14. 9. 2018 | Mladina 37 | Kultura
Lutkovanje
Tokratni mednarodni festival Lutke je dokaz, kako dinamična je lutkovna umetnost
V predstavi Svojo slavo sem podedoval po Rostamu je plesalec povezan s kovinskim ogrodjem, ki med plesom dobi človeške poteze.
Odgovor na to, kakšno je sodobno lutkovno gledališče, lahko te dni gotovo dobite na festivalu Lutke v Ljubljani. Na različnih prizoriščih bodo uprizorili 22 predstav iz Češke, Francije, Finske, Irana, Izraela, Nemčije, Rusije, Španije ... in Slovenije. Izbrala jih je Ajda Rooss, ki je umetniški vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL); to je tudi organizator festivala in je bilo pri nas znanilec novih usmeritev že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je vajeti prevzel režiser Jože Pengov, in nato v osemdesetih, ko so v LGL k sodelovanju povabili legendarnega Zlatka Boureka, ustvarjalca nekaj nepozabnih lutkovnih predstav za odrasle, kot sta bili na primer Aristofanova Lizistrata in Molierov Namišljeni bolnik. Tako je LGL z marsikatero predstavo že takrat – nič drugače pa ni niti danes – presegel produkcije dramskih gledališč, saj raziskuje naprej in dlje ter v predstavah seže prek tradicionalnega dojemanja lutk in lutkovnega gledališča. V hiši so zbrali ustvarjalni tim režiserjev, igralcev in animatorjev ter oblikovalcev lutk. K sodelovanju vabijo izjemne zunanje sodelavce, in kar je pomembno, tudi vizualne umetnike. Ustvarjajo predstave za odrasle, napravili so korak k srednješolski mladini, letos z uspešno predstavo Vihar v glavi, in pri vsem tem seveda ne pozabljajo na poučne in zabavne predstave za najmlajše.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
14. 9. 2018 | Mladina 37 | Kultura
V predstavi Svojo slavo sem podedoval po Rostamu je plesalec povezan s kovinskim ogrodjem, ki med plesom dobi človeške poteze.
Odgovor na to, kakšno je sodobno lutkovno gledališče, lahko te dni gotovo dobite na festivalu Lutke v Ljubljani. Na različnih prizoriščih bodo uprizorili 22 predstav iz Češke, Francije, Finske, Irana, Izraela, Nemčije, Rusije, Španije ... in Slovenije. Izbrala jih je Ajda Rooss, ki je umetniški vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL); to je tudi organizator festivala in je bilo pri nas znanilec novih usmeritev že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je vajeti prevzel režiser Jože Pengov, in nato v osemdesetih, ko so v LGL k sodelovanju povabili legendarnega Zlatka Boureka, ustvarjalca nekaj nepozabnih lutkovnih predstav za odrasle, kot sta bili na primer Aristofanova Lizistrata in Molierov Namišljeni bolnik. Tako je LGL z marsikatero predstavo že takrat – nič drugače pa ni niti danes – presegel produkcije dramskih gledališč, saj raziskuje naprej in dlje ter v predstavah seže prek tradicionalnega dojemanja lutk in lutkovnega gledališča. V hiši so zbrali ustvarjalni tim režiserjev, igralcev in animatorjev ter oblikovalcev lutk. K sodelovanju vabijo izjemne zunanje sodelavce, in kar je pomembno, tudi vizualne umetnike. Ustvarjajo predstave za odrasle, napravili so korak k srednješolski mladini, letos z uspešno predstavo Vihar v glavi, in pri vsem tem seveda ne pozabljajo na poučne in zabavne predstave za najmlajše.
S festivalom Lutke pa LGL prinaša v naš prostor nove izzive in spoznanje o žanrski razsežnosti lutkarstva. Na ogled so hibridne predstave, ki združujejo ples, fizično gledališče, dramsko in postdramsko gledališče z lutkovno animacijo in ki raziskujejo gledališko materijo in tkejo uprizoritvene pustolovščine z novimi tehnologijami ter odpirajo povsem nove prostore in svetove. »Festival je refleksija sodobnega časa, ki se s satiričnimi, poetičnimi in včasih absurdnimi komentarji odziva na aktualna družbena vprašanja. Razmišlja o kompleksnosti in neurejenosti sveta, spregovori o problematiki vojn, množičnih migracijah, minljivosti ...« razloži Ajda Rooss in doda, da »je nastal v sodelovanju z evropskim projektom N.A.P.P. (Numeric’s Art Puppetry Project), ki pod drobnogled postavlja vpliv novih tehnologij na pojmovanje sodobnega lutkarstva«.
Festival je odprla prav »hišna« predstava LGL Mojster in Margareta po romanu Mihaila Bulgakova, veliki gledališki spektakel, ki je že požel veliko pohval in je napovedal praznovanje 70-letnice LGL, ki bo jeseni. V petek zvečer, 14. septembra, bo svetovno premiero doživela predstava Na mirujoči točki vrtečega se sveta. Nastala je v koprodukciji LGL in strasbourškega TPJ – Centre Dramatique National d’Alsace. Predstava se ukvarja z večnim vprašanjem odnosa med lutko in človekom, povsem drugače pa se s tem vprašanjem spoprijema iransko-francoska koprodukcija Svojo slavo sem podedoval po Rostamu iranskega koreografa in igralca Alija Moinija, ki je s škripčevjem povezan z lutko oziroma kovinskim ogrodjem, in to v plesu z njim dobiva človeške poteze. V tej predstavi imajo prste vmes že nove tehnologije, v izraelsko-francosko-slovenski koprodukciji Opice pa pridobijo zamah s povezavo digitalne umetnosti z lutkovno. Robotsko obredje opic kot znanstvena fantastika v izvedbi strojev in ljudi – ali mehanski svet, v katerem se brišejo meje med človekom in strojem.
Nekaj povsem drugega je romantična predstava Zadnji Brigitin ples španskega dvojca Zero en Conducta. Z izredno subtilno igro, plesom in pantomimo druži lutko z animatorjema. Trojni valček, predstava francoske skupine Les Antliaclastes, je zares pravljična in hkrati temelji na starih klasičnih elementih lutkovnih predstav, komiki, absurdu, krutosti, spreobračanju, ter združuje različne lutkovne tehnike in sloge, pa tudi maske in avtomate. Predstava Kar – sedmina, slovensko-češka koprodukcija pod taktirko Matije Solceta v sodelovanju s češkim Studiem Damuza, je slikovit preplet glasbe in gledališča, groteske in karikature. Povsem v drugo smer gre Joachim Torbahn z gledališkim eksperimentom Glina, igra in druge traparije – na odru gnete glino, jo trklja, oblikuje figure in pripoveduje zgodbe, je na meji likovne in gledališke umetnosti.
Festival s skrbno izbranimi predstavami nazorno kaže, kakšni so aktualni tokovi v gledališču, pa tudi kakšno vlogo imata tehnologija in znanost, kadar posežeta med animatorja in animirani predmet. V sklopu festivala bo tudi omizje Vpliv sodobnih tehnologij na lutkovno umetnost. Morda bodo na njem odgovorili na vprašanje Henryka Jurkowskega, poljskega gledališkega teoretika in zgodovinarja, ki se je vprašal, ali se bo lutka nekega lepega dne iz materialnega predmeta spremenila v abstraktno umetniško zamisel, ki jo bo umetnik projiciral v občinstvo. Morda pa se bo ta čudež v enem izmed mnogoterih iskanj nekonvencionalnih oblik in vsebin zgodil že enkrat do nedelje, ki bo sklenila tokratni festival Lutke.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.