Ichisan: Megla

2018, Kanto Records

Naslov nove male plošče domačega mojstra diskoidnega housa je zavajajoč, če že ne ironičen. Ne, Ichisanu se pogled ni zameglil. Morda je v novih skladbah resda za odtenek več melanholičnosti, kot smo je pri njem vajeni, toda poslušalca ne potisnejo ob tla. Planica bi bila lahko denimo izvrstna glasbena podlaga črno-belim arhivskim posnetkom iz doline pod Poncami, bi se pa skupaj z drugimi komadi hkrati lahko mirno znašla tudi na soundtracku kakšnega nostalgičnega filma. Kar seveda ne pomeni, da glasba ne stoji sama zase. Ja, Ichisanove zgodbe oživijo tudi takrat, ko jih piše s svojo zbirko vintidž sintov. Z nekaj domišljije celo bolj, kot če bi se jih lotil s svinčnikom ali kamero.