vojna, večji vojni heroj je bil. In večji heroj ko je bil, bolj so cvetele teorije zarote – po eni je priznal, da je vojni zločinec, a ga je predsednik Richard Nixon pomilostil (res je le, da je McCain v ujetništvu, kot je povedal leta 1997 v oddaji 60 Minutes, pod hudim pritiskom in pezo torture podpisal »priznanje«, da je »črni kriminalec« in »zračni pirat«, da je »zagrešil vojne zločine proti vietnamskemu ljudstvu« ter »namerno bombardiral ženske in otroke«), po drugi je v ujetništvu ovajal, zaradi česar naj bi se ga bil prijel vzdevek »Songbird John« (res naj bi bilo le, kot je poročal Rolling Stone, da je zasliševalcem povedal »ime svoje ladje, število poletov, ki jih je opravil, številko svoje eskadrilje in cilj zadnje misije«), po tretji Vietnamci še vedno hranijo tajni film o njegovi »aktivnosti« v ujetništvu (tako kot Rusi o Trumpovih »aktivnostih« v moskovskem hotelu), po četrti je povzročil strahoviti požar, ki je leta 1967 na letalonosilki USS Forrestal pokončal 134 mornarjev (res je le, da je bil McCain tedaj na palubi), po peti ga Vietnamci niso mučili, po šesti prikriva, da imajo Vietnamci še vedno zaprte ameriške vojne ujetnike (res je le, da je bil na začetku devetdesetih let član senatne komisije, ki ni našla nobenih dokazov, da je Rambo 2 posnet po resnični zgodbi), po sedmi pa sploh nikoli ni bil v vietnamskem ujetništvu.

Prezir

John McCain, večni predsedniški kandidat, ni nikoli postal ameriški predsednik – »vpleten« in »vgrajen« je bil v preveč teorij zarote. In v preveč teorij zarote je bil »vgrajen« v času, ko je teorijam zarote verjelo ravno dovolj ljudi, ko so torej teorije zarote v očeh ljudi postale zgodovina, ne laži ali trači, temveč tisti »nekaj bo že na tem«.

Tako kot so nekoč padali Nixonovi možje, zdaj padajo Trumpovi možje. In s tem, ko padajo, vse bolj prikimavajo Robertu Muellerju, ki preiskuje Trumpove povezave s Putinovim Kremljem.

Ko se je skušal McCain leta 2000 prebiti do republikanske predsedniške nominacije in ko je s svojim avtobusom, imenovanim »Straight Talk Express« (ta vzdevek bi lahko dobil tudi Trump), tako zažigal, da je ogrožal Georgea W. Busha, so Bushevi operativci pred strankarskimi – »primarnimi« – volitvami v Južni Karolini lansirali konspirološki trač, da ima nezakonskega otroka z neko črnko. To je južnokarolinske etnonacionaliste, ljubitelje »spet velike Amerike«, tako šokiralo, da je Južno Karolino izgubil, s tem pa tudi ritem in republikansko predsedniško nominacijo. Toda pojavile so se konspirološke teorije, ki so zlahka zasenčile ne le to, da ima nezakonskega otroka, temveč tudi to, da sploh nikoli ni bil v vietnamskem ujetništvu: pred nekaj leti je zadonela lunatična konspirološka teorija, da je Islamsko državo ustanovil in lansiral John McCain. McCain naj bi se bil skrivaj sestal s »kalifom« Bagdadijem – in potem se je začelo. Imajo tudi viralne fotografije: senator McCain in kalif Bagdadi na sirsko-turški meji! Senator McCain in kalif Ibrahim! Senator McCain z džihadisti! Islamistični selfiji s senatorjem McCainom! Senator McCain in Kalid Al Hamad, alias »kanibalski džihadist«! Konspirologi so šli daleč, da bi »dokazali« in »potrdili«, da protiameriške teroristične organizacije skrivaj ustanavljajo sami Američani – saj veste, tako kot so v osemdesetih letih v Afganistanu med protisovjetsko kampanjo in podpiranjem mudžahedinov ustanovili Al Kaido. In za šefa postavili Osamo bin Ladna, ameriškega prijatelja. Prav res – »nekaj bo že na tem«.

McCain je bil dobra tarča – za Trumpa, fena lunatičnih teorij zarote (Obama se ni rodil v Ameriki, podnebne spremembe so le kitajska potegavščina, vrhovnega sodnika Antonina Scalio so umorili, cepivo povzroča avtizem, na tisoče in tisoče muslimanov je v New Jerseyju rajalo na ulicah, ko se je 11. septembra 2001 rušil Svetovni trgovinski center, na predsedniških volitvah je ilegalno volilo na milijone priseljencev), obdanega s konspirologi, je bil idealna tarča. Trump je vse teorije zarote, v katere je »vgrajen« McCain, povzel v tistih treh stavkih: »McCain ni vojni heroj. Bil je vojni junak, ker so ga ujeli. Rad imam ljudi, ki jih ne ujamejo.« Tako kot tega, da je treba v Ameriki belcem vrniti oblast in slavo, ne reče naravnost, ampak vse skupaj le šifrira, bodisi s kriptorasističnim sloganom »Narediti Ameriko spet veliko« (kot nekoč, ko je bila belska, ko je obstajala povsem jasna rasna hierarhija in ko so bili belci in črnci ločeni) ali pa s tvitom o tem, da v Južni Afriki množično pobijajo in razlaščajo belske kmete ( ja, belci so žrtve genocida, belci izgubljajo domovino ipd.), tako je tudi ves konspirološki šmir o McCainu le šifriral – hej, pravi »patrioti« bodo že razumeli, kaj je hotel reči.

John McCain je preziral Obamovo zdravstveno reformo, toda Trumpa je preziral tako, da je glasoval proti odpravi Obamove zdravstvene reforme, ki jo je hotel Trump odpraviti. Trump se mu je zdel hujši od Obamove zdravstvene reforme. In ne pozabite: ko je McCain leta 2008 kandidiral za predsednika, ga je porazil prav Obama. Živo si lahko predstavljate, kako slabo je prenašal Trumpa – in kako slabo je prenašal konspirologijo. Kar pa je razumljivo: Timothy McVeigh je bil konspirolog – leta 1995 je v Oklahoma Cityju razstrelil zvezno stavbo in ubil 168 ljudi. Hitler je bil konspirolog – pobil je na milijone Judov. In tudi Trump ni kak popoldanski konspirološki konjičkar, temveč predsednik z močnim represivnim aparatom, avtokratski predsednik z diktatorskimi, fašistoidnimi ambicijami, predsednik, ki širi in podpihuje populistične, etnonacionalistične, šovinistične teorije zarote o Mehičanih, muslimanih, nezakonitih priseljencih, beguncih – teorije, ki zvenijo kot pozivi k nasilju.

Vrata pekla

Trump in McCain nista bila le kot Kajn in Abel (kajnovski Trump je nekega lepega dne biblično »udaril« McCaina), temveč kot Oscar in Felix, junaka Čudnega para, slovite komedije, ki jo je napisal Neil Simon. Po spletu okoliščin se znajdeta v skupnem gospodinjstvu, a sta kot noč in dan – Felix je uglajen, umirjen, simpatičen, Oscar je agresiven, ošaben, narcističen, egomaničen, pompozen. Nenehno sta si v laseh, nenehno lezeta drug v drugega – kot da je med njima nekaj več. In tudi je: zdi se, kot da je Oscar le Felixovo nezavedno.

Tudi Trump in McCain sta si bila nenehno v laseh, nenehno sta lezla drug v drugega, toda zlahka bi si ju predstavljali v skupnem gospodinjstvu, navsezadnje, McCain je podprl vse prave Trumpove norosti – glas je dal za katastrofalno imenovanje konservativnega Neila Gorsucha za vrhovnega sodnika in katastrofalni davčni razbremenitvi kapitala in bogatih.

Trump je izgledal le kot McCainovo nezavedno. Kot pošast, ki je skočila iz McCainovega Ida. McCain je resda slovel po tem, da je bil mučen, da je zlasal Trumpa, da je kandidiral za predsednika, da je hotel reformirati financiranje predvolilnih kampanj, da je na roki nosil zapestnico padlega ameriškega vojaka ipd., toda v resnici je najbolj zaslovel po tem, da je na politični oder pripeljal Saro Palin, Trumpovo predhodnico, Trumpovo izvidnico, Trumpa pred Trumpom. Palinova je bila »kanarček« v ameriškem rudniku – z njo so testirali moč in domet populizma, moč in domet trumpizma.

S kako hudim kriminalom so povezane Trumpove nikoli razkrite davčne napovedi in potencialne davčne utaje, se bo pokazalo, ko bodo zapeli vsi Trumpovi možje.

McCain je odprl vrata pekla, ko jo je leta 2007 imenoval za sokandidatko – za podpredsedniško kandidatko. Palinova, alias »Barakuda«, guvernerka Aljaske (in »hokejska mama«), fotorobot arhaične ameriške divjine, je nenehno pozirala s puško. Vzeli bi ji jo lahko le iz hladnih, mrtvih rok. Logično: ameriško identiteto lahko zaščitiš le z orožjem. Vse kristjane Aljaske je pozvala, naj molijo za plinovod, ki teče čez neokrnjeno Aljasko – in ki da je »božja volja«. Invazija na Irak je bila le naloga, ki jim jo je naložil Bog. Za županjo Wasille je kandidirala s sloganom: »Končno bomo dobili prvega krščanskega župana!« Knjižnici v Wasilli je celo predložila seznam knjig, ki jih mora izločiti. Po njenem bi morali v šolah učiti kreacionizem: ustvaril nas je Bog, ne pa evolucija! Ustavo bi zamenjala z Biblijo, Darwina pa z Genezo. Zagovarjala je spolno abstinenco do poroke ter nasprotovala spolni vzgoji, porokam istospolno usmerjenih in abortusu. Podnebne spremembe je imela za potegavščino. Kričala je in postala magnet za vse male, ruralne, deklasirane, jezne, užaljene, nergaške, pozabljene belce iz Heartlanda, ki so alergični na elite, vlado, politiko, »tiranski« Washington, ki imajo občutek, da nimajo nobene moči in da jih ne ubija neoliberalna politika, temveč »moralna kriza«, in ki v takšnih, kot je Palinova ali Trump, vidijo mesijanske outsiderje in avtentične patriote.

Izgledala in zvenela je tako, kot da je stopila iz resničnostnega šova – bila je primitivna in nerazgledana, govorila je popolne traparije, tolkla je mimo, za fakte se ni menila. To, da so jo z vseh strani napadali, je bil v očeh njenih fenov dokaz, da ima prav. Tako kot je to, da z vseh strani napadajo Trumpa, v očeh njegovih fenov dokaz, da ima prav – in da je stopil na žulj elitam in »globoki državi«.

McCain je omogočil palinizacijo ameriške politike, ki ji je sledila teapartyizacija – in potem še trumpizacija. Jasno, Palinova, ki je skočila iz McCaina, je navdušeno podprla Trumpa, ki je skočil iz nje in ki je, kot pravi Fact Checker Washington Posta, od izvolitve pa do danes izrekel že okrog 4500 lažnih in zavajajočih trditev (skoraj osem na dan!). McCain je tik pred smrtjo rekel, da globoko obžaluje, da je takrat za sokandidatko izbral Saro Palin, obenem pa je – res tik, tik pred smrtjo – rekel, da Donalda Trumpa noče videti na svojem pogrebu.

Še huje: žalovanje za McCainom oziroma slavljenje McCaina je postalo monumentalni nacionalni, kolektivni dogodek, iz katerega so Trumpa preprosto izključili (kar je sam skušal preglasiti s TV-prenosom svojega telefonskega pogovora z mehiškim predsednikom o novem »neverjetnem« prostotrgovinskem sporazumu). Bolj ko so slavili McCaina, bolj so ponižali Trumpa – na odprti sceni. Bolj ko so pretiravali v poveličevanju McCaina, bolj je bilo jasno, da s tem Trumpa obsojajo na smrt. Ne boste našli ameriškega predsednika, ki bi tako izvisel. Še celo za Richarda Nixona, ki ga je leta 1974 odnesla afera Watergate, ni nikoli nihče rekel, da ga noče videti na svojem pogrebu.

Fikcija se spreminja v dejstva

Ko se je Amerika pripravljala k pogrebu, se je zdelo, da bo pokopala Trumpa. Videti je bilo, kot da je z McCainom umrl tudi Trump. Tik pred McCainovo smrtjo se je namreč na isti dan, 21. avgusta, zgodilo troje – zvezno sodišče v Alexandrii (Virginia) je obsodilo Paula Manaforta, nekdanjega šefa Trumpove predvolilne kampanje, Michael Cohen, nekdanji Trumpov odvetnik, je na zveznem sodišču v New Yorku priznal krivdo za kopico deliktov (davčne utaje, prevara bank, kršitev volilne zakonodaje), za nameček pa so vložili še obtožnico proti republikanskemu kongresniku Duncanu Hunterju, prvemu Trumpovemu kongresnemu podporniku (!), ki je denar, namenjen za predvolilno kampanjo, trošil zase, za potovanja in zobe, in ki zdaj – povsem v duhu Donalda Trumpa – pravi, da je za vse kriva njegova žena.

Tako kot so nekoč padali Nixonovi možje (in prepevali), zdaj padajo Trumpovi možje (in prepevajo). In s tem, ko padajo, vse bolj prikimavajo Robertu Muellerju, posebnemu preiskovalcu, ki preiskuje Trumpove povezave s Putinovim Kremljem. A ta preiskava je že davno prešla v preiskavo o kriminalnem ozadju Donalda Trumpa, jama, ki nastaja, pa je dovolj globoka, da bodo vanjo popadali še trije Trumpi, Eric, Don in Ivanka; obtožujejo jih, da so dobrodelni denar, ki so ga v okviru Trumpove fundacije zbirali za druge, izplačevali sebi. E, pa da vidimo, kdo izmed njih je jebeni Fredo Corleone.

Ustavno obtožbo mora najprej v predstavniškem domu podpreti večina kongresnikov, nato pa predsedniku sodijo v senatu, kjer morata odpoklic podpreti dve tretjini senatorjev.

In da bi bila ironija popolna: prav senator John McCain je bil ta, ki je decembra 2016 FBI izročil razvpiti tajni »obsceni« dosje o Trumpu, ki ga je skompiliral nekdanji britanski tajni agent Christopher Steele – v dosjeju je med drugim pisalo, da je Kremelj po direktivi samega Putina že leta »kultiviral in podpiral« Trumpa in da si je ta leta 2013 v moskovskem hotelu Ritz-Carlton najel prostitutke, ki so pred njim orgazmirale in urinirale na posteljo, na kateri je nekoč spal Barack Obama, ruske tajne službe pa naj bi imele posnetke, s katerimi »držijo« Trumpa. McCain v avtobiografiji Nemirni val (The Restless Wave), ki jo je objavil letos, pravi, da naj »gredo k vragu« vsi tisti, ki jim ni všeč, da je dosje izročil FBI, in da »verjame, da bo Robert Mueller ločil dejstva od fikcije in zadevi prišel do dna«.

Mueller počne natanko to. Priti hoče do dna. Iz fikcije nastajajo žmohtna dejstva. Paula Manaforta so obsodili v osmih točkah obtožnice, predvsem zaradi masivnih davčnih utaj in goljufanja bank, že to sojenje pa je kompromitiralo tudi Trumpa, saj se je en passant izkazalo, da je Manafortu pomagal do kreditov, šefu banke pa je v zameno obljubljal ministrski položaj, toda Manaforta že 17. septembra čaka še eno sojenje (v Washingtonu), tokrat povezano z ukrajinskimi oligarhi, povezanimi s Kremljem (ni prijavil, da dela za tujo vlado, pral je denar, oviral preiskavo), kar pomeni, da bo za Trumpa pogubnejše kot prvo.

Trump je zgroženo pripovedoval: »Pri Paulu Manafortu so racijo izvedli približno ob petih zjutraj, za konec tedna. Njegova žena je bila v postelji in vleteli so s pištolami. Pa saj ni Al Capone!« Ne, ravno nasprotno, Manafort je Capone – dobili so ga pri davčni utaji. Tako kot Capona.

Ko nekoga obtožijo davčne utaje, to ne zveni seksi, pravita David Kocieniewski in David Voreacos (Bloomberg). Davčne utaje niso namreč nikoli same, ampak so vedno, kot se izkaže, povezane še z drugim, precej hujšim kriminalom. S kako hudim kriminalom so povezane Trumpove nikoli razkrite davčne napovedi in potencialne davčne utaje, se bo pokazalo, ko bodo zapeli vsi Trumpovi možje in ko se bo Mueller prebil v Trumpovo Organizacijo.

Trump, ki se boji, da bi Manafort »zapel«, je menda rekel, da ga bo pomilostil, toda vse poteka tako hitro (sojenja, kongresne volitve, predsedniške volitve), da ga ne bo imel časa pomilostiti. In če bi ga, bi s tem le potrdil, da res nekaj skriva. Manafort bi mu eksplodiral v obraz – tik pred kongresnimi volitvami. A po drugi strani: Manaforta bo moral pomilostiti, preden ta – v zameno za blažjo kazen ali imuniteto – »zapoje«.

Dirka proti dnu

Michael Cohen, ki je nekoč trdil, da bi umrl za Trumpa, zdaj pa je voljan »peti« na ves glas, je priznal krivdo v osmih točkah obtožnice in pri tem presenetljivo razkril, da je pornoigralki Stormy Daniels in Playboyevi lepotički Karen McDougal za molk o seksu s Trumpom plačal na zahtevo samega Trumpa (ta je doslej trdil, da za to plačilo sploh ni vedel!), da jima je plačal, da ne bi škodili Trumpovi kampanji (da bi torej Trumpovo kampanjo zavaroval pred potencialno negativno publiciteto), in da mu je Trumpova Organizacija (Trump Organization) potem z uporabo lažnih računov denar vrnila, kar pomeni, da je – na Trumpovo zahtevo in ob pomoči Trumpove Organizacije – kršil zakonodajo o financiranju predvolilnih kampanj. Ali bolje rečeno: plačila damama so bila ilegalne, neprijavljene donacije Trumpovi kampanji. Kot je rekel njegov odvetnik Lanny Davis: »Donald Trump ga je nagovoril k zločinu.«

Povsem mogoče je, pravi Newsweek, da bo Robert Mueller vložil obtožnico proti Trumpovi Organizaciji, ne pa tudi proti samemu Trumpu – pravosodno ministrstvo namreč ne vlaga obtožnic proti aktualnemu ameriškemu predsedniku, ker bi to lahko »spodkopalo moč izvršne oblasti«. Kar pomeni, da vlaganje obtožnic proti predsedniku prepušča kongresu in morebitnemu impeachmentu. A nekaj je jasno, pravijo ameriški pravniki: če Trump ne bi bil predsednik, bi tožilstvo zaradi kršitve predvolilne zakonodaje, ki velja za kriminalno dejanje, proti njemu zagotovo vložilo obtožnico.

Cohen je rekel, da ne bi nikoli pustil, da bi ga pomilostil tako skorumpiran predsednik, kot je Trump, obenem pa je Muellerju prek odvetnika sporočil, da je voljan »povedati vse, kar ve«. Pomeni, da je voljan Muellerju v zameno za blažjo kazen izročiti sveti gral in razkriti vse skrivnosti Trumpovega poslovanja. Kar zna biti res brutalno, če pomislite, da se je s tožilstvom pogodil tudi Allen Weisselberg, dolgoletni finančni direktor Trumpove Organizacije – v zameno za imuniteto je voljan povedati vse, kar ve.

Vse več je torej prič, ki so voljne povedati vse, kar vedo, in s tem Muellerju, s katerim po novem sodeluje tudi Don McGahn, odvetnik Bele hiše (!), omogočiti, da pride do dna skrivnostni, zabarikadirani Trumpovi Organizaciji, v katero nima vpogleda nihče, in ruski aferi, navsezadnje, isti Cohen naj bi se bil, kot piše v Steelovem dosjeju o Trumpu, v Pragi v Trumpovem imenu skrivaj sestajal z ruskimi agenti, s katerimi naj bi se bil dogovarjal, kako prikriti sledove njihovih aktivnosti v Ameriki. In ja, Cohen je voljan povedati vse.

Ker je preiskovanje Trumpa, ki je pred volitvami obljubljal, da bo »izsušil močvirje«, očitno prešlo v watergatsko fazo, na watergatski oder (čakajte, da Trumpa obtožijo še prikrivanja zarote, oviranja pravice, podkupovanja prič in zlorabe oblasti), njegovi kriki, da gre le za »potegavščino«, »slepilo« in »lov na čarovnice« in da vse skupaj nima nobene zveze z njim, zvenijo le še kot trušč patološkega lažnivca. To, kar je veljalo za fikcijo, pač vse bolj postaja dejstvo.

Watergatski oder predpostavlja tudi impeachment, ustavno obtožbo Trumpa, toda le pod pogojem, da novembra na kongresnih volitvah demokrati osvojijo oba domova kongresa, predstavniškega in senat. Problem je le v tem, da nič ne kaže, da bi se to lahko zgodilo – demokrati bi sicer lahko morda osvojili predstavniški dom, pravijo analitiki, da bi osvojili senat, pa je malo verjetno. Predsednika ne moreš odpoklicati, če ne kontroliraš obeh domov – prvič, ustavno obtožbo mora najprej v predstavniškem domu podpreti večina kongresnikov, in drugič, če se to zgodi, predsedniku sodijo v senatu, kjer pa morata obsodbo in odpoklic podpreti dve tretjini senatorjev.

Demokrati bi Trumpa očitno najraje prepustili volivcem – šele leta 2020, se razume.

Je pa obenem res, da bodo morali demokrati slej ko prej zatežiti z impeachmentom – njihovi volivci, predvsem progresivni, jim tega, da ob vseh teh brutalnih razkritjih mevžasto, mlahavo, nemočno, strahopetno molčijo in ne terjajo Trumpovega odpoklica, ne bodo odpustili. Demokrati, ki ne delajo valov, da jim ne bi kdo očital, da s svojim »pučističnim« delovanjem ogrožajo demokracijo, ustavni red in stabilnost Amerike (in izzivajo divjo nacionalno polarizacijo, državljansko vojno ipd.), tvegajo, da bodo njihovi volivci jeseni abstinirali – in da bo kongres ostal v republikanskih rokah. Demokrati bi Trumpa očitno najraje prepustili volivcem – šele leta 2020, se razume.

Izvrševalec božje volje

Sami republikanci pa Trumpa, ki trdi, da pravosodni minister Jeff Sessions ni »pravi moški«, ker ne odpusti Roberta Muellerja, in da predsednika, ki »dela dobro« (tako kot on), ne morejo odpoklicati (če bi ga, »bi se trg sesul,« je dodal), itak ne bodo odpoklicali, ker ga v resnici potrebujejo – Trump, ki govori kot mučeniški mafioso, namreč vrhovno sodišče uspešno polni z ekstremno konservativnimi sodniki (enega, Neila Gorsucha, je že vrinil, drugi, Brett Kavanaug, je v postopku), ki naj bi prepovedali abortus, prepoved abortusa pa je največja želja desnice, itak prepričane, da ji lahko to željo izpolni le Trump, nepopolni izvrševalec božje volje. To, da ga tako divje napadajo in preganjajo (da ga hočejo torej križati!), le potrjuje, da ima prav. Tako kot to, da tako »trpi«, potrjuje, da je on ta, ki so ga čakali. Če bi njegov obraz mutiral v Putinovega, jih ne bi motilo.

Trump je na shodu v Zahodni Virginiji proletarskim belcem mirno razlagal, da je »pametnejši« od teh, ki ga preganjajo, da ima »lepše hiše kot oni« in da ima »apartma na vrhu Pete avenije«. Ob tem je svojo volilno bazo, ki jo zna odlično razvnemati, precej bolje kot Nixon nekoč svojo (ratingi mu po Manafortovem in Cohenovem watergatskem zlomu niso padli), celo vprašal: »Zakaj hudiča so potem oni elita?« Razumete: svojim volivcem, ki imajo konspirologijo itak za zgodovinopisje (in ki Johna McCaina prezirajo prav zato, ker verjamejo vsem teorijam zarote!), je v obraz povedal, da je on sam tista elita, ki jim gre najbolj na živce, da je potemtakem on sam tisto močvirje, ki bi ga bilo treba izsušiti, a so vsak njegov stavek pospremili z ovacijami – ker jim bo izpolnil stoletne sanje in odpravil abortus. Če bo odpravil abortus, bo odpravil tudi priseljence – in tako dalje.

Vseeno jim je, kje in kako živijo, vseeno jim je, če se vse bogastvo steka k takšnim, kot je Trump, vseeno jim je, če Trump živi na njihov račun – važno je, da ni abortusa. Važno, da imajo občutek, da so vojno dobili.

Če v tej vojni padejo, nič hudega – šli bodo v nebesa. Skupaj s Putinom. Zakaj bi obsojali Putina – in zakaj bi obsojali rusko afero, Trumpovo predvolilno dogovarjanje s Putinom, rusko poseganje v ameriške volitve? Nehajte – Putin je junak, saj je pomagal izvoliti Trumpa, ki bo odpravil abortus!