Beak>: >>>

+ + + +

Zdi se, da gre Geoffu Barrowu to, da vse, česar se loti, ostaja v senci njegove matične zasedbe Portishead, precej na živce. Glede na vse, kar je počel v zadnjih desetih letih, v času po izidu zadnje Portisheadove plošče, je nezadovoljstvo upravičeno. Nobenega dvoma ni, da je že od konca leta 2009 osredotočen predvsem na drugo zasedbo, Beak>. Ta je z izidom tretjega dolgometražca >>> po številu studijskih plošč že dohitela Portishead. Če zraven prištejemo še glasbo za nenavaden film Couple in a Hole, ki jo je trojec na plošči izdal pred tremi leti, ga je celo prehitela. Je pa tudi to, da si novi bend ni pridelal tako široke pozornosti kot kultni Portishead, povsem razumljivo, že zaradi različne glasbe. To z verzom »naše glasbe ne marate, ker se ne predvaja na radiu,« v novi Beakovi skladbi Brean Down navsezadnje oznani tudi sam Barrow.

Ja, Beak> ne dela radijskih hitov. Bendi, ki ne sodijo v kategorijo superzvezdniških, danes s tem tako ali tako ne morejo preživeti. Barrow je pred tremi leti na Twitterju zapisal, da je bil izkupiček od 34 milijonov predvajanj njegovih skladb prek spletnih platform za poslušanje glasbe le približno dva tisoč evrov. Ne preseneča, da se je Beak> raje uveljavil kot izvrsten koncertni bend, kar potrjujejo tudi nastopi z zasedbami Arcade Fire, Godspeed You! Black Emperor in Mogwai. Ampak trditi, da je (finančni) pragmatizem edini razlog za to, je seveda neprimerno. To, da trojec veliko nastopa v živo, je predvsem posledica njegovega načina ustvarjanja, ki že od začetka temelji na skupinskem jammanju. Prvi plošči sta nastali skoraj brez dodatnega nasnemavanja, nova plošča pa zdaj ponudi kompaktnejše in bolj (songwritersko) izoblikovane skladbe.

K sreči to ne pomeni, da je trojec pozabil na atribute iz preteklosti. Tudi novo ploščo še vedno zaznamuje dinamika skupinskega muziciranja. So pa nove skladbe bolj osredotočene in idejno prečiščene, kar prinaša več slogovne raznovrstnosti. Za sam izraz to sicer ne pomeni nič revolucionarnega. Osnovi ostajata krautrock in post punk, ki ju trojec (re)aktualizira skozi posodobljeno strukturo skladb. Potrebe po kakšni radikalni preobrazbi ni, vendar to ne pomeni, da trojec ne zna pogledati čez rob preizkušenega izraza. Ker se je Barrow od izida prejšnje zasedbine plošče pred šestimi leti veliko ukvarjal s filmsko glasbo, več prostora na novem albumu dobi cinematično razpoloženje. Poleg tega je multiinstrumentalista Matta Williamsa pred dvema letoma zamenjal klaviaturist Will Young in zamenjava je botrovala poudarjeni melodičnosti, čeprav je to morda zgolj naključje.

>>> je plošča, s katero se zasedba Beak> predstavi v do zdaj najzanimivejši podobi. To sicer ne pomeni nujno, da bo zaradi tega dobila več radijskega prostora, bo pa album trojcu verjetno prinesel kakšnega novega fena. Tudi takega, ki bi si rad skrajšal čas do izida nove plošče Portisheada, o kateri je Barrow menda začel razmišljati že pred tremi leti.