Stanka Prodnik

 |  Mladina 40  |  Kultura  |  TV

De profundis

Televizijska brezna

Gostje iz tujine k nam menda prihajajo pobijat živali, da bi se priučili »naših šeg in navad«.

Gostje iz tujine k nam menda prihajajo pobijat živali, da bi se priučili »naših šeg in navad«.
© TVS

Ljudje dopustujemo na različne načine in Tednik nam je prikazal enega od njih: preživljanje lovskih počitnic. Prispevek je na začetku kazal medvedje mladiče pri igri in v ozadju so govorili o »mamljivosti za odstrel«, nato pa različne, predvsem lovske sogovornike spraševali, kako je videti lovni turizem. Eden od lovcev je povedal, da gostje iz tujine v slovenske gozdove prihajajo pobijat živali, da bi se priučili »naših šeg in navad«. Zanimivo je, kako lovci nikoli ne rečejo, da pobijajo ali streljajo živali, njihovo izrazje je veliko bolj tehnično, oni »uplenijo divjad« – tako kot je žičnata ograja na meji le »tehnična ovira«. Za bolj zavržna dejanja gre, čistejši jezik uporabljamo – vse do končne rešitve. In ja, zgodovina pozna različne načine »ohranjanja naravnega ravnovesja«; nobeden od njih se ni proslavil kot civilizacijski vrhunec.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Stanka Prodnik

 |  Mladina 40  |  Kultura  |  TV

Gostje iz tujine k nam menda prihajajo pobijat živali, da bi se priučili »naših šeg in navad«.

Gostje iz tujine k nam menda prihajajo pobijat živali, da bi se priučili »naših šeg in navad«.
© TVS

Ljudje dopustujemo na različne načine in Tednik nam je prikazal enega od njih: preživljanje lovskih počitnic. Prispevek je na začetku kazal medvedje mladiče pri igri in v ozadju so govorili o »mamljivosti za odstrel«, nato pa različne, predvsem lovske sogovornike spraševali, kako je videti lovni turizem. Eden od lovcev je povedal, da gostje iz tujine v slovenske gozdove prihajajo pobijat živali, da bi se priučili »naših šeg in navad«. Zanimivo je, kako lovci nikoli ne rečejo, da pobijajo ali streljajo živali, njihovo izrazje je veliko bolj tehnično, oni »uplenijo divjad« – tako kot je žičnata ograja na meji le »tehnična ovira«. Za bolj zavržna dejanja gre, čistejši jezik uporabljamo – vse do končne rešitve. In ja, zgodovina pozna različne načine »ohranjanja naravnega ravnovesja«; nobeden od njih se ni proslavil kot civilizacijski vrhunec.

Predvsem je lovni turizem dober biznis: glede na cenik Zavoda za gozdove gamsa (ali ni na seznamu ogroženih vrst?) lahko ubijete za pičlih 80 evrov, srnjak pa je še ugodnejši, zanj boste plačali le 50 evrov. Hkrati pa turisti za večje trofeje, denimo medveda (ki je »trofejni osebek«), katerega kožuh in glavo potem odnesejo domov, plačajo tudi do 20.000 evrov, kar je nekoliko s težavo potrdil tudi predsednik lovske zveze. To seveda sproži naslednje vprašanje: Kaj, če so predpisani odstreli namenjeni le temu, da Zavod za gozdove dobro služi (v letu 2017 od lovnega turizma 1,258 milijona), in število živali, ki jih je dovoljeno pobiti, določijo na podlagi tega, koliko bi radi zaslužili?

Sicer pa se gredo tudi naši lovci radi lovni turizem drugod, Leo Fabiani je povedal, kako fino je v Afriki, kjer ponujajo »zanimive, a cenovno bolj zahtevne programe«. Tam je mogoče loviti slone, nosoroge in leoparde. Nenavadno je gledati slabo artikulirane in neizobražene ljudi, ki si domišljajo, da jim življenja lepih, čutečih bitij pripadajo za zabavo.

Sicer pa nas je nase spet opozoril dr. Igor Lukšič, ki nam je v oddaji Faktor na TV3 veselo napovedal, da bo nastopil tudi v studiu televizije SDS, Nova24; in to v istem dnevu. Ta človek se res rad posluša – in njegov glas najlepše doni v najglobljih breznih. Škoda le, da tako hitro pozablja. Prejšnji teden so v prispevku v Tarči opozorili, da je ministrstvo za šolstvo v času njegovega ministrovanja plačalo 70.000 evrov zdravilcu in bioenergetiku Rubnu Papianu; ta jim sicer ni dostavil nobene raziskave, Lukšič pa je pozneje dejal, da ga sploh ne pozna in ne ve, za kaj gre – pa čeprav je član svetovalnega odbora njegovega instituta. Človeku s tako bogato kariero marsikaj uide, na Novi24, kjer je vztrajno iskal desno pripoznanje, pa nam je celo zaupal, da je bil podpredsednik stranke SD, kar je precej visoko, a vseeno ni imel nikakršnih vpogledov v bančništvo in gospodarstvo. Kaj pa takrat, ko je bil predsednik stranke, kar mu je očitno ušlo, prav tako kot spomin na Rubna Papiana? Upamo, da nam bo več o tem povedal prihodnji teden.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.