Zaljubljen v acid

Na prvi pogled se je zdelo, da je ljubljanski Klub K4 za uvodni dogodek ob vstopu v svojo jubilejno 30. sezono angažiral pravega gosta. Legendarni britanski producent in DJ Luke Vibert je glasbo namreč začel vrteti le kakšno leto po tistem, ko je Štirka leta 1988 prvič odprla svoja vrata. Resda je do danes ostal zvest glasbi, ki jo je začel ustvarjati v prvi polovici devetdesetih, ko se dobršen del današnje štirkine klientele še niti ni rodil. Ker pa ( jungle) breaksi, s hiphopom križana elektronika in acid, nakalibrirani po zlatih rejverskih časih, v zadnjih letih spet postajajo stalnica podtalnih klubov, pomislekov glede tega, da Vibert ne bi znal zadovoljiti apetitov clubberskega podmladka vendarle ni bilo.

Za gramofone lokalnih pubov je prvič stopil kakšno leto po tistem, ko sta se spoprijateljila z Aphexom Twinom, danes enim največjih elektronskih zvezdnikov in enim najvplivnejših producentov zadnjih trideset let. Na krilih revolucije plesne elektronike sta v zapuščenih stavbah njunega domačega, ruralnega Cornwalla v začetku devetdesetih začela prirejati tamkajšnje prve rejverske masovke. Potem pa ju je pot vodila v London. Producentsko izjemno aktiven Vibert je svoje plošče pod različnimi imeni (Wagon Christ, Plug, Amen Andrews, Kerrier District ...) objavljal pri pomembnih založbah, začenši z Aphexovim Rephlexom, sorodnim Planetom Mu ter neodvisnima velikankama Ninja Tune in Warp. Z Aphexom, Squarepusherjem in µ-Ziqom je bil del vplivne IDM-druščine, ki se je v svojih spalnicah zabavala ob (skupnem) snovanju ekscentričnih, radikalnih muzik, vendar je Vibert vsa ta leta ostajal najbolj prizemljen med njimi. In od četverice vplivnežev zato najbolj uglašen s klasično klubsko sceno.

Na svoj premierni nastop v Sloveniji je priletel skoraj neposredno z dvotedenske (mini)turneje po Ameriki, kamor se je vrnil prvič po desetih letih. Zanimivo je, da je glasbo tam vrtel v klubih s podobnimi zmogljivostmi, kot jih ima K4. Te je, tudi na račun tega, da je tamkajšnja priljubljenost EDM-ja povsem zasenčila izvirne elektronske žanre, zlahka napolnil.

Obrnjeno sliko pa je ponudil razmeroma skromen obisk njegovega petkovega nastopa v Štirki. Res je sicer, da Vibert v vlogi didžeja ne počne nobene znanosti. Stavi preprosto na preverjen izbor komadov, s katerim zapiha predvsem na duše poznavalcev klasične britanske plesne elektronike. Podmladku ta glasba in Vibertov sloves očitno ne pomenita veliko, kar je do neke mere razumljivo. Je bil pa Vibert s svojo (pod)žanrsko širino vendarle dovolj za to, da je Štirkino plesišče v petek kljub vsemu na trenutke delovalo prijetno polno.

Dogodek je tako pustil precej mešane občutke. Na eni strani smo dobili spodoben klubski party z legendo plesne elektronike, na drugi pa bi si Štirka za veličastnejšo obeležitev svojega okroglega jubileja pač zaslužila več. No, ker se je sezona šele začela, bo priložnosti za popravek veliko. Prva že konec oktobra, ko nas v našo najbolj elektronsko klet pride razvajat nemška mojstrica in ena najbolj zaželenih selektoric sodobnega temačnega techna Helena Hauff.