411

Te dni je svetovni dan preprečevanja samomora, posvečen opozarjanju na težavo, ki jo premalokrat štejemo med javnozdravstvene. Samomor je med 20 najpogostejšimi vzroki smrti na svetu, vsako leto si življenje vzame več kot 800 tisoč ljudi. Geslo letošnjega dneva preprečevanja samomora je »Skupaj za preprečevanje samomora«.

V Sloveniji je lani za posledicami samomora umrlo 411 ljudi, od tega 327 moških in 84 žensk. Za primerjavo: leta 2016 si je življenje vzelo 371 ljudi, 294 moških in 77 žensk. Ne glede na lansko povečanje števila je bilo to še vedno precej nižje kot v desetletjih poprej. Podatki kažejo, da je slovenski samomorilni količnik, tj. število umrlih zaradi samomora na sto tisoč prebivalcev, znašal 19,89. Ta številka je še vedno bistveno nad evropskim povprečjem, ki znaša 11 samomorov na sto tisoč prebivalcev.

Med bolj ogrožene v Sloveniji spadajo vzhodne statistične regije, podobno kot drugod po svetu je tudi pri nas višji količnik samomora opaziti z naraščanjem starosti, posebej izrazito je naraščanje pri moških v višjih starostnih skupinah. »Moški bodo verjetno še težje kot ženske razkrili svoje težave. Prepričanje, da je poiskati pomoč sramota, je pri moških še vedno precej zakoreninjeno,« stalno višje število samomorov med moškimi pojasni dr. Vita Poštuvan z Inštituta Andreja Marušiča.

Dr. Saška Roškar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje pravi, »da porast leta 2017 opozarja, da je preprečevanje samomora naloga, ki se ji je treba kontinuirano posvečati, in naloga, pri kateri morajo sodelovati vsi sektorji.« Dobra preventiva torej temelji na kakovostnih kliničnih intervencijah in javnozdravstvenih strategijah.

Odgovor na potrebo po temeljiti javnozdravstveni strategiji naj bi bila letos sprejeta Resolucija nacionalnega programa o duševnem zdravju 2018–2028, ki jo je potrdil državni zbor. Gre za prvi strateški dokument o duševnem zdravju, med prednostnimi področji resolucije pa je tudi preprečevanje samomora. Med pomembnejšimi načrti v prvih dveh letih je ustanovitev »25 regionalnih centrov za duševno zdravje na geografsko opredeljenih območjih z okvirno 80 tisoč prebivalci,« pravi dr. Nuša Konec Juričič. Ti centri bodo znotraj lokalnih zdravstvenih domov in bodo delovali po načelih skupnostne psihiatrije.

Med manj znanimi težavami, povezanimi s samomorom, so težave svojcev umrlega. Na to že več let opozarja psihiatrinja dr. Onja Tekavčič Grad. »Poleg 411 žrtev so prizadeti še številni drugi, na primer družinski člani, ki jih statistike ne zajamejo.« V psihiatrični kliniki so že leta 1989 obravnavali prvo skupino žalujočih zaradi samomora. Te danes ni več, deluje pa skupina pri centru za psihološko svetovanje Posvet, »kjer gasimo požar,« kot pravi dr. Gradova.

Kljub napredku pri obravnavi duševnih bolezni in občutnem zmanjšanju števila samomorov – leta 2003 jih je bilo 562 – stigmatizacija težav z duševnim zdravjem in samomora ostaja družbena težava. Te pa vsi seveda ne razumejo pravilno. Nasprotno, škof Peter Štumpf je pri avgustovski maši zavajajoče in neprimerno svaril pred skandinavskim »strahotno velikim številom samomorov med najstniki, ki so jih že v vrtcih in po šolah silili k spremembi spola«. Njegova trditev ni bila točna.