Zgodovinarke, političarke, umetnice, športnice …

Razstavo Tržaške Slovenke, ta čas je na ogled v Atriju Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, sestavljajo portretne fotografije enajstih Slovenk, tistih, ki so v zadnjem poldrugem stoletju vsaka na svojem področju pomembno zaznamovale kulturno, gospodarsko ali politično življenje v tem – po deležu slovenskega prebivalstva – v začetku 20. stoletja »največjem slovenskem mestu«.

Ksenija Majovski iz Narodne študijske knjižnice, institucije, ki je lani v sodelovanju z Zvezo slovenskih kulturnih društev Trst pripravila razstavo, je minuli ponedeljek ob njeni predstavitvi v Ljubljani dejala, da so z razstavo (ta je po Trstu gostovala že v Sežani in Kopru) hoteli obeležiti več stvari. Najprej 120. obletnico izida Slovenke, prve slovenske ženske revije, ki je med letoma 1897 in 1902 izhajala v Trstu, potem 150. obletnico rojstva njene prve urednice Marice Nadlišek Bartol, obenem pa so želeli »umestiti nekdanjo in današnjo vlogo Trsta kot urbanega središča v zgodovinski spomin slovenskega naroda«, saj so zlasti na prelomu iz 19. v 20. stoletje v tedaj kozmopolitskem, gospodarsko močnem, kulturno zelo odprtem in versko izjemno strpnem mestu našli »pribežališče« mnogi svobodomiselni slovenski intelektualci in intelektualke.

Ni naključje, da so si v takšnem mestu, kjer so se mešale različne kulture, poleg italijanske, slovenske še furlanska, nemška in judovska, hkrati pa je bilo kot najpomembnejše pristanišče avstro-ogrske monarhije na prepihu različnih idej in svetovnonazorskih prepričanj, uspele tudi slovenske ženske izboriti svoj glas. To dokazuje zlasti fenomen Slovenke, saj je revija pod urednikovanjem Nadliškove in nato Ivanke Anžič Klemenčič Slovenke v zamejstvu in v matici osveščala o njihovih ženskih in narodnostnih pravicah. Prav s Slovenko so se slovenske ženske trgale iz primeža patriarhata, se uveljavljale kot književnice in si kot suverene osebnosti korak za korakom priborile vstop v javno sfero, kar je bilo Slovenkam v matici bolj ali manj omogočeno šele po drugi svetovni vojni.

Tudi zato se je Primorska ponašala z močnimi ženskimi literarnimi ustvarjalkami, kar je vidno tudi iz zbornika Ženska literarna ustvarjalnost na Primorskem, ki ga je ob odprtju razstave – skupaj z nekaterimi avtorji prispevkov – Vilmo Purič, Bogomilo Kravos in Denisom Ponižem ter urednico tržaške založbe Mladika Nadio Roncelli – predstavila njegova urednica dr. Marija Pirjevec (rojena leta 1941), ki je tudi ena izmed enajstih tržaških Slovenk, predstavljenih na razstavi. Slovenistka, dolgoletna predstojnica Inštituta za slovansko filologijo na Filozofski fakulteti tržaške univerze in ena izmed najboljših raziskovalk literarnozgodovinskih stikov med slovensko in italijansko književnostjo v obmejnem prostoru, si namreč že desetletja prizadeva za uveljavljanje slovenske literature in kulture med Italijani ter za ovrednotenje slovenskih tržaških avtorjev. Za svoje delo je prejela več priznanj, tudi red za zasluge Republike Slovenije.

Ksenija Majovski pravi, da bi bil »seznam slovenskih Tržačank, ki bi si zaslužile mesto v tržaškem in tudi širše slovenskem zgodovinskem spominu, lahko še mnogo daljši«, toda izbor so snovalci razstave osredinili na predstavitev tržaških Slovenk, ki delujejo na različnih področjih družbenega življenja v Trstu, zlasti tistih, ki so znane med slovensko in tudi italijansko govorečimi meščani. Hkrati pa na razstavo umestili ženske iz različnih obdobij, da bi tudi »italijansko govoreči someščani uvideli, kako so slovenske ženske v zadnjem stoletju sooblikovale in bogatile tržaško kulturno, gospodarsko in politično stvarnost ter pripomogle k rasti mesta«, pravi.

Povedno je, da imen večine na razstavi predstavljenih tržaških Slovenk širša slovenska javnost (verjetno) ne pozna. Do letošnjega izida zbornika o reviji Slovenka je zunaj ozkih strokovnih literarnih in novinarskih krogov le malokdo slišal za Marico Nadlišek Bartol (1867–1940), ki je v Trstu z urednikovanjem Slovenke utrla pota emancipaciji slovenskih žensk. Čeprav je bila Nadliškova v primerjavi s svojo naslednico na mestu urednice, Anžič Klemenčičevo, ki je revijo uredniško popeljala v radikalnejšo feministično in socialistično smer, zadržanejša do naprednih idej, je v reviji ženske »razsvetljevala« z mislimi, kot je ta: »samostojna ženska nima opore, nego svojo misel, svoj razum, svojo razsodnost. Slobodno mora misliti, razumevati, razsoditi pota, po katerih ji je hoditi«. Za varuhe patriarhalne družbe, zlasti slovensko RKC, je bil tedaj to svojevrsten škandal, saj je pač veljalo, kot je dejal tedanji cerkveni ideolog in ljubljanski škof Anton Mahnič, da »žena v javnosti – molči«, saj »ne učenih, ampak blagih, ponižnih, sramežljivih žensk nam je treba … Ne delajmo pač žensk vsegavednih«. Očitno je bil nekoliko podobnih misli tudi njen mož, saj je Nadliškova, sicer tudi avtorica Fata morgane, prvega tržaškega slovenskega romana, po poroki z njim opustila urednikovanje, se posvetila rojevanju otrok, k javnemu delu pa se je povrnila v Ljubljani, kamor se je družina preselila, ko je Trst prešel pod Italijo.

Tudi Devana Lavrenčič (rojena leta 1929), ena prvih jedrskih fizičark v svetu, je v matici v glavnem znana le v ožjih strokovnih krogih. Tržaška Slovenka je sicer odraščala v Mariboru, po koncu vojne pa se je z družino vrnila v Italijo, kjer je na torinski Politehniki diplomirala iz elektroinženirstva, nato pa na Politehniki v Milanu opravila še specializacijo iz uporabne jedrske fizike. Zaposlila se je pri družbi Edison, po poroki in selitvi v Rim pa se je zaposlila v Odboru za jedrsko energijo (CNEN – Comitato nazionale per l’energia nucleare). V tej ustanovi, predhodnici današnje ENEA, je sprva delala v oddelku za dokumentacijo, nato v oddelku za ekonomske raziskave in za mednarodni sektor, v zadnjih letih pred upokojitvijo pa se je ukvarjala z vprašanji jedrske varnosti. V 80. letih je bila znanstvena atašejka na veleposlaništvu Republike Italije v Moskvi.

Igralko Lidijo Kozlovič (1938–2009) je znani tržaški pisatelj Fulvio Tomizza »občudoval zaradi zmožnosti sočasnega izražanja slovenskega in italijanskega duha«. Dolgoletna igralka Stalnega slovenskega gledališča v Trstu, ki jo slovenska javnost pozna po vlogah v mladinskih filmih Sreča na vrvici in Ko zorijo jagode ter v filmu Kavarna Astoria, se je sicer slovenskega jezika naučila šele v šoli, saj je bila rojena v italijansko govoreči družini, vendar so bili med njenimi predniki pripadniki različnih narodnosti iz Istre, tudi slovenski. Diplomantka igre na ljubljanski AGRFT je pogosto sodelovala z italijansko radijsko-televizijsko ustanovo RAI, nastopala je v italijanskih filmih in na odrih italijanskih gledališč. Leta 1971 je prejela Borštnikovo nagrado, leta 1982 pa nagrado Prešernovega sklada.

Med na razstavi predstavljenimi tržaškimi Slovenkami je še ena dobitnica nagrade Prešernovega sklada; mednarodno priznana mezzosopranistka Elenora (Nora) Jankovič (rojena leta 1941), ki je med drugim nastopila v milanski La Scali, beneški La Fenice, veronski Areni in palermskem Teatru Massimo.

Zanimivo je, da je za Tanjo Romano, 35-letno umetnostno kotalkarico, najmlajšo med predstavljenimi tržaškimi Slovenkami, tudi njen šport umetnost, saj »gledalcu posredujemo občutke, ki jih drugače ne doživlja«, je dejala. V matici praktično neznana, med Slovenci v Italiji pa športna zvezda, je v svoji 22-letni karieri na svetovnih prvenstvih osvojila petnajst, na evropskih pa šest zlatih medalj. Za svoje uspehe je prejela priznanje Republike Slovenije – Bloudkovo plaketo za vrhunske mednarodne dosežke v umetnostnem kotalkanju.

Ksenija Majovski pravi, da ob snovanju razstave niso mogli mimo vloge primorskih Slovenk med drugo svetovno vojno. Na njihov prispevek k NOB so spomnili in opomnili s portretom partizanke Zore Perello (1922–1945). La belle tigre, lepa tigrica, kakor so jo imenovali njeni mučitelji v kvesturi, se je že kot dijakinja Liceja Danteja Alighierija družila s slovensko tržaško mladino, se udejstvovala v antifašističnih krogih in se pri 16 letih pridružila mladim komunistom. Ob začetku vojne so jo fašistične oblasti aretirale in jo internirale v Pollenzo v Markah. Po kapitulaciji Italije se je takoj pridružila slovenskim partizanom in kot aktivistka OF delovala med Trstom in Brkini. V tem obdobju se je poročila z mladim partizanom Albinom Godino - Vojom. Oktobra 1944 so jo znova aretirali, jo zasliševali in mučili v zloglasni tržaški Vili žalosti (Villa triste) in jo nato deportirali v Ravensbrück, kjer je malo pred osvoboditvijo umrla. O njeni usodi je v Nekropoli pisal Boris Pahor.

Še ena portretiranka z razstave, novinarka Barbara Gruden (rojena leta 1962), dopisnica italijanske radiotelevizije RAI iz Nemčije, je ob neki priložnosti dejala, da ji znanje dveh jezikov koristi pri njenem profesionalnem delu: »Od otroštva vem, da ima vsaka stvar vsaj dve imeni – slovensko in italijansko. In da se vsak kraj lahko poimenuje vsaj na dva načina: npr. Piazza Unità ali Veliki trg. To je postalo vodilo tudi pri mojem delu, saj na vsak dogodek skušam gledati iz različnih zornih kotov …« Novinarka je po maturi na Liceju F. Prešerna na tržaški univerzi diplomirala iz germanistike pod mentorstvom znanega tržaškega pisatelja Claudia Magrisa. Prve novinarske izkušnje si je pridobila v uredništvu Primorskega dnevnika in pri tržaškem dnevniku TriesteOggi. Kot svobodna novinarka je poročala o vojnah v Sloveniji, v Bosni in na Kosovu, potem pa začela sodelovati z italijansko radiotelevizijo RAI. Kot dopisnica je poročala z različnih kriznih žarišč, tudi s Haitija, iz Fukušime, Ukrajine, z Bližnjega vzhoda in o begunski tragediji vzdolž »balkanske poti«. Od julija 2017 je dopisnica iz Berlina. Leta 2010 je prejela novinarsko nagrado Antonio Russo za vojno dopisništvo.

Z umestitvijo fotografskega portreta kuharske mojstrice in gostilničarke Ami Scabar (rojena leta 1957) na razstavo so njeni snovalci opozorili na vpetost Slovenk v tržaško gospodarstvo. Ami s svojim bratom Giorgiem namreč vodi eno najbolj znanih tržaških gostiln, svoje prispevke o pripravljanju jedi objavlja v italijanskih strokovnih revijah in kuharskih knjigah, vodi kuharske tečaje, sodelovala je tudi v dokumentarcih o tržaški kuhinji. »V Trstu se prepletajo mnogi okusi: mesto in srednjeevropske sugestije, morje in sredozemske vonjave, Kras in slovanski vplivi. Vse to najdete v mojih receptih,« je Scabarjeva pojasnila v enem izmed intervjujev.

Ni naključje, da so si na prelomu iz 19. v 20. stoletje v Trstu, kjer so se mešale različne kulture, hkrati pa je bilo kot najpomembnejše pristanišče avstro-ogrske monarhije, uspele tudi slovenske ženske izboriti svoj glas.

Tudi mimo političark snovalci razstave niso mogli, saj so bile med slovenskimi predstavniki v italijanskem parlamentu po vojni tri, vključno z zdajšnjo, Tatjano Rojc, štiri ženske. Na razstavi so predstavili Tamaro Blažino (rojena leta 1952), zadnjih deset let edino predstavnico Slovencev v Rimu. Blažinova je bila sprva raziskovalka na Slovenskem raziskovalnem inštitutu, nato vodja Slovenskega deželnega zavoda za poklicno izobraževanje, politično pot pa je začela kot svetnica Komunistične partije Italije v rodni zgoniški občini, jo nadaljevala kot odbornica, med letoma 1994 do 1999 pa je bila županja Zgonika. Leta 2008 je uspešno kandidirala za senat Republike Italije na listi Demokratske stranke, na volitvah leta 2013 pa je bila izvoljena v poslansko zbornico. V obeh funkcijah, senatorski in poslanski, je njeno delo vodila zanjo značilna misel, da se bo morala »politika ponovno napajati v kulturi, če bo želela preživeti in biti v funkciji napredka; kultura sama pa bo preživela le, če ji bosta politika in nasploh družba posvetili večjo pozornost«.

Marta Verginella (rojena leta 1960) je ena najprodornejših slovenskih zgodovinark srednje generacije. Redna profesorica za občo zgodovino 19. stoletja in teorijo zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, raziskovalka zgodovine narodno mešanih področij, politične rabe zgodovine na obmejnih območjih in položaja žensk v zgodovini, je lani za raziskovalni projekt Povojne tranzicije v perspektivi spola – primer severovzhodnega jadranskega prostora prejela sredstva Evropske raziskovalne komisije (ERC – European Research Council); je prva slovenska raziskovalka, ki je v kategoriji že uveljavljenih raziskovalk in raziskovalcev prejela denar na tem prestižnem razpisu. Zgodovinarka, ki dela v Ljubljani, živi pa v Trstu, je bila leta 2007 članica uredniškega odbora odmevnega zbornika Pozabljena polovica, v katerem so zbrali biografije 129 žensk z različnih poklicnih področij, ki so delovale na Slovenskem v 19. in prvi polovici 20. stoletja. Konec lanskega leta je izšel že omenjeni zbornik Slovenka, ki ga je uredila prav Marta Verginella.

Snovalke razstave o tržaških Slovenkah so ob portret zgodovinarke umestile njeno misel, ki zaokrožuje namen njihove in podobnih razstav o zgodovini žensk. »Preprečiti, da bi bile ženske predmet amnezije in utaj, da bi se izgubila sled za njihovimi življenjskimi potmi, ki ostajajo zunaj uradnih analov in so nezanimive za varilce nacionalnega spomina, pomeni hraniti družbo, v kateri živimo, ne samo z zgledi iz preteklosti, temveč tudi z lastno identiteto,« je zapisala Marta Verginella.

Fotografska razstava:
Tržaške Slovenke
Avtor: Narodna študijska knjižnica in Zveza slovenskih kulturnih društev Trst
Kje: Atrij ZRC SAZU, Ljubljana
Kdaj: do 26. oktobra 2018