Virtuoznost in radovednost

Nastop ameriške kitaristke Mary Halvorson in njenega kvarteta je v naši največji kulturni instituciji, ljubljanskem Cankarjevem domu, odprl novo sezono cikla Cankarjevi torki. Ta bo do aprila enkrat na mesec gostila tudi koncerte pod znamko The Stone, gre za serijo pod vodstvom enega najpomembnejših sodobnih glasbenih ustvarjalcev Johna Zorna, poimenovano po njegovem legendarnem klubu. In prav John Zorn bo osrednji gost prihodnjega, šestdesetega Jazz festivala Ljubljana, kamor se vrača po desetih letih. O tem, koliko je napolnjenemu Klubu Cankarjevega doma tokrat botrovala Zornova priljubljenost in koliko osrednja gostja torkovega koncerta, vseeno ne bomo ugibali. Brez pretiravanja pa lahko zapišemo, da je šlo za popoln uvod v pestro glasbeno dogajanje, ki se v aktualni sezoni obeta v naši največji hiši kulture.

O tem, da je Halvorsonova, ki smo jo v Cankarjevem domu nazadnje videli letos spomladi, velik magnet za ljubitelje drzne sodobne glasbe, seveda ni dvoma. Z mojstrskim raziskovanjem improvizacije, jazzovskih tradicij, rocka, punka in folka si je v zadnjem desetletju pridelala sloves ene najprodornejših kitaristk (in skladateljic). Zdi se skoraj samoumevno, da jo je Zorn lani angažiral, da posname zadnjo, 32. ploščo za njegov projekt Masada Book 2: Book of Angels. Skladbe s te nam je Halvorsonova, skupaj s še enim izvrstnim kitaristom Milesom Okazakijem, kontrabasistom Drewom Gressom in bobnarjem Tomasom Fujiwaro, predstavila tudi v torek in z odličnim koncertom potrdila, da je bila Zornova odločitev več kot upravičena.

Zornove kompozicije, zasnovane na križanju njegove judovske zapuščine in sodobnih avantgardnih praks, so bile kot nalašč za to, da smo dobili izjemen vpogled v impresivno pestrost kitarskega repertoarja Halvorsonove. To na eni strani zaznamuje tradicija, ki jo glasbenica sicer rada postavlja na glavo, a hkrati z oprijemljivimi temami nagovori tudi bolj konservativnega poslušalca. In na drugi strani raziskujoče širjenje kitarskega besednjaka, ki je (tokrat) v najlepši podobi zaživelo v medigrah Halvorsonove z naefektiranimi linijami in Okazakijevega bolj klasičnega jazzovskega pristopa. Trdno oporo in nadgradnjo, tudi z dvema solističnima vložkoma, jima je ves čas gradil izjemno uigran ritem dvojec, verjetno najzaslužnejši za to, da smo se po uvodnem presenečenju nad nekonvencionalnostjo z zasedbo hitro znašli v njenem samosvojem in radovednem glasbenem svetu.

Ampak to je bil torej šele uvod v različne interpretacije sveta Zornove Masade, ki jih bomo v naslednjih mesecih spoznavali ob ustvarjalcih, kot so Brian Marsella Trio, Secret Chiefs 3, AutorYno, Ikue Mori, Uri Caine in Sofia Rei & JC Maillard. Ja, privrženci žanrsko neobremenjenih, avantovskih muzik bomo v klubu nad prestolnico zdaj lep čas lahko razvajali svoje apetite.