Ima tudi Slovenija pogoje za nastanek avtoritarne države?

Ob pravih pogojih lahko vsaka družba obrne hrbet demokraciji

Ob pravih pogojih vsaka družba lahko obrne hrbet demokraciji, na podlagi lastnih izkušenj z dogajanjem na Poljskem v članku v The Atlantic Svarilo iz Evrope: Najhujše šele pride, opozarja Anne Applebaum, kolumnistka in profesorica na London School of Economics. V njem opisuje, kako se je spremenila družba, ki se je zbrala na novoletni zabavi, ki sta jo ob prelomu tisočletja s soprogom priredila na podeželju na Poljskem.

Takrat je večina poljskih gostov bila konservativcev, protikomunistov, ob upoštevanju razmer v tistem času, jih je mogoče imenovati tudi liberalci. Vsi so se strinjali, kaj je demokracija, vsvi so bili prepričani, da je prava pot za Poljsko priključitev Zahodu. Danes, dve desetletji pozneje, bi se Applebaumova srečanju z nekaterimi gosti zabave izognila tako, da bi prečkala cesto. Oni ne bi samo zavrnili povabila, naj vstopijo v njeno hišo, ampak bi jih bilo sram priznati, da so kdaj stopili vanjo. Polovica ljudi, ki so bili na zabavi, zdaj ne bi govorila z drugo polovico. Ta ločitev ni osebna, ampak politična.

Poljska je zdaj ena najbolj razdvojenih držav v Evropi. Anne Applebaum se po žolčnem telefonskem pogovoru leta 2010 ni več pogovarjala z žensko, ki je bila ena njenih najboljših prijateljic. Ta se je zbližala z Jarosławom Kaczyńskim, vodjem stranke Zakon in pravica. Pogosto ga v svoje stanovanje vabi na kosila, na katerih mu svetuje, koga naj imenuje v svoj kabinet. Ena od drugih obiskovalk na spletu fanatično širi teorije zarote, večino antisemitske. Takšne teporije zarote je širila tudi o Anne Applebaum.

Obe gostji sta zaradi svojih političnih stališč danes odtujeni od lastnih otrok. Takšne ločitve niso le družinske, ampak so se iz enakih razlogov razšli tudi prijatelji. Soseda je Anne Applebaum potožila, da je izgubila mater, ker ta živi v drugem svetu. Ta mati je ena od Poljakinj, ki poslušajo provladni katoliški radio Maryja, ki širi prepričanje, da so njegovi sovražniki, sovražniki njegovih poslušalcev.

Zaradi političnih stališč so ljudje lahko odtujeni od lastnih otrok. Takšne ločitve niso le družinske, ampak so se iz enakih razlogov razšli tudi prijatelji.

Te delitve in ločitve niso nove. Anne Applebaum spomni, da je znani romunski pisatelj Mihail Sebastian v dnevniku, ki ga je objavljal v znani reviji od leta 1935 do 1944, popisal še bolj skrajni premik v lastni državi. V njem opisuje, kako so njegovi prijatelji drug za drugim prevzemali fašistično ideologijo, nanjo so se lepili kot roj vešč na luč. Pisal je, kako prevzetni in samozavestni so postali, ko so se nehali identificirati kot Evropejci in se začeli imenovati čistokrvni Romuni. Ljudje, ki so Sebastiana poznali leta, so ga žalili v obraz in se potem obnašali, kot da se ni nič zgodilo. Sebastian je vprašal, ali je mogoče prijateljstvo z ljudmi, ki imajo tako nezemeljske ideje in občutke, da se mu je treba samo prikazati na vratih, pa zaradi sramu in zagate utihnejo.

Podobne spremembe se dogajajo danes na Poljskem, čeprav v zadnjih 25 letih ta država ni imela gospodarske krize, begunskega vala ni čutila, nima ne islamskega in ne katerega drugega terorizma. Ideologi, o katerih piše Anne Applebaum, morda niso tako uspešni, kot bi želeli biti, a tudi niso revni in ne živijo na podeželju, v nobenem pogledu niso žrtve politične tranzicije, niso obubožan podrazred. Nasprotno, so izobraženi, govorijo tuje jezike, potujejo v tujino, enako kot Sebastianovi prijatelji v 30. letih prejšnjega stoletja.

Kaj se je zgodilo z njimi, zakaj so postali takšni? »Moj odgovor je zapleten, ker menim, da je pojasnilo splošno. Ob pravih pogojih vsaka družba lahko obrne hrbet demokraciji,« pravi Applebaumova. Podobni politični premiki, dogodki, ki nenadoma razdvojijo družine in prijatelje, zajamejo vse družbene razrede in povsem na novo vzpostavijo zavezništva, se v Evropi ne dogajajo vsak dan, niso pa tudi nekaj novega. V Franciji je bila takšen dogodek Dreyfusova afera, ki je med ljudmi izzvala jezno razpravo in jih skregala ljudi, ki do takrat niso vedeli, da se ne strinjajo drug z drugim.

"Zakaj bi dovolili konkurirati več strankam, če ima samo ena moralno pravico oblikovati vlado? Zakaj bi podjetjem dovolili konkurirati na prostem trgu, če si samo nekatera, tista, ki so lojalna stranki, zaslužijo bogastvo?"

A takrat je različno razumevanje, kaj je Francija, že obstajalo, enako kot je pred dvajsetimi leti moralo že obstajati različno razumevanje Poljske in so bile za zaostritev potrebne samo ustrezne razmere in osebne ambicije.

Kdor verjame, kakor verjamejo nekdanji prijatelji Anne Applebaum, da je za Poljsko bolje, če ji vladajo ljudje, ki si to zaslužijo, ker javno razglašajo določeno obliko patriotizma, ker so lojalni vodji stranke ali ker so v skladu z besedami Kaczyńskega »boljši Poljaki«, je zanj država, kjer vlada ena stranka, bolj poštena kot demokracija s konkurenco več strank. Zakaj bi dovolili konkurirati več strankam, če ima samo ena moralno pravico oblikovati vlado? Zakaj bi podjetjem dovolili konkurirati na prostem trgu, če si samo nekatera, tista, ki so lojalna stranki, zaslužijo bogastvo?

Demokracija in prosti trgi lahko povzročijo nezadovoljstvo, še posebej, če je regulacija slaba, če nihče ne zaupa regulatorjem in če ljudje vstopajo v tekmo iz različnih startnih položajev. Poraženci tekme bodo enkrat tekmo zagotovo postavili pod vprašaj. Načela tekme, četudi podpirajo talente in omogočajo vzpon po lestvici, ne odgovarjajo nujno na globlja vprašanja o nacionalni identiteti ali zadovoljijo želja ljudi, da bi pripadali moralni skupnosti. Avtoritarna država ali srednje avtoritarna država (enostrankarska država, neliberalna država) obljublja, da bodo narod vodili najboljši ljudje, zaslužni ljudje, člani stranke, verniki v delne laži. Lahko je, da je to, da je demokracija oslabljena ali gospodarstvo skorumpirano ali so sodni sistemi razpadli, pogoj za nastanek takšne države. Kdor verjame, da je zaslužen človek, bo vzpostavil avtoritarno ali polavtoritarno državo.