Plesna petarda

Od njegovega odprtja pred desetimi leti smo v Centru urbane kulture Kino Šiška, enem naših osrednjih kulturnih dogajališč, glasbo izkusili že v skoraj vseh pojavnih oblikah. Manjkal je morda le še visokooktanski plesni parti. To ne pomeni, da tam nismo slišali tudi muzik s plesnimi predznaki, niti tega, da se obiskovalci nismo razplesali na mnogih dogodkih. Toda polnokrvnega rejva (menda) vendarle še nismo doživeli. V večji dvorani so ovira verjetno že za ples nerodna stopničasta tla, ostalina nekdanje kino dvorane, manjša dvorana pa naj za plesno veseljačenje ne bi ponujala pravega ambienta. No, za to, da smo se znebili tovrstnih pomislekov in predsodkov, je prejšnji četrtek poskrbel kanadski glasbeni (in matematični) genij Dan Snaith. Z izjemnim DJ-setom, ki ga je odvrtel pod svojim plesnim psevdonimom Daphni, je zakuhal plesno evforijo, kakršno redko doživimo celo v najbolj rejverskih klubih.

Snaitha smo v Kinu Šiška že imeli priložnost videti z njegovo elektronsko-rockovsko zasedbo Caribou. V nedavnem intervjuju za srbski Vice pa je povedal, da mu je v zelo lepem spominu ostal tudi koncert iz leta 2004, ko je v napolnjeni Menzi pri koritu na ljubljanski Metelkovi, takrat še kot Manitoba, prvič nastopil pred slovenskim občinstvom. Tistim, ki smo bili na tem izvrstnem koncertu, je bilo že takrat jasno, da se Snaith stvari rad loteva drugače. Verjetno pa si vseeno nihče od nas ni predstavljal, da bo petnajst let pozneje, za DJ-mešalko, pričaral podobno evforijo. Da ga zanima plesna glasba, je bilo sicer očitno že vse od začetka tisočletja, ko se je prvič pojavil na sceni. To svojo ljubezen je v šesto prestavo nato pretaknil pred osmimi leti, ko je pod imenom Daphni objavil prvo ploščo. Didžejati mu zaradi priljubljenosti zasedbe Caribou ne bi bilo treba, je bilo pa v četrtek več kot očitno, da v tej vlogi naravnost uživa.

Še ena velika prednost tega, da didžeja zaradi zabave, je tudi to, da si na ta račun lahko privošči več. Ni mu treba paziti na (kvazi) pravila, lahko si privošči kakšno napako in pri izboru glasbe se mu ni treba omejevati.

Tokrat je z izjemno intuicijo za zanimivo spajanje komadov že v uvodnih desetih minutah zavijugal med bollywoodom, retro (rock) psihedelijo, perzijskim discom in brazilsko karnevalsko glasbo. Plesno intenzivnost je spretno stopnjeval s poudarkom na housu (s funk, soul in disco pritiklinami) in (tribalnih) afro beatih, v drugem delu več kot štiri ure dolgega seta pa je srčni utrip razplesane množice pospešil še s priložnostnimi rejverskimi klasikami. Zaradi silovitega tempa se je plesišče spodnje dvorane po treh urah sicer začelo sporadično prazniti in spet polniti, ampak najvztrajnejši so se ob Snaithovem izjemnem občutku za gruv in plesnost potili vse do konca.

Ja, Snaith nam v četrtek ni prišel prodajat svoje (in Cariboujeve) popularnosti. Namesto tega nam je serviral eklektičen, drzen, drugačen in predvsem neustavljivo plesen set, s katerim je svoje veselje in užitek do didžejanja in plesne glasbe mojstrsko prenesel tudi na obiskovalce. Nedvomno smo doživeli enega boljših partijev v zadnjih letih.