Hiperaktivnost

Slovenski politiki so na mednarodnem področju v povprečju manj aktivni v primerjavi s svojimi kolegi iz drugih držav, glede nekaterih tem pa so že kar hiperaktivni. Dober primer je arbitraža. Predsednik države Borut Pahor skorajda vsak teden s kom govori o arbitraži. Ta teden je recimo ob zasedanju OZN v New Yorku o arbitraži govoril s predsednikom Evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem. Ampak še preden je Juncker prišel v New York, je z njim o arbitraži hotel v Salzburgu, kjer je bil neformalni vrh EU, govoriti tudi premier Marjan Šarec. Poleg tega, seveda, da je bila arbitraža tudi glavna neformalna tema zadnjega blejskega strateškega foruma in drugih dogodkov pred tem. Boj visokih politikov za nacionalne interese je sicer dobrodošel. A v tem primeru se postavlja vprašanje, ali ni ta igra prej namenjena domači javnosti kot pa kakršnemukoli učinku. Še sploh zdaj, ko gre primer pred sodišče EU v Luksemburgu.

Res je. Evropska komisija se do izteka trimesečnega roka ni hotela opredeliti do tožbe, ki jo namerava zaradi neuresničevanja arbitražne razsodbe pred sodiščem EU Slovenija vložiti proti Hrvaški. Kot je nedavno razkril nemški časnik Spiegel, se je sicer pravna služba evropske komisije postavila na stran Slovenije, a predsednik komisije Jean-Claude Juncker mnenja ni uvrstil na kolegij. Ne glede na to se bo evropska komisija zelo verjetno do primera morala opredeliti. Tako kaže vsaj zgodovina sporov med državami na podlagi 259. člena pogodbe o EU. In stran, na katero se je v tej zgodovini doslej postavila komisija, je brez izjeme zmagala. Verjetnost, da bo pri arbitraži zmagala tudi Slovenija, je tako velika.

V zgodovini EU obstaja osem primerov tožb ene države ali skupine držav proti drugi zaradi kršenja evropskega prava. V štirih od teh primerov se je evropska komisija še pred začetkom sodnega procesa jasno opredelila. V prvem od teh primerov je leta 1978 Francija tožila Veliko Britanijo zaradi kršenja skupne ribiške politike. Šlo je za primer nekega francoskega ribiča, ki ga je Velika Britanija kaznovala, ker je v njenem ribolovnem pasu lovil škampe z ribiškimi mrežami, ki jih Britanija ni dovoljevala. Komisija je že na začetku sprejela obrazloženo mnenje, da Britanija ne more sama določati tipov dovoljenih ribiških mrež. In Francija je na koncu spor s pomočjo mnenja pravne službe komisije EU tudi dobila.

V drugem primeru leta 1995 sta se sporekli Belgija in Španija. Španija je namreč v eni od svojih vinorodnih regij sprejela določilo, da morajo vinarji v tej regiji zaščiteno vino tudi stekleničiti – recimo zato, da ga ne bi izvažali v katero od drugih držav, kjer bi pod zaščiteno znamko stekleničili katero drugo vsebino. Belgija je menila, da Španija s tem ovira prosto trgovino. Spor se je potem razplamtel in razvnel. Belgiji so se pridružile še Danska, Nizozemska, Finska in Velika Britanija, Španiji pa drugi dve pomembni vinorodni državi: Italija in Portugalska. Komisija v tem primeru sprva ni hotela sprejeti obrazloženega mnenja, je pa nato v sodnem postopku, na zaprosilo sodišča, posredovala podporo Španiji, češ da je omejitev trgovine s stekleničenjem upravičena. Na koncu je Španija tudi zmagala.

V tretjem primeru iz leta 2004 se je Španija zarotila proti Veliki Britaniji zaradi Gibraltarja. Šlo je za spor zaradi volilne pravice na evropskih volitvah v tej enklavi. V tem primeru se evropska komisija pred začetkom sodnega procesa ni opredelila, med samim procesom pa je podprla Veliko Britanijo, ki je leta 2006 spor tudi dobila.

Boj visokih politikov za nacionalne interese je sicer dobrodošel. A v tem primeru se postavlja vprašanje, ali ni ta igra prej namenjena domači javnosti kot pa kakršnemukoli učinku.

Leta 2010 je Madžarska sprožila spor proti Slovaški. Leta 2009 je namreč Slovaška prepovedala vstop v državo tedanjemu madžarskemu predsedniku Lászlu Sólyomu, ki se je želel v nekem slovaškem kraju udeležiti odkritja spomenika svetega Štefana, nekdanjega madžarskega kralja. A je Slovaška presodila, da bi se s tem Madžarska vmešala v njihove notranje zadeve ali celo v njihovo ozemeljsko celovitost. Madžarska pa je menila, da je Slovaška njihovemu predsedniku kršila pravico do svobodnega gibanja znotraj EU. V tem primeru je komisija EU sprejela obrazloženo mnenje, da Slovaška ni kršila zakonodaje EU, saj status predsednikov držav ureja mednarodno pravo, ki je v tem primeru nad pravom EU. Slovaška je na koncu v tem sporu tudi zmagala.

V treh ostalih primerih do sodnega postopka niti ni prišlo, zaradi česar vsebina spora ni znana, dosegljive so zgolj osnovne informacije. V primeru Latvije proti Italiji iz leta 2008 je komisija sprejela obrazloženo mnenje, da Italija ni kršila zakonodaje EU in Latvija je primer opustila. V primeru Bolgarije proti Grčiji iz leta 2015 je komisija sprejela mnenje, da je Grčija kršila zakonodajo EU, Bolgarija nato postopka pred sodiščem ni nadaljevala. V primeru Portugalske proti Španiji iz leta 2017 pa sta državi spor rešili, še preden je komisija organizirala ustno zaslišanje strank.

Obstaja še en primer, ki posredno zadeva tudi slovensko komisarko Violeto Bulc. Leta 2017 je Avstrija sprožila postopek proti Nemčiji zaradi nemške uvedbe vinjet. Avstrija namreč meni, da naj bi bili domači uporabniki nemških avtocest deležni neupravičenih bonitet v primerjavi s tujci, saj je Nemčija napovedala, da bo svojim prebivalcem nakup vinjet povrnila z davčno olajšavo. Tako kot v primeru Slovenije in Hrvaške komisija ni sprejela obrazloženega mnenja, četudi je bila Bulčeva pogosto kritična do Nemčije. Primer je zdaj pred sodiščem EU, a iz pisarne Violete Bulc so nam odgovorili, da se bo komisija v sodnem postopku odzvala z mnenjem, če bo za to zaprošena – tako kot je to storila v preteklosti.

Zelo verjetno bo tudi v primeru Slovenije in Hrvaške v sodnem postopku pred sodiščem EU v Luksemburgu komisija pozvana, naj predstavi svoje mnenje. In v tem primeru bo verjetno zelo težko to mnenje drugačno, kot ga je komisija imela doslej – to pa je, da argumenti Slovenije držijo.