Tijana Zinajić, režiserka in igralka

Njen najljubši film je mjuzikel Moje pesmi, moje sanje. »Ker je to najboljša pravljica vseh časov.« In ker rada verjame v pravljice. Glasba se ji zdi ena najprodornejših zvrsti umetnosti. Prepričana je, da se, ko igralec na odru ali v filmu začne peti, zgodi komunikacija, ki je močnejša od samih besed. Če se le da, v vsaki predstavi, ki jo režira, pojejo. Ni obiskovala glasbene šole in pravi, da ne zna peti, a dobro sliši. Ustvarila je veliko glasbenih predstav, med njimi Piaf, Edith Piaf z odlično Vesno Pernarčič. In poje ves čas.

Kabaretna predstava, ki jo je režirala nazadnje, so Realisti v SNG Nova Gorica, za katero sta združila moči s piscem Juretom Karasom. Gre za duhovito predstavo, ki je družbenokritična na način, ki ji je blizu; da kot ustvarjalec nisi vzvišen, ampak na primer priznaš, da si tudi ti eden od pujsov, ki ne ločuje odpadkov. Realisti, ki so premiero doživeli konec februarja, navdušujejo občinstvo doma in onkraj žice; na mednarodnem festivalu Zlatni lav v Umagu ji je julija občinstvo nadelo lovoriko najboljše. S Karasom že snujeta nov glasbeni projekt.

Poleg ljubezni do humorja in glasbe v njej tiči tudi ljubezen do matematike. To, da pri reševanju enačb obstaja končna rešitev, jo namreč pomirja, osrečuje. »To je tako kot pospravljeno stanovanje, ko imaš nekaj časa mir.« Kot otrok je celo mislila, da bo nekoč učiteljica matematike na vasi. In da se, iz upora, ne bo nikoli oblačila moderno. Kasneje je hotela postati predsednica Jugoslavije, a je ta razpadla, še preden je odrasla.

Sprva je na ljubljanski Filozofski fakulteti izbrala študij filozofije in francoščine, naslednje leto pa le zbrala pogum za sprejemne izpite na AGRFT, kjer je nato doštudirala gledališko režijo, čeprav jo je v resnici bolj zanimala filmska. Nikoli ni pomislila, da bi postala igralka, a ko se je med študijem srečala z igro in premagala začetni strah, je ugotovila, da v igranju uživa. Da bi se najraje preživljala s tem in režirala le, kar ji je všeč. Kadar igra, namreč ne občuti nobenih frustracij, zna poiskati svoj prostor, v katerem se dobro počuti.

V dveh desetletjih je zrežirala več kot petdeset predstav in odigrala nekaj deset vlog. Dela nenehno, pri čemer krmari med gledališčem, igranjem, televizijo in filmom. Ugotavlja, da so se honorarji zaradi krize znižali ali v najboljšem primeru ostali nespremenjeni že leta, sama pa mora kot svobodnjakinja vedno več delati, čeprav je vedno starejša in ima doma štiri otroke.

Predstava Mame je nastala, ko je imela dojenčico in nobenega projekta na vidiku, zato so se s prijateljicami dobivale v njeni kuhinji in premlevale materinske težave, skrbi, dileme in frustracije, o katerih se običajno ne govori. Ustvarile so uspešnico Siti teatra, ki je dobila svoje nadaljevanje v predstavi Še vedno mame, kasneje pa se utelesila še v televizijski nanizanki Mame, katere producenta sta Televizija Slovenija in VPK. V seriji in v predstavah igra eno od mam. Pravkar poteka snemanje druge sezone, pripravljajo pa že tretjo gledališko predstavo, v kateri se mame odpravijo počitnikovat na Hrvaško.

Filmski režiserji jo pogosto najamejo za režijo množičnih prizorov, pomaga pa jim še pri izbiri igralcev, ki jih pred in med snemanjem vodi kot učiteljica igre; eno boljših sodelovanj je izkusila z Igorjem Šterkom pri njegovem mladinskem trilerju Pojdi z mano. Režijsko kondicijo je v zadnjih dveh letih vzdrževala s pomočjo humoristične serije Dragi sosedje pod okriljem Planet TV, ki jo je režirala s partnerjem Grego Andolškom, filmskim režiserjem.

Prav z njim sta pred leti napisala, zrežirala in sproducirala celovečerni film Zgodbe iz sekreta. Igrala je tudi eno od treh glavnih vlog, hkrati pa vsak večer kuhala obroke za naslednji dan za vse sodelujoče. Šlo je za gverilski projekt, pri katerem so vsi sodelavci privolili v delo brez honorarja, česar, pravi, ne moreš narediti več kot enkrat. Proračun filma, nekaj tisoč evrov, ki sta jih avtorja prispevala iz lastnih žepov, je šel za jedačo in pijačo ekipe v dvajsetih dneh snemanja, za kakšno žurko in za plakat. Prav v teh dneh čaka na rezultate razpisa Slovenskega filmskega centra za celovečerni filmski prvenec, ki bi ga režirala po scenariju mlade dramatičarke in scenaristke Ize Strehar.

Ker se vedno postavi na stran zatiranih, se bori tudi za pravice kadilcev. Ko je pred desetletjem nastopila prepoved kajenja v gledaliških predstavah, je nanjo odgovorila s predstavo Prepovedano kajenje v gledališču Glej. V njej sta igralca neusmiljeno udrihala čez stare, revne, bogate, smrdljive, med razglašanjem vsesplošne nestrpnosti pa popila zaboj piva, posnifala vsak dve črtici kokaina in kadila; od vsega naštetega je bilo na odru z zakonom prepovedano le slednje. Sama na dan pokadi dve škatlici cigaret. V obdobjih, ko je mirna, samo eno, kadar dela, več. V življenju si ničesar ne omejuje, v kajenju enostavno uživa. »In na to sem ponosna.«