28. 9. 2018 | Mladina 39 | Kultura
Pero Lovšin: Izvor vseh bolezni sveta je v nepravični razdelitvi bogastva
Glasbena legenda o Pankrtih, uporniški glasbi nekoč in danes ter tem, zakaj država, v kateri živimo, »ni več Slovenija«
Koncert Pankrtov v hrvaških Vinkovcih 7. decembra 2007
Ni naključje, da je Peter Lovšin (letnik 1955) ob začetku pogovora, z njim smo se prejšnji petek sestali na Gradu Kodeljevo v Ljubljani, poudaril, da je »osebna izkaznica« vsakega glasbenika najprej njegova glasba – plošče, ki jih ustvari, koncerti, ki jih odigra ... Šele potem so tu tekstualni ali video zapisi o njem, kajti druge umetniške forme s prikazom njegovega dela in življenja ne morejo scela zajeti bistva glasbenega umetniškega izraza.
Dolgometražni dokumentarec o njem Ti lahko, ki ga je ustvaril Jani Sever in so ga v začetku septembra premierno predvajali na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, zdaj pa bo premiero za široko javnost doživel še v ljubljanskem Kinu Šiška, je zelo verističen prikaz kariere in življenjske poti »prve pank zvezde za železno zaveso«. Opremljen je s spomini protagonistov tedanje ljubljanske pank scene, z obveznimi digresijami Lovšinovih bližnjih in sodelavcev, s katerimi pobliže spoznamo glasbenikova karakter in misel ... Tisti še vedno svež izdelek, ki vsebuje tudi Lovšinov umetniški izraz, pa je njegova najnovejša plošča Območje medveda. Ker je po mnenju kritikov to eden njegovih najbolj dovršenih albumov, ker je tudi nekakšen siže njegovega dosedanjega ustvarjanja, hkrati pa ponuja umetnikov nov premislek o glasbenih formah in temah, ki se jim je posvečal na svoji 40-letni glasbeni poti.
Na tej plošči, ki jo je produciral mojster Žare Pak, je Lovšin ponovno združil ustvarjalne moči s Pankrti. S prvoborci jugoslovanskega in vzhodnoevropskega panka so se tokrat združili, da bi v pesmi (To ni več) Slovenija izrazili bes mnogih zaradi razprodaje slovenskega gospodarstva, kulture in intelektualnih kapacitet. V ljubezenski pesmi Ti lahko je obnovil tudi sodelovanje z Big Foot Mamo, ki je bila v devetdesetih njegova spremljevalna skupina. »Manjka« pravzaprav le nova pesem s Sokoli, ki jih je ustanovil po razpadu Pankrtov in z njimi na treh ploščah do razpustitve benda leta 1993 ustvaril niz že ponarodelih uspešnic, kot so Čist nor, Moja mama je strela, Marija pomagaj mi, Sodni dan, Greva punca v južne kraje itd. Je pa zato tokrat sodeloval s Prismojenimi profesorji bluesa (pesem Na dobri poti), ki so ta čas eden naših najbolj vročih in tehnično najbolj izpiljenih blues bendov.
Pero Lovšin, diplomirani novinar, po rodu Ribničan, po duši in misli pa pristen »Lublančan« s Kodeljevega, na svoji zadnji plošči spretno preplete vse vidike svojega glasbenega ustvarjanja: aktivizem, hedonizem, veseljaštvo, predvsem pa neizmerno ljubezen do glasbe in glasbenega ustvarjanja, seveda pa tudi ljubezenskih pesmi na njem ne manjka.
Ker je Lovšin takšen, kot je, hedonist in veseljak, ne preseneča, da mu niti ortodoksni pankerji ne zamerijo veseljaških napitnic, kot je pesem Briga me, ki že postaja himna stalnih obiskovalcev podeželskih gostiln in gasilskih veselic. V hudomušni Trije grozdeki, zadnji pesmi na plošči, pa sicer poje o umiku med vinograde, vendar se ne bo upokojil, kajti: »En se vda v usodo, drug se bori bori naprej. Jaz bi oboje, rabim mir, sam ne še zdej.«
Lani ste s koncertom Pankrtov v Areni Stožice in z izidom plošče Območje medveda zaznamovali 40. obletnico začetka glasbenega ustvarjanja. Doslej ste ustvarili skoraj dvajset plošč, pet s Pankrti, tri s Sokoli in nato še deset samostojnih. Zagotovo ste ob tej obletnici premišljevali tudi o svojem dosedanjem delu in življenju.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.