De profundis

Zajeli smo sapo in se potopili v globoko brezno oddaje Faktor, ki jo na TV3 izmenično vodita Bojan Požar in Aljuš Pertinač. V oddaji gostita komentatorje, ki so znani po svojih sovražnih stališčih, teorijah zarot in naklonjenosti politični desnici. Rad se jim pridruži tudi dr. Igor Lukšič, sicer univerzitetni profesor na Fakulteti za družbene vede in nekdanji predsednik stranke SD. Na sumu imamo, da naj bi zagovarjal leva stališča, a ga še nismo slišali, da bi jih artikuliral, sploh ne s tolikšno strastjo, kot je pred leti ob prevzemu predsedovanja stranke udarjal po mizi in obljubljal revolucijo. Lukšič se je obregnil ob revijo, ki jo držite v roki, češ da se nikoli ni zares zavzela za SD, pa tudi ne zanj, s čimer je pritegnil strankarskemu kolegu Matjažu Nemcu, ki se je na tviterju nedavno pridušal, da mu Mladina ne namenja dovolj pozornosti. Fantje so užaljeni, in ko so fantje užaljeni, velikokrat postanejo sitni, če ne celo zlobni, kar se je zgodilo tudi Lukšiču, ki je v oddaji zagovarjal svobodo govora ter se navduševal nad sovražnim govorom, češ da mu artikulacija sovražnega govora omogoča akademsko mišljenje in osmišljevanje sveta. Zelo smo veseli, da muslimani, geji, lezbijke, temnopolti, ženske in drugi, ki smo redno deležni napadov, Lukšiču omogočamo, da misli težke misli, in v čast nam je, da je naše trpljenje mogoče spremeniti v njegovo teorijo. Hvala, bilo je vredno.

Sicer je Lukšič večino časa govoril neumnosti, kar je okronal s tem, da se je pridušal, kako dandanes niti ne more več izreči besede nigger in kako to nima nobenega smisla, ker je tudi Martin Luther King samega sebe imenoval tako, zato ni razloga, da bi mu on rekel African American. To je podkrepil z ironičnim: »You are fuxxxxg black American je bistveno bolš, kot rečt besedo niger.« Ob »faking« se je samocenzuriral in izrekel le prvo črko. Ob niger ne.

Tovrstne izjave niso problem le za Igorja Lukšiča – ampak tudi za njegovo fakulteto in celotno Univerzo v Ljubljani, ki bi morala imeti ničelno toleranco do rasizma in (akademsko) ignoranco, ki je z njim povezana. Nič manj ni sporno, da se kolumnist Reporterja, Boštjan M. Turk, pod svoje tekste, v katerih Luko Mesca primerja s Hitlerjem, podpisuje kot profesor na Filozofski fakulteti. Je to stališče fakultete? Univerze? V trenutku, ko se nekdo podpiše z nazivom, govori tudi v imenu institucije, ki ji pripada, sploh če gre za akademsko okolje.

Boštjan M. Turk je v Faktorju nastopil dan pozneje, skupaj s samooklicanim psihoanalitikom Romanom Vodebom. »Če bi bil človek nor, ne bi sedel pred TV-jem,« je na neki točki rekel BMT in takrat so nam po licih že nekaj časa polzele solze smeha, ki so začele liti, ko je Vodeb rekel, da smo Slovenci »klitorični narod«, in je BMT vzkipel, češ da to pa že ni res, kakor bi bil klitoris nekaj sramotnega. Res je, smeh je lahko tudi obramba pred grozo; mi pa vseeno navijamo za klitoričnost domovine s sloganom: Več občutljivosti in ugodja za vse. Tudi za goste Faktorja.