Plateauresidue, umetniški tandem

Plateauresidue sta Eva Pavlič Seifert in Aljaž Celarc. On prihaja iz Stične, kjer je odraščal na podeželju, ona je iz Ljubljane. Oba sta letnik 1989. Njega je v srednji šoli zanimalo kolesarjenje (danes je prepričan tekač), pa pohodništvo, poezija in kasneje tudi geografija, ki jo je sklenil tudi študirati na Filozofski fakulteti v Ljubljani, a ga je dogmatičnost na oddelku pozneje hudo razočarala. Tik pred študijem je spoznal Evo, ki je odraščala v umetniški družini, blizu so ji galerijski prostori in razstave, takrat se je ravno vpisala na študij umetnostne zgodovine. Igrala je klavir, poleg vizualnega ji je blizu tudi glasba.

Aljaža je med študijem potegnilo v fotografijo, najprej digitalno, nato v analogno, skupaj z Evo pa sta se lotila zinov, naredi-sam publikacij. Že takrat, kot samozaložnika, sta pridobila prve kontakte v tujini in vzpostavila nastavke za skupno ustvarjanje. Potem sta v tretjem letniku študija zaživela skupaj, a že kmalu sta se preselila vsak na svoj konec Evrope. Aljaž je izbral Akademijo umetnosti in oblikovanja St. Joost na Nizozemskem, Eva pa študij vizualne kulture na Univerzi Aalto na Finskem, ki ga je zaključila z magistrskim delom o kritiki sodobne umetnosti in njene pluralnosti.

Študij v tujini ju je navdušil, ves ta čas pa sta ohranjala stike tudi s Slovenijo. Med drugim sta sodelovala na novomeškem fotografskem festivalu Fotopub – Aljaž kot avtor, Eva kot kuratorica. Potem ko je Aljaž zaključil študij, ob tej priložnosti je ustvaril novomedijsko delo, je njun novi skupni dom postal nizozemski Rotterdam. Aljaž je za fotografijo prejel več štipendij, preživljal pa se je tudi z delom pri postavljanju razstav in v mestu, ki je bilo odprto do tujcev, mednarodno in ne preveč drago, sta ostala še dobri dve leti. Eva je z zaposlitvami spoznavala, kako deluje trg umetnosti, saj je delala za rotterdamski sejem sodobne umetnosti.

Vmes pa sta se odločila skupaj ustvarjati tudi umetniške projekte. Ugotovila sta, da imata oba rada land art, umetnost, ki nastaja v naravi, pa tudi kamnito krajino in doživetja, ki se zgodijo v naravi, le pri samih umetninah se sprva nista mogla poenotiti. Sta pa vedela, da si želita v projekte vključevati ljudi in na estetski način, prek pravljičnosti in otroške čarobnosti, opozarjati na probleme v ekosistemu.

Prav zato, ker sta si zaželela več narave, sta se začasno preselila k Aljaževim v Stično. Tišina, mir in sprehodi, psi, pohodništvo – tu se rodi večina idej. Tudi tista o umetniškem projektu na Triglavskem ledeniku. Še v osemdesetih letih je bilo tam prepovedano smučati in postavljati žičniške naprave, danes je to le spomin. Geografski inštitut Antona Melika, ki deluje pri ZRC SAZU, tam že 70 let opravlja natančne meritve ledenika, in jasno je, da ledenik izginja. S 36 se je skrčil na en sam hektar. »To je podatek,« pravita, »ki ga poznamo vsi, a dokler nismo tam, na ostankih ledenika, je to le podatek.«

Zato sta se povezala z dr. Alešem Smrekarjem z inštituta, ki se je preizkušal tudi v meritvah estetskih zaznav narave pri ljudeh, nato pa skupino 32 neznancev, izbranih med 400 prijavljenimi na delavnico, povabila, naj po njunem posebnem protokolu doživi resnični ledenik. Oblekla sta jih v posebna oblačila, da so se zlili s krajino, izgubili subjektivne zunanje lastnosti ter se posvetili izključno izkušnji pred njimi. Na ledeniku sta postavila tudi šotor, ki je deloval kot prehod med vstopom na ledenik in prostorom zunaj njega, kot prostor meditacije, pa tudi intervjujev, ki so botrovali nastanku filma Ex topia. Ta razkriva, kako lahko umetnik tudi v situaciji, ko človekova pasivnost hromi celovit odziv na globalno segrevanje, samo usmeri prst, pa ljudje sprevidijo in začutijo.

Projekt, ki sta ga pripravljala dve leti, je lani prejel nagrado tesla za mlade intermedijske umetnike. Nato ju je vodil na rezidenco v Rotterdam, pa na razstavo v Mestnem muzeju Ljubljana, medtem ko sta za letošnjo poletno razstavo v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pripravila nov umetniški projekt Alma Mater. Tudi ta vključuje led, natančneje ledeno lečo za snemanje filma, ki je na ogled za umetno ustvarjenim rožnatim vhodom v jamo. Dovolj čist in trden led sta našla v Ledeni jami na Kunču v Kočevskem rogu. Namesto šotora je bila prostor meditacije tokrat jama in poustvarjena lepota njene biosfere. Tudi tokrat sta želela, da bi obiskovalci izkusili naravo in dojeli njeno sporočilo.

Trenutno bivata v Ljubljani, v bivalnem ateljeju z mlade umetnike v Ustvarjalnem centru Švicarija, in snujeta nov umetniški projekt. Tokrat bosta v roke vzela lubadarja in njegove napade na smrekove gozdove, ki so posledica vse višjih temperatur. Lubadar deluje v asociaciji z glivami modrivkami in povzroča modrenje lesa, zaradi česar gozdarji z goloseki rešujejo njegovo ekonomsko vrednost. Ne zdi se, torej, da jima bo zmanjkalo energije, še zlasti, če ne bomo bolj pazili na naravo.