Stranke bi več iz proračuna

Predstavniki političnih strank se v javnosti navadno zapletajo v žgoče boje, so nepopustljivi do svojih političnih nasprotnikov in skrajno načelni. Vse dokler ni na mizi vprašanje njihovega najožjega interesa – financ. Pri tem vprašanju se strankarski veljaki hitro sporazumejo, z lahkoto premostijo najhujše ideološke ovire in sprejmejo kompromisne rešitve, o katerih v javnosti neradi govorijo. Tako se zdaj sprejemata dva zakona: novela zakona o političnih strankah in nov zakon o političnih fundacijah, ki bi ju nekatere stranke rade sprejele še v tem letu. Najraje tako mimogrede.

Pravzaprav so generalni sekretarji parlamentarnih strank glede glavnih rešitev obeh zakonov že dogovorjeni; po načrtu naj bi sprva sprejeli prenovljen zakon o političnih strankah, čemur bi sledil zakon o političnih fundacijah. Poleg nekaterih sicer nujnih zakonskih sprememb, na katere že dlje časa opozarja računsko sodišče, je skupni imenovalec reforme očiten: več denarja za stranke. Z novelo zakona o političnih strankah se lahko stranke nadejajo več denarja od države, občin, poenostaviti želijo prejemanje sredstev za strokovno pomoč in ponovno legalizirati donacije gospodarskih družb. Zakon o političnih fundacijah pa bo pomenil še dodatni vir sredstev, do katerih stranke načeloma naj ne bi bile upravičene, kot je denar multinacionalk. Finančni učinki reforme niso zanemarljivi. Zgolj redno financiranje strank iz državnega proračuna bi se povečalo za 40 odstotkov, 30 odstotkov več pa bi sodeč po osnutku zakona o političnih strankah, ki sicer še ni vložen v parlamentarno proceduro, morale zagotoviti občine.

Politične stranke dandanes prejemajo denar iz različnih virov. Glavni je proračun parlamenta, na drugem mestu po velikosti so občinski proračuni, parlamentarne stranke od leta 2014 prejemajo še zajeten kup denarja za t. i. strokovno pomoč, v manjši meri pa se stranke financirajo iz članarin in donacij posameznikov. Denar iz državnega proračuna si stranke razdelijo po posebnem ključu: četrtino pogače dobijo linearno, v istih deležih vse stranke, ki so dobile več kot en odstotek glasov na zadnjih parlamentarnih volitvah, 75 odstotkov pogače pa se razdeli glede na število prejetih glasov. Občine pa lahko za financiranje političnih strank namenijo do 0,6 odstotka sredstev, s katerimi se zagotavlja izvajanje ustavnih in zakonskih nalog za tisto leto. Večinoma se sicer občinski sveti odločajo za nižje zneske. V Ljubljani recimo strankam namenijo 71 tisoč evrov na leto, lahko pa bi desetkrat več: »0,6 odstotkov primerne porabe občine za leto 2017 predstavlja znesek v višini 746.995,57 evrov, ocenjujemo, da so namenjena sredstva, to je 71.392 evrov v primerni višini,« odgovarjajo iz občine.

Zakon o političnih fundacijah bo pomenil še dodatni vir sredstev, do katerih stranke načeloma naj ne bi bile upravičene, kot je denar multinacionalk.

Največja stranka SDS je lani iz proračuna prejela 499 tisoč evrov, od občin okoli 430 tisoč evrov, od parlamenta za t. i. strokovno pomoč 450 tisoč evrov, članarine so znašale 106 tisoč evrov, 107 tisoč evrov pa donacije fizičnih oseb. Brez upoštevanja pomoči iz Madžarske in denarja za zaposlovanje strokovnih sodelavcev je tako imela SDS lani 1,2 milijona evrov prihodkov. Če bo nov zakon v parlamentu sprejet, se jim bodo prihodki korenito dvignili. V prid večjim strankam bo šla spremenjena formula razdeljevanja sredstev iz državnega proračuna – po novem bi 90 odstotkov vsega denarja razdelili glede na volilni uspeh in le 10 odstotkov linearno. Denar za strokovno pomoč bi bil po novem proračunski transfer in ne več namenski denar za kadre, občinam pa bi stranke kar z zakonom predpisale, da morajo za politične stranke nameniti 0,8 odstotka sredstev, s katerimi se zagotavlja izvajanje ustavnih in zakonskih nalog.

Avtorji zakona predvidevajo, da bi morale občine strankam prihodnje leto nameniti 2,3 milijona evrov več, država pa skoraj 4 milijone evrov namesto načrtovanih 2,5. A potem so tukaj še dodatni, novi viri. Zakon o političnih strankah smo zadnjič spremenili leta 2013. Tedaj je pri spremembi zakona sodelovala protikorupcijska komisija pod vodstvom Gorana Klemenčiča. Financiranje političnih strank naj bi bilo v Sloveniji »gojišče politične korupcije«, je tedaj dejal Klemenčič, ključna rešitev pa, kot je tedaj izpostavil tedanji notranji minister Gregor Virant, »popolna prepoved donacij političnim strankam in financiranja volilne kampanje od pravnih oseb, tako javnega kot zasebnega prava«. Po letu 2013 podjetja niso smela več podpirati političnih strank, te pa so v zameno za izpad dohodka dobile višje transferje iz proračuna in nov vir denarja za tako imenovano strokovno pomoč. V minulem mandatu so stranke za začasno zaposlitev strokovnih sodelavcev prejele 7,4 milijona evrov.

Po novem predlogu strokovna pomoč seveda ostaja, bi pa stranke ponovno uvedle donacije iz gospodarstva. Donacije gospodarskih družb političnim strankam so v večini evropskih držav prepovedane ali strogo omejene. V preteklosti so nekatere mednarodne organizacije, kot sta Transparency International ali GRECO, protikorupcijski organ Sveta Evrope, Slovenijo opozarjale, da ima to področje urejeno zelo netransparentno, saj stranke niso bile dolžne razkrivati daril do treh povprečnih plač na leto. Po novem predlogu bi morale stranke javnosti res razkriti vse donacije nad povprečno plačo, posamezno podjetje pa bi lahko stranki nakazalo največ dvajset povprečnih plač, torej okoli 33 tisoč evrov. »Če bodo donacije političnim strankam urejene na transparenten način, se mi seveda strinjamo,« pojasnjuje predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel. Dodaja pa še svoje osebno mnenje: »Ampak oboje pač ne gre. Lahko gremo nazaj na donacije podjetij, je pa potem treba omejiti javno financiranje. Stranke se morajo odločiti, kateri sistem bi rade.«

Redno financiranje strank iz državnega proračuna bi se povečalo za 40 odstotkov, 30 odstotkov več pa bi morale zagotoviti občine.

Omenjeni osnutek zakona o političnih strankah je sicer nastal še pred volitvami, a so stranke njegovo nadaljnjo obravnavo zaradi nasprotovanja Levice in SMC prestavile na čas po volitvah. Nekdanja vodja poslanske skupine SMC Simona Kustec Lipicer pojasnjuje, da so besedilo napisali »stari strankarski mački« in da se je večina starih strank že poenotila glede vsebine, problem je nastal le v tem, ker nato nobena poslanska skupina, ki je rešitve zagovarjala, zakona ni želela uradno vložiti v proceduro. »V zadnji fazi so bili v NSi največji zagovorniki zakona in so, kolikor vem, na operativni ravni koordinirali ta projekt. Predstavniki ostalih strank so pri tem sodelovali in našli skupen jezik. Na koncu sva takšnim zakonskim rešitvam šele v parlamentu vsebinsko nasprotovala Luka Mesec in jaz, nihče od glasnih zagovornikov sprememb, ne SDS, ne NSi, niti npr. ne SD pa nato zakona niso hoteli kot prvopodpisani vložiti v postopek spreminjanja,« odgovarja. Takoj po parlamentarnih volitvah, julija, je bivši predsednik parlamenta Matej Tonin strankam že poslal najnovejšo verzijo zakona. »V poslanski skupini LMŠ smo julija 2018 prejeli predlog novele Zakona o političnih strankah, ki nam je bil posredovan kot gradivo za delovni posvet pri takratnem predsedniku državnega zbora, mag. Mateju Toninu,« pojasnjujejo iz LMŠ, od koder še odgovarjajo, da bodo pogovore o novem zakonu nadaljevali po tem, ko bo oblikovana nova vlada.

Poleg novele zakona o političnih strankah želijo stranke sprejeti še nov zakon o političnih fundacijah; politične fundacije so organizacije, ki bi jih ustanovile politične stranke in ki bi sodelovale »z določeno politično stranko pri uresničevanju njenih političnih ciljev«, piše v osnutku zakona. Politične fundacije poznajo predvsem nekatere večje države, katerih stranke poskušajo tako vplivati na notranjo politiko drugih držav. Svetovno najbolj znani sta Mednarodni republikanski inštitut (IRI) ali Nacionalni demokratski inštitut (NDI), ki pridobivata sredstva iz ameriškega proračuna in katerih propagandno delovanje je omejeno na tujino. IRI recimo pomaga sorodnim, konservativnim strankam, v Sloveniji predvsem SDS, NSi ali v preteklosti SLS, pri izobraževanju in volilnih kampanjah. Poleg njiju so znane še nemške fundacije, kot je fundacija Konrad Adenauer, ki jo je ustanovila nemška CDU, ali fundacija Friedrich Ebert, ki jo je ustanovila nemška Socialdemokracija (SDP).

A v Sloveniji bi po osnutku zakona politične fundacije bile predvsem še en način, kako bi lahko večje stranke dobivale iz proračuna dodatna sredstva ali sredstva, do katerih stranke niso upravičene. Po osnutku zakona bi bile namreč politične fundacije upravičene do javnih sredstev; dobile bi lahko najmanj 25 odstotkov od 0,017 odstotka BDP-ja, kar pomeni, da bi moral parlament za njihovo delovanje zagotoviti okoli 200 tisoč evrov na leto. Poleg tega bi lahko fundacije denar še dodatno pridobivale od državnih organov, lokalnih skupnosti, podružnic tujih pravnih oseb v Sloveniji, recimo tujih multinacionalk, tujih veleposlaništev in tako naprej. Fundacije tako zbranega denarja sicer ne bi smele nakazovati naprej svojim matičnim strankam, bi pa zanje lahko opravljale najrazličnejše storitve. Tudi glede tega zakona so se generalni sekretarji nekaterih strank že dogovorili. V Transparency International, kjer so k enemu od osnutkov zakona podali svoja stališča, recimo pravijo, da so se na sestanku srečali z generalnimi sekretarji strank SD, SDS in NSi.

»V zadnji fazi so bili v NSi največji zagovorniki zakona in so, kolikor vem, na operativni ravni koordinirali ta projekt.« – Simona Kustec Lipicer

Vprašanje seveda je, ali in v kakšni obliki bodo politične stranke oba zakona v bližnji prihodnosti predlagale v sprejem, je pa zagata očitna. Iz SDS, SD, SMC in DeSUS recimo odgovorov na naša vprašanja nismo prejeli. Iz Levice so nam pojasnili, da zakona ne podpirajo: »Predlagana ureditev bi v politiko vpletla zasebno financiranje, kar bi na široko odprlo vrata za kupovanje zakonodaje. S tem bi se strankam, ki so spletene z interesi kapitala, omogočilo izdatno dodatno financiranje, kapital pa bi dobil še večji vpliv na zakone, ki veljajo v državi.« V NSi pa so nas poskušali prepričati, da njihova poslanska skupina končne odločitve še ni sprejela in da sami pri pisanju obeh zakonov niso igrali kakršnekoli koordinativne vloge. Pred volitvami naj bi usklajevanja vodila prejšnja koalicija, so nam pojasnili, Tonin pa naj bi avgusta zakon posredoval drugim strankam zgolj zato, »ker je želel preveriti, ali bodo stranke proces usklajevanja zakonov v novem mandatu nadaljevale«.

Nekatere spremembe zakona o npr. političnih strankah so nedvomno nujne, na kar že od leta 2016 opozarja računsko sodišče. V zadnjih 10, 15 letih so denimo na lokalnih volitvah začele zmagovati liste, ki niso upravičene do občinskega financiranja. V takšnih občinah so se svetniki navadno odločili za ukinitev pomoči strankam. Določitev minimalnega zneska, s katerim morajo občine podpirati politične stranke, se zato zdi smiselna. Prav tako se zdi smiselno, da se poenostavijo nakazila, ki jih stranke dobivajo za strokovno pomoč, konec koncev je tudi računsko sodišče že večkrat opozorilo, da po črki zakona stranke ta sredstva zelo težko porabljajo povsem legalno, ker je neki člen zakona nejasno napisan. A dejansko so vse to kozmetični popravki.

Glavni namen zakonodaje, ki ureja delovanje strank, je zagotavljanje njihove neodvisnosti. Prav bi bilo, da bi politični veljaki pred spremembo zakonodaje na tem področju opravili še kakšno analizo. Recimo analizo zadnje volilne kampanje, v kateri je SDS brez dvoma posredno prejela več milijonov evrov pomoči od podjetij, povezanih z madžarskim premierom Viktorjem Orbánom. Konec koncev je tudi Marjan Šarec v prvem pismu političnim strankam, s katerim je nameraval skleniti koalicijo, zapisal, da se Koalicija za prihodnost zavezuje, da bo »raziskala in razčistila odprte dileme financiranja političnih strank, bodisi iz tujine bodisi iz gospodarskih družb, povezanih s tujino«.