Populisti vseh dežel, združite se!

Steve Bannon zelo rad pripoveduje, kako si je izmislil Donalda Trumpa. Ko sta leta 2013 z Jeffom Sessionsom, ki je kasneje postal Trumpov pravosodni minister, tuhtala, kako v Belo hišo pripeljati »našega« človeka, se je domislil genialne strategije: potrebujemo nekoga, ki bo na prvo mesto – za predvolilno točko št. 1 – postavil priseljevanje! To je vse – ekonomija je drugotna.

Sessions je bil navdušen nad Bannonom, Bannon pa nad sabo – le počakati sta morala, da se bo prikazal človek, ki bo na prvo mesto postavil priseljevanje. In prikazal se je Trump, ki je potem priseljevanje postavil na prvo, drugo in tretje mesto.

Ko je bil izvoljen, je Bannon postal njegov glavni strateg. Toda ni trajal: Trump ga je lani julija, po dobrega pol leta, sunkovito odpustil. Menda mu je šlo na živce, da je Bannon ustvarjal vtis, kot da je on glavni – da je torej Trump le njegova marioneta in da Ameriko dejansko vodi on, ne pa Trump, ki je na Twitterju gotovo opazil ključnik #PresidentBannon.

Bannon, ki se je imel zdaj za »pravega predsednika«, zdaj za »avtorja Trumpovega predsedništva« (pravi Michael Wolff v knjigi Ogenj in bes), je poleg tega malo prej na lepem poklical Roberta Kuttnerja, urednika progresivne revije American Prospect, s katerim se nista poznala, in mu začel – kot da sta največja prijatelja, zaupnika in zaveznika – razlagati, kakšna je nova ameriška tajna politika do Kitajske in Severne Koreje, kako mora Amerika gospodarsko vojno s Kitajsko nujno dobiti (sicer se ne bo več pobrala), kako vojaški napad na Severno Korejo ne pride v poštev, kako se trudi, da bi »nevtraliziral« svoje tekmece na različnih ministrstvih, kako se strinja s Kuttnerjevim mnenjem, da sta »Trump in Kim Džong Un arogantna norca«, kako se »državnemu aparatu meša« in kako bodo uničili demokrate (zamotili jih bomo z rasizmom in udarili z ekonomskim nacionalizmom!). Kuttner je kakopak vse to popisal – in Bannon je odletel.

Vrnil se je na Breitbart News, razvpiti spletni portal nove, nativistične, etnonacionalistične, antifeministične »alternativne desnice« (alt-right), ki ga je rad imenoval »moj morilski stroj«, a njegov morilski pohod je bil kratke sape. Ko je letos januarja izšla knjiga Ogenj in bes, ki je razkrila razsežnosti kaosa v Beli hiši (Bannonova strategija je kaos!), in ko se je izkazalo, da je nekaj »škandaloznih« izjav prispeval tudi Bannon (opsoval je Trumpove otroke, podvomil je o Trumpovi prisebnosti, tajno predvolilno srečanje malega Trumpa z rusko delegacijo v Trumpovem stolpu je razglasil za »izdajo« ipd.), je Trump z njim pretrgal vse stike. Bannon zanj ne obstaja več, smo slišali. »Zmešalo se mu je!« A to še ni bilo vse: nagnali so ga tudi z Breitbarta. Vse stike z njim pa je za nameček pretrgala še magnatska dinastija Mercer (Renaissance Technologies), ki ni financirala le njegovih projektov, temveč tudi Trumpovo predvolilno kampanjo.

Bannona so odpikali. Politično je bil mrtev in bel. Da je povsem izvisel, je lahko ugotovil kmalu zatem, in sicer v Alabami, kjer je v predvolilni kampanji na vse pretege lobiral za sodnika Roya Moora, republikanskega kandidata za senat, pa četudi so ga obtožili spolnega nadlegovanja mladoletnic. Bannon je mirno navijal zanj. Hodil je v Alabamo, nastopal na predvolilnih shodih in grmel. Moore je volitve gladko izgubil. Bannon je zabil zadnji žebelj v njegovo krsto, so rekli. Toda zadnjega žeblja ni zabil le v Moorovo krsto, ampak tudi v svojo.

V normalnih zgodovinskih okoliščinah za Bannona ne bi nikoli več slišali. A to niso normalne zgodovinske okoliščine: politični mrtveci niso več politično mrtvi. Ko umrejo, živijo naprej. Svet se je spremenil. Šele ko je človek politično mrtev, lahko zares spremeni svet. Bannon – politični zombi – je napovedal, da bo s »populistično revolucijo« spremenil svet. Specifično: oznanil je, da bo združil in povezal vse evropske populiste, vse skrajno desne stranke, ki tržijo ksenofobijo, islamofobijo, evroskepso ipd., ter jih maja prihodnje leto na evropskih volitvah prelevil v zgodovinski blok, ki bo odpravil Evropsko unijo. Evropa dobiva novega mesijo.

Čakali smo le še na to, da bo Bannon, ki se je imel za »leninista«, preden se je začel imeti za »ekonomskega nacionalista« in »ognjevitega populista«, kriknil: populisti vseh dežel, združite se!

Bolje vladati v peklu kot služiti v nebesih!

To, da skuša Američan v populizmu mojstriti Evropo, ki si je populizem vseh oblik, tudi genocidnih in holokavstnih, izmislila, je kakopak noro, a nič manj kot to, da skuša Evropo spremeniti Američan, ki je v Ameriki odpadel, ali bolje rečeno – ki so ga zjebali Trumpovi otroci, za katere sam pravi, da so »zabiti kot cegu«. Norost pa se tu še ne konča: Evropo je sklenil spremeniti ameriški luzer, ki dela vse, da bi se slikal z Zgodovino (neo-Zelig), in ki hoče osebno odrešitev, ponovno vstajenje – ja, holivudski happy end. Sebe itak vidi kot filmski lik.

Bi v Ameriki tolerirali Evropejca, ki bi rekel, da je prišel zrušit Združene države Amerike?

Steve Bannon – uradno Stephen K. Bannon – je bil najprej marinec, potem se je prelevil v investicijskega bankirja (Goldman Sachs), potem v filmskega producenta (poleg Indijanskega tekača, režiserskega prvenca Seana Penna, in Titusa, ki so ga delno posneli v Puli, je produciral in režiral serijo mobilizacijskih dokumentarcev, v katerih »razkrinkava« zakonca Clinton, Washington, »ilegalno« priseljevanje in gibanje Occupy ter slavi Ronalda Reagana, Saro Palin, prave, konservativne ženske ameriškega heartlanda in Boga, brez katerega po njegovem ni zahodne civilizacije), potem v medijskega trola (Breitbart), potem v Trumpovega političnega operativca, »arhitekta trumpizma«, in zdaj v mesijo, prinašalca »dobrih novic«. Njegova narcizem in obsedenost s slavo sta torej na dlani, prav tako njegovi grandomanija in mitomanija – Bannon je igralec, ki išče »zgodovinsko« vlogo. Lik, ki išče film.

V dokumentarcu American Dharma, ki ga je posnel Errol Morris (samozvani »sekularni antihumanist«), pripoveduje o svojih najljubših filmih, med katerimi so Leanov Most na reki Kwai, Wellesov Falstaff, Kingov Twelve O’Clock High in Fordova Iskalca, filmi o junaških, odločnih, maničnih »disidentih«, ki so tragični, toda ne zato, ker izgubljajo, temveč zato, ker se tako zelo mučeniško in mesijansko trudijo, da bi izpolnili to, kar jim nalaga Usoda. Ali pa Bog. Ista reč. In Bannon se ima za dediča teh likov, za »tragični lik, ki mu je neka sila – Bog ali nekaj takega – dala nalogo, da raztrga moderni svet in oblast vrne malemu, navadnemu človeku,« pravi Alissa Wilkinson (Vox).

Da je šel fašistom na živce moderni svet, vemo, kakor tudi vemo, da so verjeli, da le izpolnjujejo Nalogo, ki jim jo je naložila Usoda, in da so se imeli za reinkarnacije velikih Zgodovinskih likov – imeli so se za rasno vzvišene, pozirali so kot žrtve, bali so se tujcev (Judov), ki kužijo Narod, in fantazirali o »zatonu« zahodne civilizacije. In ja, zelo, zelo radi so se pogovarjali s fiktivnimi liki, s fikcijami. Kot Bannon, ki se prekleto dobro zaveda moči jeze in resentimenta in ki nobenega klišeja ne zavrže. Nasprotno: prodaja jih kot kronske dokaze, da ima prav. Verjetno mu je žal, da se ne piše Savage – kot general (Gregory Peck), ki v filmu Twelve O’Clock High pravi: »V vojni smo, ubijalski vojni. Moramo se boriti. In nekateri izmed nas morajo umreti.«

Bannon je krščanska verzija islamističnega mučenika – vojak etnokapitalizma, ki je stalno v vojni in ki je pripravljen umreti za ekonomsko svobodo. V Morrisovem dokuju – de facto dolgem, epskem intervjuju – ne skriva, da so ga vedno »fascinirali zlobni liki« (in »to, kar jih dela zle, narava samega zla«), zato ne preseneča, da se ima tudi za dediča Luciferja, velikega antijunaka Miltonove literarne klasike Izgubljeni raj, ki dahne: »Bolje vladati v peklu kot služiti v nebesih.« Ta citat si stalno ponavlja, pravi. Ni dvoma – včasih ga celo predela. »Mrak je dober,« je rekel Michaelu Wolffu, avtorju Ognja in besa: »Dick Cheney. Darth Vader. Satan. To je moč.«

Ni nujno, da Evropa potrebuje Bannona, toda Bannon, apokaliptik, prepričan, da Zgodovino delajo vizionarski geniji, ki v času velike krize – ta napoči vsakih 80 let – zrušijo stari red in zgradijo novega (oglejte si le njegov doku Generation Zero, glorifikacijo Howe-Straussove teorije o »četrtem obratu«), potrebuje Evropo, ki je kakopak idealna – stari liberalni red se trga in kruši in lomi in tisti, ki mislijo, pravi Witold Waszczykowski, nekdanji poljski zunanji minister, da gre zgodovina v smer »mešanja kultur in ras, sveta kolesarjev in vegetarijancev, ki uporabljajo le reciklirano energijo in se borijo proti vsem verskim znakom«, se motijo. Niti Bannon ne bi znal tega povedati tako dobro. Evropa naj zrihta bojišče – on bo zrihtal vojno. In mitologijo, ki paše zraven. Rušenje Evropske unije je njegov distopični start-up. Evropo hoče narediti spet veliko.

Zgodovina je na naši strani!

Bannon, alergičen na »stranko iz Davosa«, »Clintonovo mafijo«, »limuzinske liberalce«, »kulturno marksistično levico«, »permanentni politični razred«, Silicijevo dolino, medije, globalizem, islam, priseljevanje, Evropsko unijo, »administrativno državo« in »centralne vlade«, ki »kontrolirajo podatke, državljanstvo in valuto« in ki ljudi spreminjajo v »podložnike«, hoče postati »globalna infrastruktura za globalno populistično gibanje«, ki je »večje od Francije, večje od Italije, večje od Madžarske«. Na polno že promovira think tank Gibanje (Movement), ki ga je ustanovil Mischaël Modrikamen, vodja belgijske skrajno desne Ljudske stranke, in ki naj bi – priročno baziran v Bruslju – s »političnimi smernicami, sondažami in strateško podporo« asistiral skrajno desnim strankam in strmoglavil Evropsko unijo. Kar zveni kot popolna norost.

Ko berete Bannona, se včasih res zdi, kot da berete kakega levičarja ali pa socialista. A tu je fašistični trik.

Še bolj noro: Evropa, ki je po II. svetovni vojni rekla »Nikoli več!«, zdaj povsem mirno gleda, kako padli, degradirani, osramočeni ameriški fašistoid, ki je doslej pokazal le živ talent za avtodestrukcijo, razlaga, da bo ob pomoči skrajno desnih strank – ter s pičlim osebjem, nizkim budžetom in verjetno algoritmi podjetja Cambridge Analytica – zrušil Evropsko unijo in »globalistični« režim ter povzročil vsesplošni kaos. »Prihodnji maj bo zelo pomemben. To bo prvi vseevropski spopad med populizmom in stranko iz Davosa.« Jasno, Hitler bi temu rekel spopad »med nacionalsocializmom in mednarodnim Židom«.

Bannon, ki verjetno sanjari o osi Trump-Putin-Orbán-Erdoğan-Xi-ModiDuterte, ki v brexitu vidi znamenje, da je Evropska unija tik pred propadom, ki ima populistično gibanje za podaljšek ameriške revolucije (gibanje #MeToo, »antipatriarhalno gibanje«, ki lahko »uniči na deset tisoče let zgodovine«, pa za podaljšek francoske revolucije), ki v Evropi po malem vidi tudi novi Jeruzalem, kjer se bo odvrtela nova »zadnja« bitka med krščansko civilizacijo in islamom, in ki naj bi do majskih volitev v Evropi preživel le polovico časa, preostalo polovico pa v Ameriki, kjer – kot pravita Jeremy Peters in Nathaniel Popper (New York Times) – razvija kriptovaluto, okej, svojo verzijo bitcoina, skrivno, decentralizirano, disruptivno orožje populističnega gibanja in evropske populistične revolucije (pot do »resnične svobode« je virtualna!), si predstavlja, da se bodo v njegovem zgodovinskem bloku, tej magični panevropski »superskupini«, predhodnici »globalne Tea Party«, združili vsi stebri evropske skrajne desnice, vsi stebri evropskega etnonacionalizma – madžarski, francoski, italijanski, švedski, nemški, avstrijski, finski in kar jih je še. Tudi slovenski.

Bannon v Nemčiji dvori Alternativi za Nemčijo, v Avstriji Svobodnjakom, v Italiji Ligi in Gibanju petih zvezd (in tudi neofašističnim Bratom Italije, ki jih vodi Giorgia Meloni), v Franciji Nacionalnemu zboru, na Madžarskem Fideszu, na Nizozemskem Geertu Wildersu in tako dalje. Razlog več, da je od marca na turnejah po Evropi – od Italije do Francije, od Češke do Britanije, od Madžarske do Švice.

Italijanske parlamentarne volitve so se mu zdele »prelomne«, kot »potres«, znak, da »hočejo ljudje nazaj svoje dežele« (in da hočejo svoje dežele narediti spet velike, če smo že ravno pri tem), zmago italijanskih populistov, Salvinijeve Lige in Gibanja petih zvezd, je razglašal za logično nadaljevanje brexita in Trumpove izvolitve, obenem pa ni mogel prehvaliti libertarne vere populistov, ki da so predvolilno kampanjo – in zmago! – financirali »s svojimi kreditnimi karticami«.

A po drugi strani: če vprašate Bannona, potem si itak ni izmislil le Trumpa (ki ga ima za »zapuščino finančne krize«), temveč tudi »eksperimentalno« populistično-nacionalistično koalicijo Lige in Gibanja petih zvezd, ki bo »spremenila globalno politiko« in postala »model za industrijske demokracije od Amerike do Azije«. A da ne bo kakega nesporazuma: »To je šele začetek!«

Na shodu francoskega Nacionalnega zbora (nekdanje Nacionalne fronte), ki ga vodi Marine Le Pen, pa je bobnel: »Kar naj vas kličejo rasisti, kar naj vas kličejo ksenofobi, kar naj vas kličejo nativisti. To naj vam bo v čast! Kajti iz dneva v dan smo močnejši, oni pa šibkejši.«

Kaj je hotel s tem reči, je na dlani: v trenutku, ko vam rečejo, da ste rasisti, ste zmagali! Prisilite jih, da vam bodo rekli rasisti, pa boste zmagali! Bannon neprenehoma poudarja, da ni rasist in da je le žrtev fake news, a to je samo blef: populisti ustvarjajo vtis, da rasiste igrajo zgolj zato, da bi lažje zmagali, toda v resnici rasiste igrajo natanko zato, ker dejansko so rasisti.

»Zgodovina je na naši strani,« je dodal, če se je le dalo. In če se je le dalo, je patetično oznanjal »rojevanje novega političnega reda«. Maja je v Budimpešti obiskal Viktorja Orbána in ga razglasil za »Trumpa pred Trumpom«, obenem pa priznaval, da je evropski »populistični, nacionalistični revolt« za kaki dve leti pred Ameriko. Zato je tudi Evropa polna »Trumpov pred Trumpom« – Nigel Farage je »Trump pred Trumpom«, prav tako Gibanje petih zvezd. V Švici je za »Trumpa pred Trumpom« razglasil Christopha Blocherja, nekdanjega vodjo Ljudske stranke, ker je preprečil, da bi se Švica pridružila Evropski uniji. »Vi ste svetilnik svetu!«

Obožujem Mussolinija!

»S Stephenom K. Bannonom sediva v apartmaju hotela Park Hyatt v Zürichu, ko mi pove, da obožuje fašističnega diktatorja Benita Mussolinija.« Tako je Nicholas Farrell (Spectator) letos marca začel članek, v katerem popisuje, kako mu je Bannon razkril svoje občudovanje Mussolinija. »Ženske so ga očitno ljubile,« pravi Bannon. »Bil je pravi moški. Izžareval je vso tisto možatost. Imel je neverjeten občutek za modo – samo poglejte njegove uniforme. Mussolini me fascinira.«

Bannonovemu Gibanju so se poleg italijanske Lige za zdaj pridružile le male, res marginalne skrajno desne strančice, večje pa omahujejo ali pa odrešitev v Bannonu odklanjajo.

Je to šokantno? Presenetljivo? Ne, kje neki. Presenetljivo je le, da je to povedal. Bannon, ki pravi, da ljudje »po naravi niso fašisti« (temveč populisti), in ki izgleda kot postresnična kombinacija križarja, Lawrencea Arabskega, Marka Perkovića Thompsona, Cheja in antiglobalista, namreč nenehno in vztrajno zanikuje, da je rasist, ksenofob, etnonacionalist ali fašist. Zato tudi ne pravi: Afričanom je treba zapreti vrata! Ali pa: Afričani ne sodijo k nam! Ampak: »Težave podsaharske Afrike in severne Afrike je treba rešiti v podsaharski Afriki in severni Afriki.« Zveni logično in strpno, pa ni. To je tipična rasistična replika. Hočem reči – natanko s takimi frazami desnica kodira svoj rasizem.

Ko Bannon pravi, da skuša republikansko stranko preleviti v delavsko stranko, vemo, da o tem ne razmišlja zato, ker prihaja iz delavske družine, ki je brala Plutarha, temveč zato, ker bi bilo mogoče ob pomoči delavske stranke lažje obvladovati Ameriko. Nič čudnega, da je v njegovi retoriki toliko melodij, ki naj bi zapeljale in ganile prav delavski razred: borimo se proti preveliki, preveč birokratski državi, ki ponižuje naše meje, našo valuto, naše državljanstvo; masivne tehnološke korporacije so največja nevarnost, saj vam jemljejo digitalno, podatkovno suverenost; vsak dan na internetu ustvarjate vrednost, ki pa jo monetizirajo korporacije; živimo v novem suženjstvu; smo le še zbirka podložnikov, ki imajo malce višji standard, a smo v primerjavi z velikostjo celotne pogače še vedno le podložniki; elite se bojijo populizma, ker se bojijo, da bi oblast dobilo ljudstvo; ustaviti hočemo »tovariški« kapitalizem; politiki so v postelji z bankami in korporacijami, ki dušijo ljudi; zaposleni in skupnost niso več pomembni; maksimiranje vrednosti delnic, financializacija Wall Streeta, listinjenje, selitev delovnih mest v tujino, deindustrializacija in komodifikacija ljudi imajo pogubne učinke na družbo; podjetja so pozabila na svoje delavce in družbeno zgradbo; vse to je leta 2008 povzročilo krizo; med krizo so reševali le bogate; vsi – banke, pravna država in revizorji – so gledali stran; nihče ni odgovarjal, nikogar niso zaprli; bogati ničesar več ne tvegajo; bogati in revni živijo v socializmu, vsi drugi pa v brutalnem darvinističnem kapitalizmu; le ena plača te ločuje od izginotja.

Rekli boste: zakaj ga vsi tako demonizirajo? Pa saj ne govori nič strašnega! To, kar govori, je čisto sprejemljivo! Vsekakor, lahko dodam – ko berete Bannona, se včasih res zdi, kot da berete kakega levičarja ali pa socialista. A tu je fašistični trik: Bannon, ki pravi, da bodo maksimiranje vrednosti delnic zamenjali z »maksimiranjem vrednosti državljanstva«, nastopa kot osvoboditelj, kot prerok novega, do delavca prijaznega sveta, kot ta, ki bo osvobodil delavski razred, obenem pa delavskemu razredu pove, kaj mora storiti, če se hoče osvoboditi – znebiti se mora ilegalnih priseljencev, tujcev, nebelcev, nekristjanov, feministk. Najprej obljubi raj – potem pa pove, koga vse je treba »pobiti«, da bi prišli v raj. In to je fašizem. Fašizem, ozaljšan z apokaliptiko belskega nacionalizma. Fašizem, prežet s solzami zagrenjenih, ponižanih, užaljenih belskih moških, ki hočejo postati spet veliki.

Morski peeeees!

Bannonovemu Gibanju so se poleg italijanske Lige za zdaj pridružile le male, res marginalne skrajno desne strančice (Bratje Italije, belgijska Ljudska stranka, španski Vox), večje bodisi omahujejo ali pa odrešitev v Bannonu odklanjajo. Iz različnih razlogov: ali sploh niso združljive, ali Bannona ne jemljejo resno, ampak v njem vidijo le klovna, ali si prizadevajo za »uglednost« (znebiti se skušajo ekstremistične, ksenofobične, homofobične, antisemitske preteklosti), ki bi jim jo Bannon – parazitski trol iz politične divjine – le po nepotrebnem kazil, ali so tako nacionalistične, da nočejo, da bi jih »treniral« tujec ali da bi postale del »nadnacionalne entitete«, ali pa so tako protiameriške, da ne bi nikoli pustile, da bi jih »povezoval« Američan.

Bannonu je itak vseeno, pa tudi očitki, da je malce prepozen, ga ne ganejo – zdi se, kot da hoče ustvariti le razmere, v katerih se bo lahko podpisal na vsak uspeh evropskih populistov. Le svoj brend, le svoje ime hoče na zmagi. Kot Trump, ki ničesar ne gradi ali ustvarja, temveč le licencira svoj brend, svoje ime. Tako je bilo pri nepremičninah, pri vseh tistih Trumpovih kompleksih, in tako je zdaj pri politiki: redno si pripisuje zasluge za reči, s katerimi nima nobene zveze – kot Bannon, ki si je pripisal zasluge za sestavo koalicije Lige in Gibanja petih zvezd.

»Bannon ni niti Trumpov Rasputin niti čudežni deček politike,« pravi Cas Mudde (Guardian), avtor knjig o populizmu in ameriški skrajni desnici: »Pravzaprav obvlada le eno stvar – medijem in investitorjem se zna mojstrsko prodati kot uspešen podjetnik in politični operativec.«

A Bannon je obenem tudi prerok in ideolog, ki hoče biti na fronti – in nadzorovati potek del na svoji plantaži. Tipični Američan – celo v Evropi vidi le tretji svet.

Po II. svetovni vojni je bilo evropske skrajno desne – populistične, fašistoidne – stranke nemogoče združiti in povezati, Bannonu pa se je zazdelo, da bi bilo to zdaj – po hudi finančni krizi in sredi hude imigrantske krize – končno mogoče, zato se je s svojim brendom tudi tako divje in posesivno prilepil na Evropo. Morda hoče pa res le »potegniti svojega tiča«, kot je rekel mali Trump.

A brez skrbi, tudi Bannonu ne bo uspelo združiti evropskih skrajno desnih strank, toda povsem jasno je, pravi Mudde, kakšne so že zdaj posledice vsega tega trušča: »Etablirane stranke, predvsem desnosredinske, so skrenile še bolj desno, radikalcev pa ne kopirajo le v terminologiji, temveč tudi v politikah.« Kar pomeni, da je Evropa – tako kot Slovenija – pred hudo polarizacijo.

»Bannon skuša storiti dvoje,« pravi Joshua Green, avtor Hudičeve kupčije (Devil’s Bargain), Bannonove biografije. »Prvič, izboljšati si hoče profil, potem ko ga je Trump januarja raztreščil na koščke, in drugič, ponovno se hoče prikupiti Trumpu, s tem ko odkrito zagovarja vsak njegov še tako nezaslišan ali žaljiv škandal.«

In res, Bannon dela prav vse, da bi se ponovno prikupil Trumpu – nenehno mu laska (»Še vedno ga imam rad«), nenehno ga hvali (»izreden človek«), nenehno ga zagovarja (»resnično transformativen predsednik«), v Britaniji je nastopal kot njegov surogat, nedavno ga je glorificiral v dokuju Trump@ War.

In seveda: zrušiti skuša Evropsko unijo. Kaj to pomeni, vemo: storiti hoče to, kar počnejo morski psi, ko potone potniška ladja – potnike drugega za drugim zvlečejo od skupine, tako da jih potem lažje požrejo. Trump-Bannonova Amerika je morski pes, ki bo evropske države drugo za drugo zvlekel iz unije, tako da jih bo potem lažje požrl. Najprej bodo vse – pod ceno – pobrali paničnim in šokiranim brexitskim Britancem, potem pa še drugim.

Za konec pa se lahko vprašate: bi v Ameriki tolerirali Evropejca, ki bi rekel, da je prišel zrušit Združene države Amerike?