Ko je novinar v službi propagande

Merilo, ali je časopis svoboden, je tako to, kar objavi, kot tisto, o čemer molči

Družba, ki dopušča, da jo zavaja sramoten tisk, se samo pomika proti suženjstvu, je leta 1951 v pogovoru za revijo Caliban o vlogi novinarstva ob izbruhu nasilja v Alžiriji dejal francoski pisatelj, intelektualec in novinar Albert Camus. Skupaj z novinarjem in intelektualcem Jeanom Danielom sta se takrat, ko so se Alžirci borili za osamosvojitev od Francije, soočala z napadi in obtožbami, ker nista slepo sledila nacionalistični propagandi Francije. Da ne ravnata v skladu s poklicnimi standardi, so ju obtoževali povprečni direktorji časopisov, katerih imen se danes nihče več ne spomni. Tudi kolegi novinarji, ki so bili zaslepljeni z ideologijo in zaradi tega niso bili sposobni videti, kaj se je dejansko dogajalo na ulicah, so ju napadali. Napadali so ju tudi slepi, fanatični bralci, ki niso spregledali, da so zaradi imperialističnega sovraštva postali zlobni ljudje.

Camus je kot razlog za svoje pisanje in intelektualni pogum strnil v misel, ki je še danes glavno načelo številnih novinarjev. Ta je: »Jaz imam raje oči odprte«. Tako preprosto je to, četudi je za to treba plačati visoko ceno, na spletni strani VilaWeb piše Vincent Partal.

Camusove besede je uporabil v članku, v katerem opozarja na zaslepljenost novinarjev v današnji Španiji, ko gre za prizadevanja Kataloncev za neodvisnost. K pisanju ga je spodbudila laž, ki so jo objavili v španskem digitalnem časopisu El Confidencial s tem, ko so v intervjuju spremenili besede direktorja inštituta Martin Luther King Clayborna Carsona. Čim je Vincent Partal videl naslov, je vedel, da kaj takšnega Carson nikoli ne bi izjavil. Prosil je uredništvo VilaWeb, naj stopi v stik z njim in preveri, ali je res povedal, kar je objavljeno. Kmalu je Carson na svojem blogu izrazil ogorčenje, kako so obrnili njegove besede.

Čeprav uredništvo El Confidential skuša zdaj opravičiti svoje dejanje z objavo dela posnetka pogovora in tako Carsonove besede še bolj obrača, so po Partalovih besedah dejstva jasna in jih je težko pogoltniti. To je po njegovih besedah pomemben primer, od katerega se mora družba učiti.

Problem ni, da je časopis El Confidencial objavil laž, ampak to, da so jo drugi mediji povzeli in je tako postala dejstvo. Večina španskih medijev vključno z javno RTV z navdušenjem podpira španski nacionalizem.

Problem ni, da je časopis El Confidencial objavil laž, ampak to, da so jo drugi mediji povzeli in je tako postala dejstvo. Večina španskih medijev vključno z javno RTV z navdušenjem podpira španski nacionalizem, zato nihče ni postavil pod vprašaj, kar je objavil El Confidencial. Sramota za špansko novinarstvo je, da, ko gre za preprečevanje samostojnosti Katalonije, novinarji ne pomislijo več na potrebo po premisleku in preverjanju. Tudi ob največjih nelogičnostih ne postanejo več sumničavi. Izgubili so razum in sprejeli propagando.

Časopis Le Soir Républicain bi moral 25. novembra 1939 objaviti nepodpisan članek v obrambo svobode tiska. Napisal ga je Albert Camus, eden od samo dveh novinarjev, ki ju je časopis imel v Alžiriji. Članek zaradi cenzure ni bil objavljen. Našli so ga mnogo let kasneje in je pomembna lekcija, ki bi jo morali novinarji imeti v glavi vsako jutro, ko odprejo oči, piše Partal. Po Camusovih besedah nobeden pritisk na svetu ne more prisiliti naš um, da preneha biti pošten, upor pa je predvsem zavračanje pripovedovanja in širjenja laži. Camus zaključuje, da je merilo, ali je časopis svoboden, tako to, kar objavi, kot tisto, o čemer molči.