Neizobraževanje romskih otrok

Ob začetku novega šolskega leta je čas za analizo preteklega. Mladina je v sodelovanju z Amnesty International Slovenije že deveto leto zapored zbrala podatke o izobraževanju romskih otrok. Seveda gre za osnovnošolsko izobraževanje, saj je nadaljevanje šolanja na srednjih šolah ali celo fakultetah, ko govorimo o romskih otrocih, tako redko, da gre za statistično zanemarljiv podatek.

Lani je bilo v prvi razred osnovne šole vpisanih 318 romskih otrok, v devetega pa približno tretjina tega, 124 otrok oziroma 38 odstotkov. To vendarle kaže neki napredek oziroma trend, da iz leta v leto do devetega razreda napreduje večji odstotek romskih otrok. Precej bolje je, če se do devetega razreda prebije en romski otrok od treh, kot da bi se le eden od štirih ali petih. Bolje je, če je glede na število romskih otrok, vpisanih v prvi razred, v devetega vpisanih 38 odstotkov romskih otrok, kot pa da jih je recimo le 29 odstotkov, kakor je bilo pred petimi leti. A pri tem se je treba zavedati, da se uspe v deveti razred vendarle vpisati le malo več kot enemu od treh romskih otrok, pri neromskih otrocih pa je tako, da z redkimi izjemami to uspe vsem otrokom.

Poleg tega je tako na ravni celotne države. V okoljih, kjer so Romi najbolj na obrobju družbe, na Dolenjskem in v Beli krajini, so rezultati šolanja romskih otrok še precej slabši. Tokrat smo pridobili podatke iz 15 šol iz tega dela Slovenije. V prvi razred je bilo na teh šolah vpisanih 78 romskih otrok, v devetega pa le 13. Kar 36 romskih učencev je lani končalo obvezno šolanje tako, da so izpolnili osnovnošolsko obveznost. To pomeni, da so devet let obiskovali osnovno šolo, ne da bi jo tudi uspešno končali in nimajo priznane niti osnovnošolske izobrazbe.

Blaž Kovač iz Amnesty Internationala se je na to odzval z besedami, da je žalostno, »da kljub katastrofalnim podatkom iz nekaterih osnovnih šol na jugovzhodu države in kljub večletnim pogovorom na to temo ministrstvo še vedno ne zbira podatkov o uspehu romskih učencev. Nihče teh podatkov ne primerja s podatki o bivalnih razmerah, recimo s tem, kolikšen delež neuspešnih romskih učencev doma živi brez dostopa do vode in elektrike, koliko staršev neuspešnih romskih prvošolčkov je samih slabo izobraženih in podobno.«

Dodatno skrb zbujajoče pa je, da se je že 15. leto zapored povečalo število romskih otrok, ki ne hodijo v redno osnovno šolo, pač pa v osnovno šolo s prilagojenim programom. Leta 2003 je bilo v osnovne šole s prilagojenim programom vpisanih 8,7 odstotka romskih osnovnošolcev, lani jih je bilo že 12,2 odstotka, vsak osmi romski otrok torej.

Po zakonu so otroci s posebnimi potrebami tisti »z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci …« Gre predvsem za otroke, ki se s posebnimi potrebami rodijo, in ne otroke, ki bi posebne potrebe pridobili v prvih nekaj letih življenja. Se res tak rodi vsak osmi romski otrok? Glede na statistične podatke že, v resnici pa gotovo ne. Kljub temu je trend usmerjanja romskih otrok v šole s prilagojenim programom iz leta v leto opaznejši.

Kako bi se počutili, če bi vedeli, da le vsak šesti otrok iz vaše soseščine konča osnovno šolo?

Zakaj je tako? En odgovor na to vprašanje ponuja Natalija Djoković iz Društva Mozaik, kjer se ukvarjajo predvsem s socialnim vključevanjem Rominj in Romov na območju Mestne občine Ljubljana: »Gre za način polnjenja osnovnih šol s prilagojenim programom, ker je vedno več inkluzije, to pomeni, da vedno več neromskih otrok ostaja v rednih programih z dodatno pomočjo in je te šole pač treba napolniti. O tem sem absolutno prepričana. Ko smo še delali v barakarskem naselju ob Žalah, smo imeli primere, ko so nas klicali iz šole s prilagojenim programom, ali jim lahko priskrbimo kakega romskega otroka ali pa vsaj kakega otroka iz azilnega doma, ker pač polnijo svoje kvote za neke dodatne zaposlitve. Tu gre za finančno ozadje.«

Natalija Djoković opozarja na spornost sedanjega načina pridobivanja dodatne pomoči v osnovnošolskem izobraževanju. Če želijo starši otroku omogočiti dodatno pomoč v šoli, lahko to storijo le tako, da s podpisom dovolijo, da se obravnava pred komisijo za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami: »To je ena in edina pot, po kateri lahko rešujemo težave. Nimamo vzporednih rešitev. Če imate na šoli otroka, ki ima učne težave, ga lahko sprocesirate skozi sistem samo tako, da starši podpišejo, da se strinjajo, da gre otrok pred komisijo za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Druge poti ni. Če se starši ne odločijo iti po tej poti, njihov otrok ne more imeti nobene dodatne ponoči. Črno-belo je. Ali otrok ne dobi nič pomoči ali pa gre skozi ta postopek, kjer vas na koncu morda čaka usmerjanje otroka v šolo s prilagojenim programom.«

Jasno je, da bi romski otroci, še posebej, če prihajajo iz družin, kjer starši niso pismeni, potrebovali neko pomoč v šoli, še zdaleč pa ne prilagojenega programa, a končajo lahko prav v njem. »Nihče se recimo ne ukvarja s tem, da so ti postopki v slovenščini in marsikateri romski otrok ne razume, kaj se na testiranju sploh zahteva od njega. Če pa starši ne podpišejo, da gre otrok skozi ta postopek, v šoli ti otroci nimajo sploh nobene dodatne pomoči. Potem se z njimi ukvarjamo mi in različni mladinski centri. Vse breme pade na organizacije zunaj šole,« pravi Djokovićeva.

Meni sicer, da bi potrebovali posebno obliko pomoči, prilagojeno romskim otrokom, ki jo na nekaterih šolah sicer bolj ali manj uspešno opravljajo romski pomočniki. »Večina romskih otrok, še posebej pa tisti, ki imajo starše nepismene, bi potrebovala nekakšnega osebnega asistenta, ki bi otroka spremljal in počel to, kar drugače počnejo starši, se pravi pomagal pri domači nalogi, učenju jezika in podobno. Toliko, da se potem naslednja generacija pobere.«

Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport predvidevajo, da »je več usmerjenih romskih otrok tudi zato, ker izhajajo iz okolja, kjer je več rizičnih dejavnikov«. Precej bolj banalnega in neprimernega, morda edinega pravega razloga za siljenje romskih otrok v šole s posebnim programom, ki ga je omenila Natalija Djoković, pa niso opazili. Čeprav vse to posredno potrjujejo tudi sami. Pojasnili so, da »šole s prilagojenim programom nimajo razpisanih vpisnih mest. V prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom in v posebni program so otroci usmerjeni izključno na podlagi odločbe o usmeritvi. Število oddelkov se zato prilagaja potrebnemu številu.«

To pa seveda pomeni, da se temu prilagaja tudi število zaposlenih na teh šolah. Zaposlitve lahko te šole pridobivajo oziroma ohranjajo, če ministrstvo zaprosijo za dodatno zaposlitev, kadar gre za romskega učenca. To jim omogoča zakonodaja, ki se nanaša na romsko skupnost. »Ministrstvo je trem šolam, ki imajo vključene romske otroke, odobrilo dodaten delež svetovalnega delavca. Tudi sicer velja, da se lahko vsaka šola, če ima težave pri zagotavljanju pomoči otrokom, z obrazloženo vlogo obrne na ministrstvo,« pojasnjujejo tam.

To je sporno predvsem zato, ker je kasneje v življenju teh otrok prikladna podlaga za uvrščanje odraslih Romov med trajno nezaposljive oziroma celo invalidne osebe, čeprav niso ne eno ne drugo – in s tem podlaga za brisanje iz evidence brezposelnih.

Blaž Kovač k temu dodaja, da je »nerazumljivo, da oblasti ne analizirajo podatkov glede osnovnih šol s prilagojenim programom, kjer je treba še toliko bolj spremljati položaj. Ta je slab in zdi se, da nikomur od pristojnih ni mar, če pri nas neki delež otrok preprosto ne bo znal niti brati. In to so izključno romski otroci!«

Romi tako ostajajo v začaranem krogu, brez potrebnih generacijskih preskokov, čeprav bi ti lahko bili zelo preprosti. Romski učenci, ki bi pridobili osnovnošolsko ali celo srednješolsko izobrazbo, bi, ko bi sami postali starši, svojim otrokom lahko zagotovili precej boljše izhodišče, da tudi sami pridobijo neko stopnjo izobrazbe. S tem bi imeli možnost, da za seboj pustijo obrobje družbe, na katerem, kot radi pravimo, Romi zaradi svojih kulturnih posebnosti »želijo« živeti.