Laž o južni meji

Združene nevladne organizacije so pred dnevi napisale javno pismo z naslovom »Za človekove pravice gre!«. V njem so nasprotovale »gonji«, ki jo zoper nevladnike izvaja zdaj že bivša notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar. Predvsem gre za gonjo zoper Pravno informacijski center nevladnih organizacij (PIC), in sicer zato, ker so se odločili pomagati tistim beguncem, ki si želijo v Sloveniji vložiti prošnjo za azil.

PIC in druge nevladne organizacije to delo opravljajo že leta, desetletja. Gre za pravno svetovanje in zastopanje pred državnimi organi v azilnih postopkih. V precejšnjem delu se je država tudi oprla na nevladne organizacije, saj nekatere aktivnosti pri delu s prosilci za azil ter tudi tistimi s statusom mednarodne zaščite celo financira z večinsko evropskimi sredstvi – da jih opravljajo namesto njih.

V čem je torej problem? V tem, da nevladne organizacije resno opravljajo svoje delo? V tem, da so predstavniki PIC-a in Amnesty International Slovenije šli v BiH preverit govorice, da slovenska policija beguncem onemogoča vlaganje prošenj za azil in jih v sodelovanju s hrvaško policijo prisilno vrača čez meje EU? V tem, da so slovenski nevladniki v BiH dejansko našli številne posameznike, ki se jim je zgodilo točno to – prisilno vračanje, ki ga je opravila slovenska policija, in kršitev mednarodnega azilnega prava? V tem, da ljudem, ki jim uspe vstopiti v Slovenijo, pomagajo z informacijami o azilnem postopku?

To je njihovo delo. Direktorica PIC-a Katarina Bervar Sternad pojasnjuje, da nudijo pomoč ranljivim skupinam ljudi, »in gotovo tudi ljudje, ki pridejo v Slovenijo in ne vedo, kako zaščititi svoje pravice, sodijo mednje. Mi smo prek preverjanja informacij na terenu ugotovili, da prihaja do omejevanja učinkovitega dostopa do azilnega postopka in zato ponujamo pomoč tistim, ki pridejo v Slovenijo in nas pokličejo. Pomagamo jim, da vstopijo v uradni postopek s policijo in da lahko tudi računajo, da jim bomo stali ob strani in izvedbo postopka spremljali kot njihovi zastopniki.«

Ko jim klicatelji – begunci, migranti, prebežniki – povedo, kdo in kje so, to sporočijo policiji. Če v konkretnem postopku pride do nepravilnosti, nanje tudi opozorijo, pojasnjuje Katarina Bervar Sternad: »Verjamem, da si marsikdo v Sloveniji želi, da nevladne organizacije, ki delajo na področju človekovih pravic, opozarjajo na nepravilnosti in zavarujejo tiste, katerih pravice so kršene. To je namen pravne pomoči, ki jo zakon omogoča, in nič od tega, kar smo počeli, ni v nasprotju z zakonom. Mislim, da celo nasprotno – s tem pomagamo višati standarde zaščite človekovih pravic, ne glede na to, za katero ranljivo skupino ljudi gre. Zato nas čudi, da ta naša aktivnost s strani notranjega ministrstva in policije ni bila videna kot pomoč, pač pa kot nekaj slabega. S tem se je pokazalo, da na policiji in ministrstvu zavračajo tudi kakršnokoli spremljanje njihovega dela.«

Nevladne organizacije počno le tisto, kar bi morala početi že država. Telefonska številka, na katero lahko pokličejo begunci, ko vstopijo v Slovenijo, da bi zaprosili za azil, bi pravzaprav morala biti uradna številka ministrstva za notranje zadeve, ne pa nevladnih organizacij.

Pa še nekaj je. Bivša ministrica Vesna Györkös Žnidar je s poskusi diskreditacij PIC-a potrdila, da so zagotovila o spoštovanju azilnih pravic na slovenski južni meji lažna. Če bi ministrica – in v skladu z njenimi navodili policija – glede tega mislila resno, je aktivnosti PIC-a ne bi ovirale.