Tandem EriČoh ali Čoherič

Galeristi, ko ju povabijo k sodelovanju, nikoli ne vedo, kaj bosta pripravila in kako bosta spet in ponovno presenetila občinstvo. »Umetnost Zvonka Čoha in Milana Eriča je polna igrivosti, hudomušnosti in celo otroške navihanosti, zato je topla in sproščujoča za obiskovalce,« je zapisal Sarival Sosič, avtor spremnega besedila k njuni najnovejši skupni razstavi. Njegov stavek je povabilo v Kranj, na razstavo v Galerijo Prešernovih nagrajencev, in priporočilo za sprostitev od vsakodnevnih tegob. Vendar tako povsem nedolžna ta razstava spet ni! Kot vedno nas avtorja tudi tokrat potegneta v svoj svet domišljije in humorja, v svet preobrazb in sprememb ter kritičnega pogleda na družbo in nas v njej.

Zvonko Čoh in Milan Erič sta diplomirala istega leta 1979 na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, oba pri Janezu Berniku; rodila sta se istega leta 1956, Čoh v Celju, Erič pa v Slovenj Gradcu. Že 40 let sta dobra prijatelja, občasno skupaj razstavljata in skupaj sta ustvarila dve risanki, Poskušaj migati dvakrat (1986) in prvi slovenski celovečerni animirani film Socializacija bika; zanj sta leta 1999 prejela nagrado Prešernovega sklada.

Kaj novega sta zasnovala tokrat, smo želeli izvedeti. Sedeli smo za mizo v nakupovalnem središču na robu mesta in se spominjali, kako je bilo v osemdesetih letih življenje preprostejše, tudi zato, ker smo prav dobro shajali brez preobilice takšnih nakupovalnih središč in z lahkoto živeli brez ponudbe čebule ali kolerabe z Nove Zelandije, saj smo na trgovinskih policah še imeli domača čebulo in česen. Spominjali smo se, kako je bilo decembra 1980 v ljubljanski galeriji ŠKUC ob odprtju razstave Zvonka Čoha in Igorja Kregarja; Milan Erič je na njej sodeloval kot gost, sama pa sem o njej napisala svojo prvo likovno kritiko za Radio Študent.

Že takrat sta bila drugačna, že takrat sta iz njunih del kar brizgala humor in družbena kritičnost, zavita v prijazne, hudomušne likovne domislice. Poleg humorja, pomenskih in besednih iger ter igre besed in njihovih pomenov jima je skupna tudi ljubezen do glasbe. Ta se čuti in »sliši« v vizualijah, sicer pa se njuni likovni maniri razlikujeta, da je kaj. Vsak ima svoj likovni izraz in jezik. »Glasba je nekaj posebnega, ker gre neposredno vate skozi uho. Je bolj fizična kot vizualno, ki gre vate skozi oko. V moja dela pa glasba prihaja od znotraj,« razloži Čoh. Erič ga dopolni: »Glasba in podobe prilezejo iz nezavednega. Zato pa sva dala tej razstavi naslov ’Vidno, a ne za vedno’, ja, besedna igra – nezavedno je vedno ne za vedno, torej skrito in ne-za-vedno.« Ob teh besednih prekucijah se je naše omizje potopilo v smeh. Humor jima pomeni zdravo distanco, torej tako, da ne jemlješ vsega smrtno resno in še najmanj samega sebe.

Vse njune razstave doslej so imele več ravni sporočilnosti, tako je tudi s to zadnjo. Zanjo sta naredila »sveža« dela, pravita. Čoh razgrinja serijo grafik Snežna pastorala, tehniko je poimenoval gumorez, saj je iz petmilimetrske gume izrezal figurice, jih nalepil na leseni nosilec, nanesel barvo in jih odtiskoval; tako je nastal niz inačic. V slikah, narejenih v različnih tehnikah ter v črno-belo-sivem koloritu in priložnostno naslovljenih z Elektrošok, Elektrokrik, Elektro koncert, Naelektreno srce ... ter predvsem v sliki Sivi valj pa se čuti njegova pripadnost kubizmu. Pravi, da vedno bolj občuduje prav to poglavje zgodovinskih avantgard. Poleg slik razstavlja tudi neke vrste kolaže – na povečane položnice in kuverte posega z akrilom in tempero ali pa jih kar počečka in se poigrava z znaki in vsebinskim premeščanjem njihovih pomenov.

V zadnjem nadstropju so razstavljene ilustracije, kajti Čoh je eden najuglednejših in najizvirnejših slovenskih knjižnih ilustratorjev, za ilustracije je prejel tudi ugledni nagradi, Levstikovo in nagrado Hinka Smrekarja za ilustracijo. Čohovim ilustracijam delajo družbo Eričeve, zanje pravi: »Te ilustracije so kar tja v en dan. Z njimi si krajšam čas na suhoparnih sestankih. Potem te drobne risbice fotokopiram in jih nato dorišem, dobarvam itd.« A ko te Eričeve barvne risbe opazuješ, si rečeš: ... pa ja, tja v en dan! Kje pa!!

Virtuozna risba, ki izriše značaj figure do zadnjega atoma, navduši in očara. Steno je prekril z barvnimi risbami zabavnih in karakterno izrazitih muzikantov iz različnih kulturnih okolij, pa tudi nekaj muzicirajočih živali, ki bi lahko bile ilustracije basni in pripovedk, je med njimi. Erič je prav tako prejel že več nagrad, med njimi plaketo Hinka Smrekarja.

Tokrat se predstavi še s »polivankami«, na katerih polita barva sama oblikuje strukturo in razpoloženje za realistično narisane male astronavte, ki nas vabijo v zgodbe Iskanje izgubljenega časa, V iskanju svobode, Staroverci itd. Pri opazovanju in dojemanju slike gledalec pri vsaki zazna družbenokritično sporočilo. Erič gradi na elementih alegoričnosti, simbolike, humorja, ironije, parodije, farse, groteske, sarkazma ... Na dveh TV-zaslonih pa se vrstijo preobrazbe – Svete gore in Prave glave, ki jih je s posebnim fotoaparatom posnel v naravi.

Čeprav imata veliko skupnega in dolgo skupno zgodovino projektov in ustvarjanja, sta danes bolj vsaksebi, kajti tudi družini zahtevata pozornost in energijo. Hkrati imata različna statusa, Čoh je samozaposleni v kulturi, Erič je profesor na oddelku za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Tudi duhovičenje z njunima priimkoma je zgodba iz preteklosti, ko so ju nekateri družili v tandem EriČoh ali pa Čoherič.

Razstava: Vidno, a ne za vedno
Kdo: Milan Erič in Zvonko Čoh
Kje: Galerija Prešernovih nagrajencev, Kranj 
Kdaj: do 30. oktobra 2018