Velibor Čolić, pisatelj: Naša generacija ne bo nikoli razumela, kje in kdaj so nas nalagali

»Naša generacija ne bo nikoli razumela, kje in kdaj so nas nalagali«

Velibor Čolić se je leta 1964 rodil v Odžaku, mladost pa je preživel v Modriči v BiH. Leta 1992 je v Franciji zaprosil za status begunca. Čeprav je takrat znal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre, je danes eden najprepoznavnejših in najpogosteje nagrajevanih frankofonskih avtorjev. Pri založbi Goga je pred kratkim izšel njegov roman Sarajevski omnibus. Gre za literarizirani portret Sarajeva in Čolićev poskus, da bi v zgodovino mesta, katerega prebivalci so veliko večino zadnjih petih stoletij živeli v mirnem sožitju, zapisal tudi tiste, ki so mesto gradili, ne le rušili. Roman Manuel d’exil (Priročnik za pregnanstvo, op. av.) je logično nadaljevanje in obravnava žgočo temo begunstva in pregnanstva, kajti »pregnanstvo je množičen pojav, a zelo individualna travma«. Prav zdaj za založbo Galimard, ki velja za Rolls Royce svetovnega založništva, piše hommage ženskam, potuje po Evropi in reflektira, kar vidi kot njene glavne težave: revščino, populizem in revizionizem.

»Nedavno sem bil v mestecu Villeurbanne, to je mesto tik zraven Lyona s približno 150 tisoč prebivalci, kjer je na oblasti nekakšna levica.«

Tisti Villeurbanne, ki je bil leta 2013 izbran za francosko mesto z najboljšo upravo?

Da, imajo zanimive pobude, uvedli so držaljanske pobude, znotraj različnih svetovalnih odborov se sestajajo ljudje različnih profilov, biografi, zgodovinarji, ekonomisti, in razpravljajo, kako bi stvari morale biti urejene. Med drugim tudi to, kakšna mora biti politika do priseljencev in kako je treba poskrbeti zanje. Stvar me zanima, morda bom kaj pisal, zato sem se enega od teh srečanj udeležil.

Sliši se sijajno ...

Srečanja se je udeležil tudi državni sekretar Julien Denormandie z ministrstva za ozemeljsko kohezijo, in ko ga poslušaš, ugotoviš, da jim nič ni sveto. Ti novi ljudje v vladi našega premiera Macrona so vsi videti kot Kennedyji. Ne veš, ali delajo reklamo za zobno pasto ali so res ministri. Vsi so Rotschildovi štipendisti. Napovedujejo reforme v zdravstvu, šolstvu, gospodarstvu, ampak vse te reforme ostajajo znotraj sistema. V razpravi ga je predstavnik opozicije vprašal, kakšen je njihov sistem. Odgovor je bil: ultraliberalizem, pa saj to je edini in najboljši mogoči sistem. Mislim, da so to zdaj usmeritve ne le za Francijo, ampak tudi za Evropo. Prenos ameriškega modela, v katerem je vse mogoče in nič več ni sveto. V njem pa so tudi dobri načrti. Predlagajo recimo, da bi se učenci v priseljenskih četrtih v šolah učili arabsko, s čimer bi se izognili temu, da bi jih indoktrinirali neki hodže. To je odlično. V vaseh olajšujejo zaposlitev priseljencev v nekaterih panogah, recimo v zdravstvu. Vse to je dobro, in če si politično nepismen, ti bo to všeč, ker ne vidiš, da je vse vpeto v ultraliberalistični okvir.

Ste pisatelj in ste nenehno na poti, ne le po Franciji, tudi po Nemčiji in evropskem vzhodu. Kaj opažate?

Aprila sem bil v Berlinu in imel priložnost videti pravo »indijsko« revščino. Živel sem blizu lepe železniške postaje, ampak naokrog je bilo vse polno brezdomcev, revežev … Številni imajo po vratu nekakšne rane, to je bilo videti strašno. Kasneje mi je nekdo povedal, da je to zaradi zelo šibkega heroina, ki si ga vbrizgavajo v vrat, od tod takšne rane. Povem vam, hujše kot v Indiji – pa je Nemčija najmočnejše evropsko gospodarstvo. V Parizu so še nedavno brezdomci ležali po ploščadih s kozarci vina in skoraj čakali, da jim dotočiš. Zdaj ležijo čisto na pločnikih, vsem pod nogami. Ko greš iz hiše, moraš stopati po ljudeh. In ko tega Macronovega ministra vprašaš, ali ni ta beda tudi posledica tega vašega najboljšega sistema, te gleda, kot da ne razume vprašanja, in reče, to je pač škart, ta odstotek ultrasiromašnih ljudi. Na glavni promenadi v Parizu zdaj na ulici spijo že tri generacije beguncev, babice, otroci, vnuki, minister pa pravi, da je to tisti odstotek ljudi, ki se v življenju ne znajdejo, in da je to običajna kolateralna škoda. To postaja dominantna evropska politika.

V Franciji torej o klasični evropski levici ni več ne duha ne sluha?

Vsekakor so ti Macronovi ministri bliže ameriškim demokratom kot klasični evropski levici. Zelo delovni so, o tem ni dvoma, celo ženskarji niso, čeprav so Francozi. Vse biografije so »čiste«. V službo prihajajo z vlakom, ministrica se na seje vlade vozi s kolesom, eden od ministrov je šel v črnsko in arabsko četrt, pa ni šel samo za tri minute, toliko, da ga posname televizija. Tam je spal in z njimi jedel kuskus. Fasada je ok, a hkrati je njihov moto najhujši, neusmiljeni ultraliberalizem. Ta nova ekipa, kakršno vidimo v Franciji – ta generacija političnih 40-letnikov – se bo prej ali slej pojavila tudi v Nemčiji in v drugih državah. Kakšni so? Vsi govorijo vse jezike, so razgledani, niso obremenjeni z levim, desnim, vse je sprejemljivo, sicer nočejo protievropejcev in nacionalistov – ampak o realni revščini ne rečejo niti besede. Vseeno jim je.

Na glavni promenadi v Parizu zdaj na ulici spijo že tri generacije beguncev, babice, otroci, vnuki, minister pa pravi, da je to tisti odstotek ljudi, ki se v življenju ne znajdejo, in da je to običajna kolateralna škoda.

Po vsej Evropi opažate, da imajo do revščine podobno brezbrižen odnos? In katere so še prevladujoče teme?

Povsod so teme iste, Berlin, Pariz, Švica … Ljubljana je tu vendarle nekoliko daleč, je vendarle bolj provinca. Teme so populizem, revščina, relativizem. Z delavci govorim bolj malo, v glavnem z intelektualci. Novembra me spet vabijo v Švico, Rdeči križ me vabi. V Ženevi imajo razred otrok, v katerem so vsi tujci. Vsi so begunci. Rdeči križ me je prosil, naj jim kaj povem, ker mislijo, da sem dober primer tega, da lahko tudi begunec iz sebe kaj naredi, da se vsaj lahko nauči francosko. Sicer je v Švici enako kot povsod drugod, v središču Ženeve z lahkoto kupiš vrtoglavo drag prstan, ne moreš pa kupiti steklenice vode. Vulgarno, kako povsod vidiš Chanel in vsi izdelki so seveda brez cen. Na mostu pa naši Romi igrajo Djelem Djelem.

Omenili ste tudi populizem in relativizem?

Ja, v smislu, saj to med vojno ni bilo tako grozno in da bi leta 1941 morali biti pametni in se pogajati z Nemci, povsod to poslušam …

Ja, to je zdaj moto evropske desnice.

Da, vsekakor je to moto francoske desnice. Ultra desni revizionisti pravijo, da bi med vojno morali biti pametnejši, da je bil odpor nesmiseln. Kar pravijo, je, da bi morali biti strahopetni in se pogajati z Nemčijo. Pravijo, da je Petain v resnici rešil Francijo. Ampak povejte mi, kako je on rešil Francijo? Iz Francije je napravil bordel.

Kaj pa druga stran? Se dovolj glasno oglaša s svojimi argumenti?

Hvala bogu, so ljudje, ki se upirajo in se jim da prepirati o tem, kdo je zmagal v vojni.

Na Hrvaškem je enako, in kot slišim, tudi v Sloveniji. Tudi sam sem v Pliberku izgubil strica, ampak to ne pomeni, da je treba rehabilitirati Anteja Pavelića in njegovo ustaško gibanje. To je bil ultranacionalističen režim, kolaboriral je z Nemčijo in ta je izgubila vojno. Konec. Gremo naprej.

To je zelo pragmatično mnenje, glede na to, da je vaša generacija razmeroma dolgo zelo naivno verjela v svetlo prihodnost, dokler se vam ta ni zrušila na glavo. Na najpretresljivejši način v Bosni …

Naša generacija, kljub vsem knjigam, ki smo jih napisali, ne bo nikoli razumela, kje in kdaj so nas nalagali. Poglejte mene. Odraščal sem v Bosni in šele, ko sem bil v JLA, v Kruševcu, sem ugotovil, da sem Hrvat. Enkrat se alkoholizirani kapetan Trifunović obrne k meni in mi reče: »Vi tam čez Savo ste sami izdajalci.« In nadaljuje: »Misliš, da ne vidim, kako zjutraj ob petih nikoli ne poješ himne? Gledam jaz tebe, Čolić!« Hej Slovani ob petih zjutraj in nekdo me opazuje. V JLA sem torej sprevidel, da nekaj ni v redu. Če pomislim, kaj so delali tistemu malemu Šabaniju … Klicali smo ga Šabani Kokta, ker je bil edini, ki ni pil piva. Pol tiste svoje bedne vojaške plače je pošiljal domačim. In kaj so mu delali ta alkoholik Trifunović in drugi – dušo so mu iztrgali, temu Šabaniju Kokti, Albancu. Govoril sem jim: pustite ga, njegovi tam so pastirji, kaj ima on opraviti tu z nami, pustite ga. Naslednji smo bili na vrsti Slovenci in Hrvati. Takrat sem pomislil, da morda to v resnici ni bratstvo in enotnost. Država je iz tega naredila monstruma, ki jo je na koncu požrl.

Kako se spomnite tistega nevrotičnega ozračja, počasnega, skoraj neopaznega stopnjevanja nestrpnosti, ki je potem pripeljala do tega, da se je čez noč vse spremenilo. Ste prepoznali znake, ko šale na nacionalni ravni niso bile več samo šale, ampak je bilo jasno, da se bo zdaj zdaj nekaj zgodilo?

Mislim, da je postalo resneje, ko ni bilo več vicev o Bosancih. In z vsemi strahotnimi izkušnjami, ko vidiš, da od nekod pridejo tanki, da oboroženi ljudje gledajo po vratih, kako se kdo piše … Zelo malo smo vedeli o tem, kaj se je v resnici dogajalo. Sam nisem nič videl. Zdaj ta izkušnja, kot je temu dejal Danilo Kiš – gorki talog iskustva (grenka usedlina izkušnje, op. av.), pošilja opozorila, ki niso dobra za Evropo, takrat smo govorili na ravni Tuzla–Zagreb, danes na ravni Berlin–Pariz.

Tudi sam sem v Pliberku izgubil strica, ampak to ne pomeni, da je treba rehabilitirati Anteja Pavelića in njegovo ustaško gibanje. To je bil ultranacionalističen režim, kolaboriral je z Nemčijo in ta je izgubila vojno. Konec. Gremo naprej.

Tudi za junake vašega Sarajevskega omnibusa je bil dan, ko je Gavrilo Princip ustrelil prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo soprogo – povsem navaden dan. Tudi po atentatu se je nadaljevalo tako, čez nekaj tednov pa se je začela tragedija, ki je bila do takrat brez primere. Res v zgodovini nihče in nikoli ne opazi, ko začnejo domine padati?

Pri nas v Franciji imamo vic o človeku, ki pada iz 15. nadstropja. Ko pade do 14., si reče: za zdaj je vse v redu. To je to. Primo Levi je pisal, kako je tudi najtežja matematična in tehnološka vprašanja mogoče pojasniti, človeške izkušnje pa ne. Spomnim se, kako je nam, otrokom, pokojna babica Ljubica rezala kruh. Ker smo se nekaj zmrdovali, nam je rekla – če bi mi ta kruh imeli med vojno … In mi smo jo gledali. Dvajset let kasneje jaz mulcem govorim: joj, če bi mi imeli ta kruh, ko smo bili v vojni … To je ta evropska zgodba, da vedno stari režejo kruh in otroci ničesar ne razumejo.

Pretepanja azilantov, oborožene tolpe po mestih in gozdovih, javni nastopi v stilu NDSAP – pa je glas upora proti temu vseeno zelo šibek. Zakaj se ne upremo nasilnežem, zakaj nimamo tega v sebi?

To je težava. Tudi v Franciji se skuša skrajna desnica organizirati. Pravijo, da ne bodo več čakali policije, da bodo naredili red, sami hočejo prevzeti odgovornost za varnost Francije. Med člani takih skupin so zdaj moderni noži. V Franciji imamo zakon, po katerem se lahko vsak združuje, samo združevanje na verski in na nacionalni podlagi je prepovedano. V Strasbourgu imamo recimo protipriseljensko združenje L’Arcadia, ki celo organizira kampanjo za pomoč beguncem in jim daje hrano. Ampak v vsem je svinjsko meso. Tako pridemo do skrajne točke cinizma in to je zelo nevarno.

Ko ste se sami znašli na točki, na kateri je grozila nevarnost, da človek postane zver, ste se odločili in izstopili. Dezertirali ste. 

Na to sem najbolj ponosen v svojem življenju. Prišel sem do ugotovitve, da če samo zlomim svojo kalašnikovko, jo bodo pač popravili in to je vse. Sedem mesecev sem bil v HVO (Hrvatsko vijeće obrane, hrvaške oborože ne sile v sestavi oboroženih sil Bosne in Hercegovine). In sem z vso močjo, kar sem je premogel, vrgel kalašnikovko v reko Bosno, kako simbolično, kajne? In slekel uniformo. Obstaja neki tip, ki živi v Švici, založnik, publicist Slobodan Despot, nekakšen miselni naslednik Slobodana Miloševića. Njegov odbor še vedno šteje žrtve v Srebrenici. In potem ugotavljajo: samo 6500 jih je bilo in ne 8000. Tudi v Franciji dobiva vse več medijskega prostora. To je grozno. O Srebrenici se res ne bi smeli pregovarjati. To je ločnica med tem, ali si človek ali žival. To je podobno tendencam hrvaških revizionistov s konca osemdesetih let, ki so govorili, da v Jasenovcu ni bilo 500 tisoč, ampak zgolj 150 tisoč mrtvih. V tem boju za človeškost ne moreš biti človek in vojak hkrati. Mi bi morali iti nad neko srbsko vas. Rekel sem jim, da ne grem. In sem slekel uniformo in šel proti Nemčiji. Celo pretirano ponosen sem na to dejanje. Bili smo nekakšna bosanska veja hrvaške vojske. Naš poveljnik je bil Hrvat po imenu Marko, kreten, ki je v življenju dvakrat bankrotiral. Njegov namestnik je bil Safet Lenda, vodoinštalater. Ta dva sta bila naša poveljnika. Gledata me in potem reče Marko Safetu: saj ne moremo zmagati v tej vojni, med nami so komunajzerji. Odgovoril sem na provokacijo, rekel sem mu: Marko, pojdi ti v p. m., ti si bil v partiji, jaz nisem bil nikoli. Če te kaj moti, odidi. In repetira v mojo smer. To je bil konec, potem sem samo še šel. Drug za drugim so se luščile plasti človečnosti, kot je rekel Simon Wiesenthal. Naenkrat ni bilo več Jugoslavije, nič več Bosne, nič več ljudi, ni bilo več soseda in tudi brata si izgubil.

Verjetno kakih zelo močnih plemenskih vezi že prej niste čutili?

Ne vem, mene so takoj vsi zasovražili. Takoj ko so izobesili hrvaško zastavo, ko so začeli predvajati hrvaško himno … Mi pa v Bosni. Zdaj imam več kot 50 let, zdaj bi najbrž ravnal drugače, takrat sem bil nor. Ko je bil čas za himno, sem se usedel in rekel, da sem lačen. To jih je čisto znerviralo. Kasneje so mi rekli, Čola, pa kako da te niso ubili že tisti tam? To ni bil kak poseben pogum. Ravno so se v Barceloni začenjale olimpijske igre, ko sem odvrgel kalašnikovko in odšel.

Kako to v resnici gre, ko odvržeš puško in greš … Kam sploh greš? Kako določiš smer, smer nadaljnjega življenja?

Greš kamorkoli. Približno veš, kje je Sava, kje je sever. Hodiš, to je zadnji stadij lobotomizacije. Hodiš kot zombi. Potem prideš do Save in tam vidiš kolono 200 tisoč ljudi, ki gredo peš proti Slavonskemu Brodu. In potem vidiš, kaj je to poraz. To pišem v Priročniku za pregnanstvo (Manuel d’exil), o ljudeh, ki nosijo televizor, mikrovalovko, kolesa … Nad nami so migi Jugoslovanske ljudske armade, a niti boji se nihče več. To je največji poraz, ko te ni več sram. Tam so me ujeli Hrvati, kot izdajalca. Potem sedim nekaj let kasneje, leta 1994, v Maison des Ecrivains s pisatelji z Balkana. Pridejo nas poslušat tudi s Tuđmanovega veleposlaništva. Poslušat, kaj govorimo, oziroma, kot so rekli, kaj lajamo kot izdajalski psi. Jaz pripovedujem, kako so me po zajetju Hrvati peljali v taborišče pa pravi tisti z veleposlaništva: lažeš, mi nismo imeli taborišč. In mu odvrnem: čakaj, kako niste imeli taborišč, jaz sem bil v enem od njih. Takrat sva že na ti. On je Tuđmanov človek. Reče mi: nikoli ne pozabi, kdo si, kaj si in od kod si. Odvrnem mu: prav to. Zato to govorim.

Jaz pripovedujem, kako so me po zajetju Hrvati peljali v taborišče pa pravi tisti z veleposlaništva: lažeš, mi nismo imeli taborišč. In mu odvrnem: čakaj, kako niste imeli taborišč, jaz sem bil v enem od njih. Takrat sva že na ti. On je Tuđmanov človek. Reče mi: nikoli ne pozabi, kdo si, kaj si in od kod si. Odvrnem mu: prav to. Zato to govorim.

Mimogrede, Zahar Prilepin je bil tudi v vojski, odločen nacionalist, čudak, ampak o sovjetskem nasilju na Soloveških otokih je dobro pisal. No, vsekakor je on, drugače od vas, ponosen na svoje vojaštvo.

Nekoč sem bil v Grenoblu. Rad imam Grenoble, spominja me na Sarajevo. Ima gore in nekoč je imel olimpijado. Rečejo mi, da bo z mano v duelu Zahar Prilepin. Takrat ga nisem poznal, vedel sem samo, da ga ne pustijo v Bosno. Zabrit je na nulo in nosi polmetrski pravoslavni križ. In se primem za glavo, kaj bom jaz z njim ves teden. Prva stvar, ki mi jo reče, ko se srečava, je, da Francija žal ni več krščanska dežela. Onemel sem. Potem vprašam organizatorko, kdo je ta Rus, in ona me skuša pomiriti, da ga je videla na televiziji, kako ga skupaj s Kasparovom trpajo v marico, in da je zato pomislila, da je normalen Rus. Potem ga tam vprašajo, kaj meni o drugi čečenski vojni, in on reče: »Samo to lahko rečem, da so bili to herojski časi za nas in zanje.« Pogledam tisto organizatorko in ji rečem, da ne bom nastopal z njim. Ampak vse se kar nadaljuje, zadnja stvar, ki se je spomnim, da sedimo v kavarni in mi reče: »Pa ti Francozi so hujši od otrok, kako majhne so pri njih vodke.« Po koncu vsega sem se spraševal, kakšni neki so v Rusiji nacionalisti, če on velja za opozicijo.

Ko razmišljate o vojni, je to še z vami? Ali je pritisk tistih časov po 25 letih končno popustil?

Moral sem napisati več romanov, da sem to prebavil. Zdaj se ukvarjam samo s seboj. Priročnik za pregnanstvo je prvi del trilogije o pregnanstvu. V 35 lekcijah. Drugi del bo govoril o tem, kako postaneš Francoz.

Je to še vedno terapija?

Vojne je konec. Veste, pesnik Abdulah Sidran in pisatelj Nedžad Ibrišimović sta šla med vojno k sarajevskemu velikemu muftiju po potrdilo, da v času vojne smeta piti. In sta ga tudi dobila. Ko sem leta 2005 obiskal Sarajevo, se snidemo in vidim, onadva pijeta. Vprašam ju: kako je to mogoče, dovoljenje sta imela do konca vojne, vidva pa še vedno pijeta. In eden od njiju se obrne k meni, rekoč: joj, sine, jaz konca vojne še nisem podpisal.

Hočete reči, da se odrekate ptičji perspektivi in kamero obračate nase?

Da, jaz temu pravim perspektiva Sergia Leoneja. Začne se leta 1992, v trenutku, ko na železniški postaji v Rennesu na zahodu Francije postavim torbo Jasa na tla. Se morda spomnite torb Jasa?

Spomnim.

Torej spustim torbo Jasa na tla in gledam, kako življenje pljuska proti meni, in ugotavljam, da nisem več ne visok, ne nizek, ne lep, ne grd, ne Bosanec, nič več nisem, samo begunec sem še. Torej tega ne dramatiziram, moja italijanska založnica pravi, da je mojo knjigo prav grozno brati na podzemni, ker ti gre vseskozi na smeh, na naslovnici pa beseda pregnanstvo. Potem sem bil dolgo v mikro sobici v Strasbourgu in razmišljal, kako bi postal Francoz. Počutil sem se kot kaka prestrašena živalca, vsi so bili boljši od mene. Zame je bilo pregnanstvo boj za vertikalnost. Moja metoda je bila literatura. Spomnim se, da sem hodil s prijatelji mimo založbe Galimard in jaz jim rečem, da bo to nekoč moja založba. Vsi so se začeli krohotati in prijatelj mi je rekel: dobro, ampak za zdaj si še nepismen.

Kako ste se potem naučili perfektne francoščine? Ko ste se izkrcali v Rennesu, ste bili stari že skoraj 30 let. 

Bil sem že pisatelj, boril sem se za to, da bi ostal pisatelj in postal francoski pisatelj. Ampak kako to storiti? Moja naslednja bivša žena je ocenila, da govorim kot kak kozak. Ko sem odprl prvo francosko knjigo, sem moral hitro zatisniti oči in jo zapreti. Ni bilo sklonov. Samo neki la le … v trgovini bi mi skoraj prodali zajca (lapin), ker nisem pravilno povedal, da želim kruh (le pain). Potem pa mi je leta 2014 francoska akademija podelila nagrado, ki jo podeljuje ljudem, ki so pripomogli k odličnosti francoskega jezika. Meni.

Čestitam, ampak zakaj ste sploh šli v Francijo, čeprav ste imeli v Nemčiji sorodnike? Pariz je seveda bil pribežališče različnih literatov iz nekdanje Jugoslavije, ampak vseeno ste izbrali težjo pot. Zakaj?

Zato ker v Franciji ni »naših«. Veste, ko je prišlo leto, ko bi po prerokbi Majev in Aztekov moral priti konec sveta, vprašajo Mujota, kaj bo, ko bo konec sveta? Mujo odgovori: »Kaj, pobral bom ženo in otroke, pa hajd v Nemčijo.« Da, moji so bili v Stuttgartu in vsi so se mi smejali, češ, naš pisatelj gre v Francijo. Seveda je bilo težko. Tam ti kažejo pariško kavarno Place de Clichy, češ tudi Henry Miller je bil tam lačen. Tebe pa briga za Henryja Millerja – saj si ti sam lačen. Takrat je bilo v Parizu veliko priseljencev z roga Afrike in zaupali so mi svoje izkušnje. V katerih kafičih so ljudje prijazni in kje ti pustijo, da pet ur sediš pri kavi. Ti moraš namreč ves lačen in prezebel na toplem sedeti ob enem espressu vse dopoldne. Prvo, kar moraš narediti, je, da daš vse v kavo, samo da je je čim več, ves sladkor, žlico … naslednje pol ure razmišljaš, s katere strani boš kavo napadel. Te izkušnje so zdaj v moji knjigi. Dramatiziram pregnanstvo, a samo svoje. Nikoli ne bi pisal o tujem pregnanstvu. Pregnanstvo je množičen pojav, ampak zelo individualna travma. Kot marsikdo včasih celo pozabim, da sem tujec, ampak te vedno kdo spomni. Recimo kaj kritiziraš, pa te kdo zabije, češ a v tvoji državi je to bolje? Ampak Francija je zdaj moja država.

Zadnjič sem se pogovarjala z neko znanko, ki je v Slovenijo prišla, ko se je začela vojna v Bosni. Govorila je o svojem možu, ki upa, da bo Bosna nekoč urejena država in da se bodo lahko vrnili. Kdaj pomislite na to?

Ne, v mojem primeru je jasno, da se ne bom vrnil. Dlje ko pišem v francoščini, več pišem o Bosni. Zadnjič so mi rekli, zakaj v Sarajevskem omnibusu ni v Bosni niti enega samega slabega človeka. Ni negativnosti. Najbrž je emigrantsko srce res veliko, ampak sam se v Bosni takoj sporečem, praviloma grem domov pred predvidenim rokom. Politični masaker, ki se tam dogaja – tega ni mogoče prenesti. Prav včeraj sem po televiziji gledal neki Dodikov miting v Banjaluki (Milorad Dodik, predsednik Republike srbske, op. av.). To je grozno. In najstrašneje je v mojem domačem mestu, v Modriči, tam so nacionalisti najhujši, tam je ozemeljsko Republika srbska najtanjša.

Vaša družina je še tam?

Oče se je vrnil v Modričo. Dražil sem ga, da je kot slon, ki se vrne umret domov. Razjezil se je name, češ kako me ni sram, da tako govorim z očetom. Njemu nikjer ni bilo dobro, Nemčija se mu recimo ni zdela dovolj dobra, raje se je vrnil v Modričo in tam čuva sestrino hišo. Pred nekaj leti mi je pomagal s spomini, ko sem napisal knjigo Jezus in Tito. To je knjiga, ki nikoli ne bo izšla na ozemlju nekdanje Jugoslavije.

Pesnik Abdulah Sidran in pisatelj Nedžad ibrišimović sta šla med vojno k sarajevskemu velikemu muftiju po potrdilo, da v času vojne smeta piti. In sta ga tudi dobila. Ko sem leta 2005 obiskal Sarajevo, se snidemo in vidim, onadva pijeta. Vprašam ju: kako je to mogoče, dovoljenje sta imela do konca vojne. In eden od njiju se obrne k meni, rekoč: joj, sine, jaz konca vojne še nisem podpisal.

Zakaj? Govorite o Titu preveč pozitivno ali preveč negativno? 

To je knjiga o mojem otroštvu, ampak nihče je noče prevesti, vsi mi pravijo, veste, gospod Čolić, ni pravi trenutek. Pišem o preprostih stvareh, kako sem navijal za Partizan, pa da imam srbsko ime, ker je bilo takrat to moderno. Vsi drugi pa govorijo, da so vedno navijali za Dinamo, da nikoli niso bili v Partiji, da je bilo vsem prepovedano hoditi v cerkev. Moji spomini so večidel tudi očetovi spomini, spraševal sem ga, kdo je bil kdo v naši ulici in kje so bili ti ljudje v službi. Vprašal sem ga, ali se spominja, kako je nekega dne, bilo mi je sedem let, prišel s sodišča, kjer je bil v službi, me vzel na kolena, pobožal po glavi in mi rekel: sine moj, v 21. stoletju bomo vsi komunisti. Štirideset let kasneje mu rečem: se spomniš, oče? In on mi odgovori: počakaj, sine, saj je šele leto 2010. Ko se je vse to začelo, se je v trenutku postaral. Res je verjel v to bratstvo in enotnost, verjel je, da je to nekaj vredno. Naša zgodba je drugačna. Zdaj živi v Modriči in vsi kar naprej govorijo o svetem Savi in vsi se kar naprej križajo. Prijatelj Ahmed (Ahmed Burić, sarajevski novinar in pisatelj, med zadnjo vojno tudi begunec pri Mladini, op. ur.) mi vedno pravi, daj, pridi v Bosno, dobil boš vtis, da je bilo vojne konec predvčerajšnjim.

V Franciji ste doživeli velik uspeh, ampak verjetno ste zadovoljni, ker vas tudi na območju nekdanje države veliko prevajajo?

V Zagrebu, Beogradu, zdaj tudi v Sloveniji je dobro. V Bosni ne gre. Tam nimajo niti za osnovne stvari, kaj šele za tiskanje knjig. Nazadnje, ko sem bil v Bosni, me je nekdo vprašal, zakaj izdajam samo v Zagrebu, ali je to politična opredelitev. Dogovorila sva se, da bo vse uredil. Že pozabim na vse to, ko čez kak mesec dobim elektronsko pošto. Človek piše: »Kot sem obljubil, sem vse uredil. Manjkajo mi samo še denar, založnik in prevajalec.« Glejte, celo Faruk Šehić, ki je res nadarjen mlad pisatelj, vse objavlja v Zagrebu. Zanimivo, zdaj vaša založba Goga dela to, kar bi morali delati v Sarajevu. Prevzela in zasedla je ta prazni prostor. Vedno pravim slovenskim prijateljem, morate v Zagreb, v Beograd in Sarajevo. Vezi morajo ostati.

Je Slovenija za vas danes domača ali tuja država?

Slovenija je vedno bila in bo ostala del moje notranje geografije.

Ko sem odprl prvo francosko knjigo, sem moral hitro zatisniti oči in jo zapreti. Ni bilo sklonov. Samo neki la le … v trgovini bi mi skoraj prodali zajca (lapin), ker nisem pravilno povedal, da želim kruh (le pain). Potem pa mi je leta 2014 francoska akademija podelila nagrado, ki jo podeljuje ljudem, ki so pripomogli k odličnosti francoskega jezika. Meni.

Kako pa je delati za Galimard, nekoč ste dejali, da je to Rolls Royce založniškega sveta?

Glejte, to je tako, kot če si džezist in igraš v Carnegie Hallu. Galimard je zasebna založba, v zgodovini je naredila nekaj kiksov, na primer ni izdala Prousta, ker se je urednikom zdel dolgočasen. Današnji princip dela zato temelji na skupinskih odločitvah. Odloča odbor, v katerem so recimo Milan Kundera in različni profesorji. Skupaj se odločijo, glasujejo … Lastnik Antoine Galimard preseka samo, če je prepir res hud. Postopki so pri njih resni, prav tako pogodbe. Zdaj zanje delam četrto knjigo, to bo moj hommage ženskam. Tam imajo svojo kavarnico, greš tja na kavo in z urednikom razpravljaš o rokopisu. In si vesel, da se z nekom pogovarjaš, z nekom, ki ne bo podpisal česarkoli, saj je to tudi njegova zbirka.

Ko pišete, imate močnega zaveznika, glede na to, kot pravite, da vam ritem daje sam John Coltrane? 

Ja, ampak Coltrane sam po sebi ne zadošča, da se razumeva. Pri Coltranu je ta dih, ki je zame zanimiv pri pisanju. Berem stavek, in če je predolg, ostajam brez diha, on lahko pomaga samo, če že veš, kaj delaš. S substancami pa sem recimo že davno razčistil. Ko sem bil mlajši, sem si rekel, bom pil, da bom kot Baudelaire. Pa ni bilo nič, samo slabo mi je bilo. Veste, koliko je na svetu pijancev in koliko je Baudelairjev? Pisanje je ena sama disciplina, mogoče lahko pesniki kaj naredijo pod vplivom substanc. Pisatelj pa je en mesec arhitekt in drugih 11 mesecev zidar. Jaz šljakam. Kot pravi moj urednik: ko stvar enkrat izide, je prepozno. Zato se je treba ukvarjati z rokopisom. Ko kaj predlaga, lahko sprejmem ali ne. Je kot trener pri nogometu, tako te sprovocira, da razmišljaš. Včasih grem ven in si mislim, pička ti materina. Tisto najintimnejše v meni hočeš premikati. Včasih pa hoče, da mu pojasnim, kaj sem napisal v tekstu. In mi reče: ja, zamisel je lepa, samo zakaj nisi napisal tega, kar si mi povedal? Seveda mi gre na živce, čeprav kakopak razumem, da je provocateur … Ampak veš, da je tako prav. To je obrt. Kot vsaka druga.