Panter in nadškofija

Med spremljanjem maše za žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov v ljubljanski stolnici bi vas lahko zmotilo več stvari. Na primer dobesedno navajanje iz knjige kanadskega psihologa Jordana Petersona v nagovoru nadškofa metropolita Stanislava Zoreta. Ali omenjanje Aleksandra Solženicina kot tistega, ki je »dokončno razbil intelektualno verodostojnost komunizma kot ideologije in družbe«. Tudi to si je Zore izposodil pri Petersonu. V oči pa bi vas lahko zbodel tudi karantanski panter v grbu na mašnem plašču, ki ga je med drugimi nosil Ivan Štuhec.

Gre za eno izmed različic grba ljubljanske nadškofije, so pojasnili predstavniki te. Osnovne poteze grba, ki je sicer izobešen na pročelju Nadškofijskega dvorca v Ljubljani, in je drugačen od tistega, ki ga je nosil Štuhec, je v ustanovni listini škofije določil cesar Friderik III. Grb sestavlja ovalni ščit zlate barve, na katerem je upodobljen dvoglavi kronani orel. Na spletni strani nadškofije je zapisano, da »heraldična desna polovica (črna) predstavlja cesarskega orla, heraldična leva polovica (modra) pa grb vojvodine Kranjske«. Kranjski orel ima na prsih prsno predpono iz belo-rdečih kvadratkov, razporejenih kot na šahovnici. Za orlom stoji dvojni nadškofovski križ – znamenje nadškofije.

Iz nadškofije so sporočili, da se je grb uradno spremenil dvakrat. Prvič ob praznovanju 500-letnice ljubljanske škofije, drugič leta 1998 in od takrat je v veljavi opisani. Dodali so, »da obstaja več različic grba, pri čemer je bistveno, da sledijo opisu, kot ga je določil ustanovitelj. Odtenki barv in podrobnosti niso natančno določeni.« Eno izmed novih verzij so torej uporabili na mašnih plaščih pri omenjeni sveti maši. Pri tej verziji je modra polovica svetlejša, pri cesarskem orlu je izginil meč, v ščitu, ki ga nosi orel, pa se je pojavil karantanski panter. V nadškofiji pojasnjujejo, da gre za verzijo grba, ki je »v uporabi na vseh uradnih dopisih in pečatih nadškofijskega ordinariata od leta 2001«.

Raba te sicer tudi uradne verzije je na takem dogodku nemara ironična. Karantaskega panterja zadnjih 20 let povezujemo s slovensko skrajno desnico. Za glavni zaščitni znak sta ga vzeli skupini Tu je Slovenija in Hervardi. Med kampanjo za junijske državnozborske volitve ga je v ščitu viteza na belem konju uporabila tudi Slovenska ljudska stranka. Karantanski panter (črni panter na belem praporu) naj bi bil simbol nekdanje Karantanije in naj bi na splošno poosebljal veličastno in bojevito preteklost slovenskega naroda. Mit je v Sloveniji prvi glasneje zagovarjal Jožko Savli, znan zagovornik venetske teorije. Poudariti je treba dvoje. Prvič: zgodovinarji so si edini, da Karantanija panterja ni poznala, v virih se praviloma pokaže v 11. stoletju. In drugič, Friderik III. je ljubljansko škofijo ustanovil leta 1461, dobrih 300 let po prvih omembah panterja.

Karantanski panter, upodobljen v grbu ljubljanske nadškofije, ni neposreden znak prikimavanja slovenski skrajni desnici. Kljub temu pa raba tega znaka soustvarja mit o pradavnem izvoru slovenskega naroda, iz katerega naboj črpa skrajna desnica. In ravno del tega neonacističnega repertoarja je toliko nespametneje uporabljati pri maši za žrtve totalitarnih režimov.