Siniša Labrović

»Tudi ‘dobri ljudje’ so lahko nevarni«

Hrvaški multimedijski umetnik Siniša Labrović, ki se je rodil leta 1965 v Sinju, je hrvaški in mednarodni javnosti najbolj znan po umetniškem delu Čreda (Stado). S tem projektom, ki ga je ustvaril leta 2005, se je na zase značilen način odzval na tedanji razmah in priljubljenost televizijskih resničnostnih šovov na Hrvaškem. Tudi Čreda je bila resničnostni šov, vendar z drugačnimi udeleženci; v njem je nastopila – kot pove že naslov – čreda, čreda sedmih ovc.

Njegova Čreda, katere epizode je vsak dan objavljal na spletu, je uspešno tekmovala z Big Brotherjem in Barom, saj je šov Labrović spretno zasnoval tako, da je z interaktivnimi nagradnimi igrami in celo kulturnimi prireditvami spodbudil zanimanje gledalcev in gledalk. Za udeleženke je denimo pripravil »dan kritičnega gledanja televizije«, »dan ustvarjalnosti«, »dan karaok« in celo »dan kulture«, na katerem so sedmim ovčjim udeleženkam šova uveljavljeni hrvaški književniki brali svoja dela. Da je bil med njimi tudi znani hrvaški pisatelj in kolumnist Miljenko Jergović, izpričuje fotografija, umeščena na razstavo Nebeška bitja. Ne človek ne žival., ki je ta čas na ogled v ljubljanskem Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM).

Tudi Čreda kot večina od več kakor 30 performansov, ki jih je umetnik ustvaril od leta 2000, na prvi (p)ogled deluje kot duhovita domislica. Vendar jo je umetnik premišljeno zasnoval tako, da v interakciji z gledalcem korak za korakom odstira globlje pomenske ravni, da bi gledalec, če je dojemljiv, prišel do tistega, kar naj bi bilo »umetnikovo sporočilo« ali vsaj eno od njegovih »sporočil«. Čreda zato ni parodija, travestija ali ironiziranje televizijskih resničnostnih šovov, temveč v celotni zamisli in izvedbi ponuja svež premislek o odvzemu življenja in procesih tvorbe individuuma. Čreda postavlja vprašanja, »kdo ima pravico biti persona v družbi, si ustvariti ime in tako preseči status depersonalizirane enote v čredi, določene za zakol, ne da bi imeli opazovalci kakršenkoli občutek krivde ali sramu,« pravi Labrović.

Tudi drugi njegovi projekti – petje člankov iz rumenega tiska ob spremljavi gusel, »previjanje« ranjenih spomenikov, postavljenih v spomin na NOB, oblačenje Golega otoka, prodajanje lastne kože, tetoviranje po spolovilu, bičanje pred občinstvom, pitje lastnega urina, boksarski dvoboj za ugledni položaj ministra za kulturo in izdaja priročnika za kriminalce – niso poskus pritegovanja pozornosti (medijev). Z njimi se Labrović, vedno z zanj značilnim humorjem, po svoje odziva na politično in družbeno stvarnost, vendar tako, da z delom zareže v tiste dele družbenega telesa, kjer je tkivo najbolj nagnito. Tema njegovih performansov pa ni le političnost per se, temveč ga zanima (to je vidno tudi iz performansov Ribarjanje in Burja v kozarcu vode, ki ju je prejšnji teden med festivalom Mladi levi predstavil v Ljubljani) odziv posameznika na samoumevne »resnice« družbe z namenom, da bi ga v razmerju do nosilcev teh resnic z ozaveščanjem o njihovem modusu vivendi et operandi opolnomočil.

Labrovićeva dela so zanimiva za splošno javnost, saj se v njih, v primerjavi s številnimi sodobnimi konceptualnimi umetniki, ne sklicuje na že ustvarjena, marsikomu težko razumljiva umetniška dela in smeri, temveč črpa zamisli iz vsakodnevnega življenja, seveda tudi iz filmov in knjig. Morda tako ravna, ker nima formalne umetniške izobrazbe, malce pa verjetno tudi zato, ker je v svet umetnosti vstopil razmeroma pozno, v srednjih letih. Prvi performans je ustvaril leta 2000, ko je imel že 35 let in s tem že izdelan pogled na politične in družbene razmere in na vlogo posameznika v njih.

Njegovi performansi so verjetno takšni, kot so, bolj zasnovani na zgodbi, ker je bil v »prejšnjem življenju« učitelj hrvaškega jezika in književnosti. Morda tudi umetnost ne bo njegova zadnja življenjska »levitev«. Leta 2011 sta z ženo premišljevala o selitvi v tasmansko prestolnico Hobart, kjer se jima je ponudila priložnost vodenja restavracije, a se nazadnje za selitev nista odločila. Ker je kruh svobodnega umetnika tanek in vse tanjši, Labrović občasno sicer še vedno razmišlja o »menjavi poklica, kar v tem primeru pomeni tudi zamenjati del življenja«. Toda za zdaj ima še veliko zamisli, ki bi jih rad udejanjil.

Že leta 2000 ste v Sinju ustvarili performans Previjanje ranjenca. V njem ste previjali spomenik partizanom oziroma obdobju NOB. V tistem času, ko je na Hrvaškem že zelo očitno potekal proces zgodovinskega revizionizma, je bil vaš performans zagotovo pogumno dejanje.

Izpeljal sem ga 22. junija 2000, na dan boja proti fašizmu, hrvaški državni praznik. V tistem času so hrvaške oblasti z javnih krajev množično odstranjevale številne spomenike in druga spominska znamenja, ki so ohranjala spomin na boj proti fašizmu in seveda zmagoslavje partizanov, ali pa so jih z razstrelivom uničevale. Tudi spomenik, ki je postal predmet mojega performansa, so poskušali uničiti z razstrelivom. Vendar so precej masiven kip partizanke z ranjenim partizanom v naročju, ki priklicuje v zavest pietetno podobo Marije s Kristusom v naročju, le ranili. Z vidika performansa se mi je zdelo lepo intervenirati v dvakrat ranjeni kip. Očistil sem ga s tekočino, ki se uporablja za čiščenje ran, vanje vtrl mazilo za celjenje in kip nato zaščitil s povoji.

S humorjem samemu sebi dodelite pravico, da vse tiste močne in vplivne ljudi, katerih imena je treba izgovarjati s spoštovanjem, jemljete kot sebi enake. Počlovečite jih.

Hvala za mnenje, da je bilo to dejanje pogumno. Mislim, da vsaj ni bilo strahopetno. Še zlasti ne v času, ko so protagonisti zgodovinskega revizionizma na Hrvaškem s sklicevanjem na medvojne dogodke, da bi v njih našli tradicijo »pozitivnega hrvaštva«, na koncu vedno našli ustaše. Nikoli jih sicer niso jasno ali izrecno omenjali, toda iz zgodovinskega, izobraževalnega, cerkvenega in političnega konteksta je vidno, kaj je namen revizije 2. svetovne vojne na Hrvaškem.

Na ta proces ste s Previjanjem ranjenca opozorili leta 2000. Je danes kaj drugače?

Revizionizem ima še vedno zalet. Njegovi protagonisti nenehno premikajo meje in osvajajo nova ozemlja, ko s predstavitvijo svojih »tez« o medvojnem dogajanju v javnosti preizkušajo, kako se bodo nanje odzvali družba, politika, zgodovinarji in sami državljani. Povedno je, da imamo veliko spomenikov v čast borcem v domovinski vojni iz devetdesetih let, vendar se med enotami, ki so se borile v tej vojni, pogosto posebej omenjajo enote HOS, ki so se izrecno sklicevale na tradicijo ustaštva, tudi z zapisom v svojem grbu »Za dom pripravljeni«. To je ustaški pozdrav. Vse več spomenikov tem enotam postavljajo na javnih prostorih tudi zato, da bi se vanje umestil ta ustaški pozdrav. Spominska plošča s temi besedami je bila postavljena celo pred Jasenovcem (ustaškim uničevalnim taboriščem, op. p). Umaknili so jo, toda v spominu ljudi bo tam ostala za vedno. Revizija polpretekle zgodovine še teče. Morda končni cilj njenih protagonistov, se pravi popolnoma spremeniti podstat družbe, jo prilagoditi njihovim potrebam, ne bo nikoli dosežen. Vendar se svojemu cilju zagotovo ne bodo nikoli odpovedali. Ta boj bo še dolgo zaznamoval hrvaško družbo.

Včasih se zdi, da vi, režiser Oliver Frljić, novinar Miljenko Jergović in še peščica drugih z opozarjanjem na sporne vidike hrvaške družbe, politike in cerkve postajate nekakšni les enfants terribles v hrvaški družbi. Kakšno ceno plačujete za takšno držo?

Ni preprosto. V zdajšnjih razmerah na Hrvaškem lahko javno kritično opredeljevanje do teh pojavov umetniku odtegne možnost za ustvarjanje novih umetniških del. Ko je junija letos direktorica zagrebškega mestnega urada za kulturo dejala, da Frljićevo delo ni gledališka umetnost, ampak politični aktivizem, je s temi besedami kategorično opredelila njegovo umetnost kot nevredno javnega financiranja. S svojo izjavo mu je zaprla vrata vseh zagrebških gledališč, kar je seveda oblika cenzure.

Živimo v neoliberalnem sistemu, ki nas prepričuje, da je status quo popoln in da ni treba ničesar spreminjati. Meni se zdi, da vseeno moramo »ribariti« za novimi možnostmi.

Ta se kaže še v drugih oblikah tveganj, kjer se meša zasebno in javno oziroma kulturnoumetniško. Do družbenih razmer kritičen umetnik bo težje pridobil sredstva za projekte, ne le tiste z neposredno politično tematiko, to pa ga bo primoralo k iskanju sredstev za preživetje zunaj umetnosti. Poleg tega je vse manj institucij, ki so s financiranjem in drugo podporo pripravljene kriti hrbet umetnikom, ki se v delih kritično opredeljujejo do nevarnih pojavov v družbi. Prostor se oži in hkrati postaja vse nevarnejši.

Ste morda tudi zato leta 2016 z »božičnim performansom« skušali nekako preveriti, koliko je v ljudeh še energije za boj za drugačno, strpnejšo in bolj egalitarno družbo? Menda ste z napisom »Sem nevernik in komunist. Prosim za pomoč za srečen božič« na plakatu spodbudili kar nekaj Zagrebčanov in Zagrebčank k darovanju denarnih prispevkov.

V treh ali štirih urah, kolikor sem s tem plakatom stal na zagrebškem Trešnjevačkem trgu, sem dobil 467 kun (65 evrov). To ni majhna vsota. Ljudje so se lepo in strpno odzvali na plakat s tem napisom. Tudi pričakovanih obtožb, da izzivam, provociram ali namerno kvarim božično razpoloženje, ni bilo. Morda je kdo rekel, da sem nor ali kaj podobnega, toda v glavnem so se ljudje odzvali dobronamerno.

Nemara so se nekateri tako odzvali tudi zato, ker so se ob tem spomnili nekih drugih časov, ko so morali božič zaradi prepovedi praznovati skrivoma, ali pa so si – to velja za velik del starejše delavske populacije – s prispevkom človeku s takšnim plakatom vendarle drznili priznati, da so imeli v prejšnji ureditvi višji standard, življenje pa je bilo nasploh boljše. Menim še, da je moj performans Vesel božič pokazal, da so ljudje strpnejši, kot navadno mislimo. Hkrati pa je v njih še vedno neki potencial za angažma, če bi se kdo zavzel, da bi z drugačnimi javnimi politikami in agendami izboljšal razmere v družbi. Toda za zdaj takšne sile, ki bi v imenu boljše družbe povezala prebivalstvo na Hrvaškem, ni na obzorju. A tudi če bi bila, bi v družbi dominantni politični, medijski in gospodarski protagonisti storili vse, da bi namere takšnih gibanj v kali zatrli.

Maja letos so hrvaški in tuji mediji poročali o vašem performansu v obliki peticije in referendumskega odločanja o tem, ali naj država prepreči pregon duhovnikov pedofilov.

V tistem obdobju smo se na Hrvaškem znašli pod plazom različnih referendumov. Že prej smo imeli referendum, ki je zakonsko določil, da je družina lahko le zveza med moškim in žensko, zveze med homoseksualnimi pari pa so izključili iz sfere »normalnega«. Maja sta bila na mizi dva predloga referendumov: na prvem naj bi odločali o istanbulski konvenciji, katere namen je bil zavarovati ženske pred nasiljem, drugi, ki ga je pripravila pobuda Narod odloča, pa je bil poskus zmanjšanja vpliva srbske manjšine na Hrvaškem. Če bi ta uspel, srbska manjšina denimo ne bi smela glasovati o proračunu, s čimer bi bila kot politični akter povsem izločena iz hrvaške družbe. To bi bilo popolnoma v nasprotju z evropsko prakso, v kateri velja, da so manjšine pozitivno diskriminirane.

Če smo sebični, egoistični, slepi za to, kar s svojim ravnanjem povzročamo drugim živim bitjem ali naravi, bo moral nekdo plačati za naša dejanja. Morda tudi s krvjo.

Da bi preveril, koliko ljudje razumejo temo, o kateri odločajo na referendumu, in kako podrobno so jo pripravljeni raziskati, kako racionalni so v svojih političnih odločitvah in na kakšen način se odzivajo na pojavnost simbolov, sem pri »lažnem« referendumu uporabil neko vrsto mimikrije. Gre za tehniko, ki jo v performansih pogosto uporabljam, ko prevzamem scenografijo nekega dogodka, njegovo fizično podobo in podobno. Tako sem postavil stojnico, nanjo umestil hrvaško in vatikansko zastavo ter napise, kot sta »Zavarujmo čast katoliške cerkve« in »Borimo se proti preganjanju duhovnikov«. Zanimalo me je, koliko ljudi bo pristopilo in se odzvalo na takšno agitacijo, saj je hrvaška cerkev trenutno najmočnejši akter preoblikovanja družbe. Na drugi, jasnejši ravni sem ljudem pojasnjeval, da zbiram podpise za peticijo proti pregonu duhovnikov, obtoženih pedofilije, in še, da ta pregon lahko vodi v razpad cerkve, kar se že dogaja v Čilu, na Irskem in v ZDA. Tretja raven je bila zakonska, saj sem ljudem v podpis ponudil peticijo, kjer je bilo v zakonsko formulirani obliki zapisano vprašanje, ali ste za to, da se z ustavo prepove pregon duhovnikov, ki so spolno zlorabljali otroke. Tretjino od 60 podpisov so prispevali sodelavci kot ironično gesto, saj so vedeli, za kaj gre. Toda kar dve tretjini podpisov sta bili avtentični. Prepričan sem, da večina podpisnikov česa takšnega ne bi nikoli podpisala, če bi pomislila, kaj njihov podpis pomeni za žrtve. Zanašali so se na simbole.

Zadostovala je torej že domoljubna in cerkvena scenografija, da so prispevali podpis?

Ta performans je pokazal, s kakšno lahkoto ljudje prispevajo podpis pod besedilo, ki bi lahko usodno ogrozilo človekove pravice in življenje drugih ljudi. Takšni podpisniki pogosto veljajo za »dobre ljudi«. A tudi »dobri ljudje« so lahko nevarni, še posebej, če je dobrota združena z naivnostjo. Idealisti, požrtvovalni in brezpogojni verniki v »višje cilje« so včasih nevarnejši od zvitih in hudobnih ljudi. Naš idealistični cilj v izobraževanju bi moral biti, še posebej v naši regiji, požrtvovalno vzgajanje novih generacij, takšnih, ki dvomijo o avtoriteti in (se) sprašujejo o vsem, tudi s primernim odmerkom zdrave sebičnosti.

Večkrat ste opozorili, da vas zlasti hrvaška (umetniška) javnost po krivici umešča med umetnike, ki se v svojih delih ukvarjajo le s političnimi temami. Res je, da je med vašimi performansi in razstavami, kar 30 ste jih ustvarili do danes, tudi veliko takšnih, ki tematizirajo vsakodnevno življenje. A vendar največ pozornosti javnosti pritegnejo prvi. Zakaj?

Res sem se v svojih delih večkrat skliceval na konkretne ljudi, na Iva Sanaderja, ko je bil še premier, na zagrebškega župana Milana Bandića, navsezadnje sem imel tudi boksarski dvoboj s kulturnim ministrom Božem Biškupićem. (smeh) Seveda takšni performansi, v katerih nagovarjam javne osebe, jih provociram oziroma izzivam, pritegnejo več pozornosti medijev. Toda te javne osebe me ne zanimajo kot ljudje, temveč me zanima, kaj kot javne osebnosti utelešajo. Kajti te osebe imajo v današnji Hrvaški absolutno moč. Niso le ljudje, ki opravljajo svojo funkcijo, temveč so to funkcijo požrli.

S predstavami hočem načeti njihovo pozicijo absolutne moči, ki se v sodobni Hrvaški dejansko le premešča iz enega obdobja v drugo. Danes politika na Hrvaškem odloča o vsem. Zdi se, da določa tisto, kar se ji zdi pomembno, a pravzaprav so zanjo pomembni vsi segmenti družbe. Takšno vsemoč politike in politikov hočem izzvati na njihovem terenu, v javnem prostoru.

Značilnosti vaših performansov sta tudi ironija in humor. Knjigo Podiplomsko izobraževanje, nekakšen učbenik za uspešne kriminalce, ste napisali, ker vas je »bilo strah, da ne bi ob vstopu naše države v EU z našimi ravno izučenimi žicarji, dilerji in izterjevalci pometla učena konkurenca z Vzhoda in Zahoda«. Tudi zato, ste dejali, ni nikoli prezgodaj začeti vzgajati kriminalca. »Že otroke v vrtcu lahko naučimo, kako drugemu ukrasti banano ali jakno ali kako preprosto biti sebični. A tudi starejši se lahko preizkusijo v krajah na tržnici, v trgovini ali kiosku.« Zagotovo pa humor ni namenjen le pritegnitvi pozornosti občinstva, kajne?

(Smeh) … Res je, humor ni le dopolnilo mojih performansov, temveč njihov integralni del. Je odziv na naš položaj nemoči. Hkrati pa s humorjem samemu sebi dodelite pravico, kar je povsem legitimno, da vse tiste močne in vplivne ljudi, katerih imena je treba izgovarjati s spoštovanjem, jemljete kot sebi enake. Kajti ti ljudje se najbolj bojijo tega, da jim vrnete njihovo človeškost. Da v vaših očeh izstopijo iz funkcije predsednika, premiera ali kralja in postanejo le to, kar smo vsi: ljudje. Humor sproži nekakšen mehanizem egalitarizacije. Je orodje za ponovno počlovečenje ljudi, tudi vplivnih, ki naj bi bili brez greha. S tega vidika pa se mi zdi prav tako pomembno s humorjem povrniti moč vsem nam, ki smo del te družbe, in nas opolnomočiti kot akterje v njej.

Na začetku letošnjega leta je bila v ljubljanski Galeriji Vžigalica na ogled vaša razstava z naslovom Privatno. Ste tudi z njo podkrepili dejstvo, da niste le politični umetnik?

Tudi, kajti v tistem obdobju sem se namenoma odmaknil od neposredno političnih tem, s katerimi nekateri – napačno – včasih izenačujejo moje delo. Seveda pa beseda privatno oziroma zasebno ne pomeni umika iz javne sfere. Sfera zasebnega je navsezadnje hrbtenica kapitalističnih družb. Privatno je v kapitalizmu sveta beseda, vendar ne v smislu nekakšne krščanske zareze z javnim, saj med njima v resnici ni ostre ločnice. Tudi krščanski »puščavniki«, ki so se namenoma odmaknili od javnega življenja, so bili s svojim absolutizmom vpeti v javno sfero ...

Z deli, razstavljenimi v Galeriji Vžigalica, sem tematiziral dvojnost ter poroznost meje med javnim in zasebnim. Enega od dveh performansov, izpeljanih v sklopu razstave, sem zasnoval na podlagi premisleka o tem, kako človeka »skrčiti« na njegovo elementarno biološko dejanje. V performansu, imenovanem Poglej me v oči, ki naj bi bile ogledalo duše, so bila vidna le performerjeva usta, kako žvečijo. Torej le popolnoma depersonalizirana usta človeka, zreduciranega na njegovo biološko dejanje žvečenja, kar je pravzaprav, če to dejanje razumemo dobesedno, radikalno udejanjanje zasebnosti.

Prejšnji teden ste na festivalu Mladi levi, pripravlja ga Zavod Bunker, v Ljubljani izpeljali dva performansa. Najprej na Tromostovju Ribarjenje, nato pa v Stari mestni elektrarni še Burjo v kozarcu vode. Kakšno je njuno sporočilo?

(Smeh) … Oba sta bila v izvedbi preprosta. V Ribarjenju smo na Tromostovju postavili velik akvarij, napolnjen z morsko vodo, vanj pa umestili konzerve z ribami, ki sem jih »lovil« od 9. do 16. ure. S tem performansom, morda bi ga lahko kdo, povsem legitimno, opredelil kot absurdnega, sem hotel opozoriti na konzerviranost vsega okrog nas. Obdani smo z že pripravljenimi izdelki, zaradi česar se je v nas izgubila strast do raziskovanja, pustolovščin, kar nekoč je zaznamovalo človeka. Danes to izgubo skušajo nekateri kompenzirati denimo s prostim plezanjem v gorah, celo po zgradbah, da bi se v sebi spet počutili živi. Kajti dokler poskušaš, izzivaš občutek živosti, vztrajaš ali »ribariš« na Tromostovju, ohranjaš upanje, da se lahko zgodi kaj novega, in zavest, da si akter svojega lastnega življenja. Živimo v neoliberalnem sistemu, ki nas prepričuje, da je status quo popoln in da ni treba ničesar spreminjati. Meni se zdi, da vseeno moramo »ribariti« za novimi možnostmi.

Drugi performans, Burja v kozarcu vode, pa je malce moralističen, vendar ne moralizatorski. V njem sem skušal iz tridecilitrskega kozarca, do roba napolnjenega z vodo, z lastno sapo izpihati čim več tekočine, manjkajočo tekočino v kozarcu pa sem nato nadomestil s krvjo, ki jo je sodelavec Ive Tabar odvzel iz moje žile. Takole bi lahko razmišljali o »sporočilu«: življenje je vedno stoodstotno. Če smo nekomu ali nečemu nekaj odvzeli, življenje to vedno izravna tako, da je kozarec poln. Če smo sebični, slepi za to, kar s svojim ravnanjem povzročamo drugim živim bitjem ali naravi, bo moral nekdo plačati za naša dejanja. Morda tudi s krvjo. Nemara družba, narava, drugi ljudje ali pa mi sami. Vsa naša dejanja imajo posledice. Vedno nekdo izstavi račun. Z Burjo v kozarcu vode opozarjam, da se moramo zavedati svojih dejanj in zanje prevzemati odgovornost.