Actress, nočni slikar opustošenih pokrajin

To, da bo v okviru letošnjega jubilejnega, desetega festivala Sonica nastopil tudi britanski glasbenik Darren Cunningham, bolj znan pod psevdonimom Actress (Igralka), ki ga je na površje sodobne elektronske glasbe izstrelil njegov pred natanko desetimi leti objavljeni dolgometražni prvenec Hazyville, je verjetno le naključje. Mislimo seveda na obe obletnici. To, da so se ga organizatorji festivala odločili umestiti v letošnji program, pa nikakor ni naključje. Cunningham je z izpeljankami, ki se sicer napajajo v tradiciji techna, a se hkrati izmikajo enostavnim kategorizacijam, v tem času namreč osupnil poznavalce sodobne elektronske glasbe.

Kot poudarjajo pri cenjeni založbi Ninja Tune, kjer so mu objavili zadnje tri plošče (in ponatisnili prvenec), svojo glasbo raje ustvarja, kot o njej govori, zato redko daje intervjuje. Je pa pred svojim premiernim nastopom v Sloveniji za Mladino naredil redko izjemo.

V polurnem telefonskem pogovoru sva se tako večkrat zaletela ob termin »techno«. »Nočem se zapirati v kakršenkoli žanr, zanimajo me predvsem zvoki. Že misel na to, da bi ves čas delal le techno, se mi zdi strašno dolgočasna. Ta za zdaj sicer ostaja moja iztočnica, ampak povsem mogoče je, da bom na kakšni od prihodnjih plošč počel kaj povsem drugega,« je dejal. Ja, techno, ki so ga na svetovni zemljevid v osemdesetih postavili detroitski pionirji Derrick May, Juan Atkins in Kevin Saunderson, ostaja njegov pomemben navdih. A hkrati je s to oznako upravičeno previden.

V očeh nepoučenega občinstva je techno danes pač postal sinonim za plesno funkcionalno glasbo in razvratne rejverske masovke. Njegova bogata kulturna in politična zgodovina je postala drugotnega pomena. Cunningham pa skuša s svojo glasbo, s katero se izmika (producentski) ukalupljenosti sodobne plesne elektronike, v klube vračati tudi to ozaveščenost. Zato clubberje, ki na njegove nastope prihajajo s svojimi predstavami o plesni glasbi, včasih ujame na levi nogi. Ampak to ga ne moti. »Občinstvo ne ve zares, kaj želi. V mojem primeru je bilo že od začetka jasno, na kakšen način se rad soočam z glasbo. Zgodilo se je že, da sem povsem izpraznil plesišče. Velikokrat pa je občinstvo na koncu v stanju blaženosti.«

Njegova glasba, ki jo pili s skoraj znanstveno natančnostjo, ni prikrojena sodobnim klubskim zvočnim sistemom. Lahko to razumemo kot nekakšen protest? »Ni protest. Je pa moj zvok nedvomno drugačen, zato se pogosto loči od večine ostale klubske glasbe. Ta je v osnovi narejena po enakem obrazcu, kot umetniku pa se mi je vedno zdelo pomembno, da najdem svoj avtentični zvok oziroma glas,« pove odločno in doda, da so svoje glasove na podoben način našli tudi vsi njegovi najljubši umetniki.

O tem, da je Cunninghamu na doslej objavljenih petih samostojnih ploščah uspelo najti svoj glas, ni dvoma. Na eni strani je to storil z izvrstnim občutkom za subtilno prepletanje elementov techna, bassa, R&B-ja, soula, ambientalne in klasične glasbe, hrupa in še česa. Še bolj pa s svojim značilnim megličastim (od tod naslov prvenca), »sivim« zvokom.

Pravi, da si glasbo rad predstavlja v vizualnih podobah. Že v osnovni šoli, ki jo je obiskoval v rodnem Wolverhamptonu, severozahodno od Birminghama, je bil menda znan po tem, da je bil sposoben narediti popolne replike slik. Svojo naklonjenost likovni oziroma vizualni umetnosti pa je materializiral tudi na lani objavljeni plošči AZD, ko je za eno od skladb sestavil sistem, s katerim je vanjo denimo prevedel fotografijo grafita. Nenavadnih konceptov se je sicer loteval že prej, najbolj osmišljeni pa so postali prav z novo ploščo. Ustvarja konceptualno, trudi se biti konsistenten. »Nisem tiste vrste umetnik, ki se usede in poskusi začeti pisati glasbo. Sem umetnik, ki poskuša načrtovati, kaj je smoter tega, da se usedem in začnem pisati glasbo. V mislih moram najprej imeti nekakšno projekcijo sporočila. Opazujem svet in dobim idejo, kaj hočem napisati. Ko ploščo končam, pa mi koncept pove, zakaj je taka, kot je, in kaj me je pripeljalo do njene končne podobe.«

Osnovno iztočnico za ploščo AZD je dobil med opazovanjem najvišjega londonskega nebotičnika Črepinja (The Shard) iz svojega studia in po tem, ko se je v Chicagu znašel pred znamenito (kromirano) ledvičko oziroma inštalacijo Cloud Gate britanskega kiparja Anisha Kapoorja, ki stoji v Milenijskem parku. Ja, krom je s tem postal logična izbira, da z njim razširi sivo zvočno paleto, s katero je obarval že prve štiri plošče. Z lansko ploščo je sicer presenetil, saj smo leta 2014 po njegovi predzadnji plošči Ghettoville, ki ji je pripisal nekakšen epitaf, mnogi ugibali, ali je s tem napovedal samoukinitev projekta Actress. To se potem očitno ni zgodilo. Je pa s ploščo AZD odprl novo poglavje. Tako s paleto zvokov kot s konceptualno vsebino.

Ker je emotiven človek in je med snemanji plošč Splazsh, R.I.P in Ghettoville veliko potoval, ne preseneča, da je na njih uglasbil teme, povezane s smrtjo, razkrojem in samodestruktivnostjo družbe. Revščina ga prizadene. »Ko se sprehodiš po losangeleškem Skid Rowu in vidiš, v kakšnih okoliščinah živijo tamkajšnji brezdomci, je težko napisati optimistično glasbo,« pravi.

No, tri leta pozneje, preden se je lotil ustvarjanja glasbe za ploščo AZD, je veliko razmišljal tudi o črnski umetnosti in tem, zakaj zanjo še vedno velja prepričanje, da gre za naivno umetnost. Zmotilo ga je, da se v svetu umetnosti, z izjemo vizualnega umetnika Jean-Michela Basquiata, praktično ne omenjajo črnski umetniki. Zato je osrednji del plošče oprl na dva po krivici spregledana afroameriška umetnika, ki sta svoja dela ustvarjala iz odpadkov oziroma najdenih materialov. James Hampton je to počel z zbiranjem in sestavljanjem religioznih artefaktov. Newyorški vizualec, grafitar, kipar in raper Rammellzee pa je s svojim delom postal eden vidnejših glasnikov afrofuturizma.

Elemente slednjega v svoje delo vključuje tudi Cunningham. Najsi bo z raziskovanjem in interpretacijami afriških tradicij ali pa z (novo) tehnologijo, ki ima na njegovo ustvarjanje močen vpliv. »Trenutno se zelo pomikam proti umetni inteligenci. Mi pa vključevanje avtomatiziranih sistemov zastavlja tudi veliko vprašanj,« je previden.

Tak sistem, »robota«, sestavljenega iz najnovejše tehnologije in starejših sintetizatorjev, si je med snemanjem plošče AZD postavil v svojem studiu, na nastopih v živo pa je začel uporabljati lutko. Ta je menda tako prepričljiva, da mnogi udeleženci njegovih koncertov še vedno ugibajo, ali za sinti na odru stoji on sam ali njegova umetna kopija.

Že v otroštvu se je učil igranja na klavir. Zato ni presenetljivo, da je na ploščo AZD umestil tudi priredbo skladbe Requiem vplivnega francoskega skladatelja Gabriela Fauréja. To je posnel v navezi s (komorno) zasedbo London Contemporary Orchestra, sodelovanje pa so nato nadgradili še na letošnji izvrstni skupni plošči LAGEOS. Ta se močno spogleduje z izrazi, ki jih v zadnjih letih gojijo nekateri skladatelji in orkestri v polju sodobne klasične glasbe, a Cunningham tega ne vidi nujno kot odmik od elektronske glasbe s plesnim poreklom. »To, da se klasična in plesna elektronska glasba lahko izvrstno dopolnjujeta, mi je bilo jasno že ob poslušanju plošče Inovator (1996) Derricka Maya, podobne stvari pa so počeli tudi Aphex Twin, Jeff Mills in nekateri drugi elektronski producenti. Najti jima je treba le ustrezen kontekst, glasbi dati nov zasuk in jo videti iz drugačnega, novega kota,« je prepričan.

Ja, v zadnjih letih raziskujoča, plesno nekonvencionalna glasba, vse več priložnosti dobiva tudi v klubih, ki ostajajo Cunninghamovo osrednje okolje. »Pred dvajsetimi leti ljudje plesne glasbe niso povezovali z umetnostjo, a to se je zdaj močno spremenilo. Glasba je postala povezana z vizualno umetnostjo, gledališčem in sodobnim plesom, zato klubi niso več ekskluzivno le prostori za rejve. Postali so nekakšna umetnostna glasbena galerija. Na njihovih kuratorjih pa leži odgovornost, da ustvarjajo uravnotežene programe. Glasba je bila zame vedno stvar umetnosti. Kot nevidno črnilo ali pa nevidna slika.« Zato je svoje nadaljnje glasbene namere sklenil silovito: »V nočne klubske epizode ljudi želim naslikati podobe distopičnih, opustošenih pokrajin.«

In Koncertna dvorana Rog sredi nekdanje ljubljanske tovarne, v kateri bo Actress nastopil 28. septembra, se zdi idealno prizorišče za popolno izkušnjo njegove glasbe.

Deseta Sonica

Cvetober najzanimivejših gostov z letošnjega, izjemno zastavljenega festivala v organizaciji MoTA – Muzeja tranzitornih umetnosti

Čeprav je nad Sonico, festivalom (elektronske) glasbe, zvoka in eksperimentalnih umetnosti, po izgubi državne podpore obvisel vprašaj, je že nekaj časa jasno, da bomo med 24. in 29. septembrom na različnih prizoriščih po Ljubljani videli njegovo jubilejno deseto izvedbo. Še bolj kot to, da se bo festival vendarle zgodil, pa je presenetil bogat program, v okviru katerega se bodo predstavili številni glasbeni, vizualni in večmedijski umetniki iz tujine in Slovenije. Med domačimi poznavalci sodobne elektronske glasbe je največ pozornosti pričakovano dvignil britanski producent Actress. Temu bodo 28. septembra na odru v Rogu isti večer družbo delali še njegov rojak Lee Gamble, ki s svojo glasbo briše ločnice med eksperimentalno glasbo, technom in junglom, ter domača elektronska mojstra NinaBelle in Alleged Witches. Pred tem bo isti dan v Cankarjevem domu nastopil iranski elektronski producent in skladatelj Sote, ki v svojo nenavadno, drzno in preprosto lepo glasbo subtilno spaja perzijske tradicije in sodobno elektroniko. Še en večer za radovedneže (in uživače) pa se 27. septembra obeta v Kinu Šiška. Tam bo Aïsha Devi, čislana avantelektroničarka švicarsko-nepalskega rodu, s tehniko grlenega petja najprej pričarala nekaj mistike. Za njo pa bo s svojim atraktivnim hardcorovskim nastopom treščil še bristolski elektronski impro dvojec Giant Swan.

Koncert: Actress
Kje: Koncertna dvorana Rog, Ljubljana (v okviru festivala Sonica)
Kdaj: 28. septembra 2018