Pravice nam bodo izborile elite?

Že dlje se zdi, kot da sta se najvišji sodišči v državi, ustavno in vrhovno, znašli v vrtincu razveljavljanja sodb, deležnih velike pozornosti, in s tem širjenja in utrjevanja človekovih pravic, ki jih zagotavljajo slovenska ustava in zakoni. Vse skupaj se je začelo spomladi 2015 z razveljavitvijo pravnomočnih sodb v zadevi Patria s prvoobtoženim Janezom Janšo. Da bo prav zadeva Patria sprožila ta plaz, je nemalo poznavalcev napovedovalo že tedaj. Nekateri z zaskrbljenostjo, da se utrjuje mit o dveh pravnih državah – eni za bogate in vplivne in drugi za vse druge. Drugi z upanjem, da bodo pravice, ki si jih pred najvišjimi sodišči izbojujejo predstavniki elit, izbojevane tudi za vse preostale.

Še preden so ustavni sodniki razveljavili vse tri obsodilne sodbe v glavni zadevi podkupovanja v poslu z osemkolesniki, so enemu od obsojenih, Janezu Janši, omogočili, da je opravljal funkcijo poslanca kar iz zapora, čeprav so poslanci v skladu z zakonom odločili, da mu funkcija zaradi zaporne kazni preneha. Tedaj je nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič to pospremil z besedami, da »je najpomembnejše, da strogi standardi, ki jih je določilo ustavno sodišče v tem primeru, obveljajo tudi za prihodnje podobne primere in ne samo za nekoga, ki ima pomembno politično funkcijo za delovanje parlamentarnega sistema«.

A ne gre zgolj za to, ali bodo pravice, ki si jih je pred najvišjim sodiščem izbojeval Janez Janša, izbojevane tudi za preostale prebivalce. Odločitvi ustavnih sodnikov v zadevi Patria, v kateri so razveljavili sodbe, katerih pravnomočnost je poprej potrdilo drugo najvišje, vrhovno sodišče, je sledil nenadzorovan vrtinec merjenja moči med najvišjima sodiščema v državi. Ta proces še zdaleč ni končan. Gre za dokazovanje, kdo bo naprednejši in odločnejši pri utrjevanju človekovih pravic v konkretnih zadevah. Pravic, ki jih vzpostavljata in utrjujeta najvišji sodišči, je vedno več in zdi se, kot bi tožilka v kazenski zadevi zoper narkokartel, imenovani Balkanski bojevnik, Blanka Žgajnar imela prav, ko je po eni izmed izgubljenih bitk dejala, da Slovenija postaja »neka oaza spoštovanja človekovih pravic« in s tem »edina evropska oaza« te vrste. Kar je super, ne?

Zadnjo takšno odločitev, ki je zbudila zanimanje javnosti, je sprejelo ustavno sodišče z razveljavitvijo zakona o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja oziroma določb, ki so veljale za nazaj, za čas pred sprejetjem zakona. Ustavni sodniki so dejali, da se premoženje nepojasnjenega izvora ne more odvzeti za čas, v katerem te možnosti v zakonodaji ni bilo. Da se to pač ne da urediti za nazaj, kot so leta 2011 storili poslanci. Načeloma je dobro, da je ustavno sodišče retroaktivnost zakonskih določb, torej spreminjanje zakonodaje za nazaj, spoznalo za nekaj nesprejemljivega. Vprašanje pa je, koliko bo ta odločitev o retroaktivnosti vplivala na druge primere, nepovezane z odvzemom premoženja, saj se sprejemljivost oziroma nesprejemljivost retroaktivnosti presoja ločeno v vsakem konkretnem primeru znova. Poleg tega od te odločitve ustavnega sodišča, od te utrditve človekove oziroma ustavne pravice, dejansko ne bo imel nič nihče razen nekaj deset predstavnikov politično-gospodarske elite, med katerimi so recimo Janez Janša, Franc Kangler in nekdanji Janšev direktor Intereurope Andrej Lovšin. Mali človek tudi v načelu nima ravno veliko možnosti, da bi se znašel v položaju, ko bi z zlorabo položaja, oškodovanjem gospodarske družbe ali korupcijo v nasprotju z zakonom »zaslužil« nekaj denarja, ki bi ga potem država terjala nazaj.

Edina odločitev, za katero bi načeloma lahko rekli, da je v prid malega človeka, je odločitev vrhovnega sodišča v zadevi frank, v kateri je sodišče pritrdilo mnenju, da je bilo pojasnilo banke o tveganjih, ki jih prinaša posojilna pogodba v švicarskih frankih, nezadovoljivo.

Podobno bi bilo mogoče razumeti tudi razveljavitev referenduma o drugem tiru. Češ da so vrhovni sodniki odločili v prid malega človeka, ki je zatrjeval, da je država nepošteno sodelovala v referendumski kampanji, ker je z javnimi sredstvi financirala kampanjo za zakon. Morda. A razveljavitev referenduma je bila nepotrebna, nelogična in v nasprotju z dotedanjo prakso razveljavljanja ljudskih glasovanj. Dotlej je veljalo, da so glasovanja lahko razveljavljena, če obstaja resen sum, da bi nepravilnosti lahko vplivale na izid glasovanja. Prav obstoj tega suma je vrhovno sodišče v odločbi poskusilo zagovarjati – na silo in brez pravih argumentov, kar je bilo videti že iz izidov prvega glasovanja in potem še na ponovljenem glasovanju. Pobudniki referenduma so bili ves čas tako zelo oddaljeni od izpolnitve pogojev za razveljavitev zakona, da nikoli ni bilo dvoma o njihovem neuspehu. Razveljavitev referenduma pa je hkrati ponovno pokazala očitno usmeritev v merjenje moči med obema najvišjima sodiščema. Vrhovno sodišče referenduma ni razveljavilo takoj, pač pa šele, ko se s tem primerom ni želelo ukvarjati ustavno sodišče, ampak se je odločilo za pridigo vrhovnemu, kako je treba razumeti referendumska pravila. Vrhovni sodniki pa so potem – očitno užaljeni, lahko bi rekli celo iz maščevanja – preprosto razveljavili povsem legitimen izid ljudskega glasovanja.

Ustavno in vrhovno sodišče tekmujeta v utrjevanju človekovih pravic, žal med temi ni socialnih, delavskih, pravic manjšin, deprivilegiranih skupin …

Prav zato se moramo ustaviti ravno pri primerih – in teh ni malo –, ki jih na mizo dobijo sodniki enega in drugega sodišča. Tak je bil že primer Patria. Pri teh primerih se kaže pravo merjenje moči, medsebojno poučevanje, kdo ima prav in kako bi se pravo moralo razumeti v posameznem primeru. Tudi tekmovanje v tem, kdo se bo v javnosti pokazal odločnejši borec za človekove pravice – seveda s tem, koliko pravnomočnih zadev bo razveljavil. Najbolj svež takšen primer je odločitev vrhovnega sodišča, da na prostost izpusti nekdanjega člana SDS Milka Noviča, ki je bil pravnomočno obsojen za umor nekdanjega direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika. S tem je tudi napovedalo, da bo sodbo vsaj razveljavilo in vrnilo v ponovno sojenje, če ne že Noviča kar oprostilo. To je storilo po tem, ko je ustavno sodišče zavrnilo Novičevo prošnjo, da stori točno to …

Sodišči spora niti ne skrivata. O tem, katero ima v državi kakšno vlogo, sta se pred časom že javno prepirali. Vrhovno sodišče je ustavnemu očitalo, da posega v njegovo delo, ko preveč zlahka razveljavlja njegove odločitve, češ da niso v skladu s človekovimi pravicami. Očitalo mu je tudi, da včasih odloča o vsebinskih vprašanjih, ki jih sploh ne razume dovolj dobro, in o vprašanjih, o katerih niti nima pristojnosti odločati, ker so v domeni vrhovnega sodišča.

Dr. Igor Kaučič s katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti je tedaj podprl stališče ustavnega sodišča, ko je dejal, da je dialog med tema sodiščema mogoč le prek njunih odločb, a dodal, da ustavno sodišče »v tem smislu ni brezprizivno, saj lahko vrhovno sodišče v isti ali enakovrstni zadevi odloči enako, kot je v razveljavljeni odločitvi, in z argumentacijo skuša spremeniti stališče ustavnega sodišča. Tak dialog je nekaj povsem vsakdanjega, med sodišči in med različnimi drugimi državnimi organi.«

Dejansko so se uresničile napovedi, da bo zadevi Patria sledilo tekmovanje med sodiščema glede razumevanja človekovih pravic, ki jih vsebuje zakonodaja. Oziroma če želite drugače, da bo sledilo zbliževanje stališč ali pa usklajevanje sodne prakse na najvišji ravni. V praksi je pač tako, da če ustavno sodišče postavi neki standard glede neke pravice, vrhovno sodišče temu v podobnih primerih v prihodnosti težko oporeka. Prej se zdi, da gredo vrhovni sodniki potem še korak dlje, da bi ustavnim pokazali, da obstoj posamezne pravice razumejo prav, morda celo bolj prav od njih. Ustavni sodniki pa imajo potem res malo manevrskega prostora, možnosti, da se ne bi strinjali. Nimajo možnosti, da bi stopili korak nazaj, da bi se zdeli manj razsvetljeni od vrhovnih sodnikov. Točneje, da bi posameznikom, ki pri njih iščejo pravico, to odrekli iz formalnih razlogov oziroma bi se vsebinsko odločili za nižji standard človekovih pravic, kot ga je že vzpostavilo vrhovno sodišče. Spet – zdi se, da je vrtinec vedno modernejšega in bolj vseobsegajočega razumevanja človekovih pravic lahko le nekaj dobrega.

Od razveljavitve zakona o odvzemu nezakonitega premoženja ne bo imel nič nihče drug razen nekaj deset predstavnikov politično-gospodarske elite.

Težava je v tem, ker gre za nekatere zelo specifične pravice, ki pridejo res redko ali pa sploh ne v poštev pri povprečnem prebivalcu Slovenije. Temu bi bolj koristilo tekmovanje med obema sodiščema v utrjevanju povsem drugega nabora pravic. Socialnih, zdravstvenih, delavskih, pravic manjšin, deprivilegiranih skupin. Ali kot je že pred dvema letoma v intervjuju za Mladino dejal dr. Ciril Ribičič: »Namesto neoliberalne interpretacije ustave bi se veljalo vrniti k enakopravni obravnavi načel socialne države.« Ribičič je sicer pred leti v knjigi Človekove pravice in ustavna demokracija navedel po svojem mnenju najboljše odločitve slovenskega ustavnega sodišča v novejši zgodovini, ki jih je poimenoval »veličastnih sedem«. V njih je ustavno sodišče zapovedalo enakopravnost žensk v delovnopravni zakonodaji, utrdilo pozitivno diskriminacijo oziroma manjšinske pravice italijanske in madžarske narodne skupnosti, vrnilo stalno prebivališče izbrisanim, razveljavilo določbe zakona o kazenskem postopku, ki so v imenu učinkovitosti manjšale procesna jamstva v kazenskih postopkih, za protiustavno spoznalo zakonodajo, ki je omogočala prisilno pridržanje oseb v psihiatričnih ustanovah, in sojenje na povojnih vojaških sodiščih spoznalo za neustavno ter omogočilo vlaganje zahtev za razveljavitev pravnomočnih obsodb.

Pa še nekaj je bilo nekoč na ustavnem sodišču drugače, kot je danes. Na to je pred časom opozoril dr. Andraž Teršek, zdaj eden izmed kandidatov za položaj ustavnega sodnika: »Kar je bilo v odločbah ustavnega sodišča sprejeto v približno prvih desetih letih delovanja te institucije, je po vsebini skorajda neprimerljivo s tem, kar danes beremo v odločbah ustavnega sodišča. V tistih najstarejših precedensih so načela, stavki, kategorične opredelitve, ki jasno govorijo o tem, da je socialna država resen koncept, da so socialne pravice enakovredne političnim in državljanskim pravicam in da jih je treba varovati v največjem mogočem obsegu.«

Da so si sodniki najvišjih sodišč že pred časom prioritete postavili drugače in pred »zastarelimi« pravicami, ki jih omenjata Ribičič in Teršek, dali prednost drugim, kot so recimo lastnina, ekonomske pravice in kapital, je lepo razvidno iz mnenj nekdanjega ustavnega, zdaj spet vrhovnega sodnika Jana Zobca. Že ko je bil na ustavnem sodišču, je bilo iz številnih njegovih ločenih mnenj očitno spogledovanje z neoliberalizmom. Pred dnevi pa je na spletnem portalu ius-info objavil kolumno, ki jo je začel z besedami, da je »skrajni čas za zasebno lastnino in za zasebni kapital«. V tem prispevku je sodnik dveh najvišjih sodišč v državi še zapisal: »Posamezniki smo namreč obdarjeni z neenakimi sposobnostmi za pridobivanje lastnine, zaradi česar je neenaka delitev lastnine naravna sestavina človeške narave ter s tem naravnega reda svobodne družbe.«

Ko je ustavno sodišče imelo priložnost za utrjevanje pravic pripadnikov LGBT skupnosti, se je temu izognilo.

Razen nekaj zadev, ki bi jih lahko prešteli na prste ene roke, med katerimi je bila verjetno največ pozornosti deležna že omenjena odločitev o pravicah posojilojemalca v švicarskih frankih, so sodniki najvišjih sodišč pri merjenju moči povsem pozabili na vse druge, na ljudi. Odločajo le še o predstavnikih elit in njihovih pravicah. O tistih z večjimi sposobnostmi za pridobivanje lastnine. Ker so pač oni tisti, ki si prek političnih povezav, vpliva in finančnega položaja sploh lahko privoščijo, da o njihovih zadevah odločata obe sodišči. Vsem drugim je dostop do takšnih odločitev bolj ali manj onemogočen. Vsekakor pa jim je onemogočen dostop, ki bi bil po vsebini dovolj kakovosten, da bi najvišjim sodiščem onemogočal, da nad primerom zgolj zamahnejo z roko.

Med to, prezrto večino gotovo sodijo tudi predstavniki LGBT-skupnosti. Tej, točneje istospolnim parom, je recimo v zadnjem desetletju »razsvetljena« politika že dvakrat podelila nekatere pravice, ki so pomenile vsaj delno izenačitev s pravicami heteroseksualnih parov. Potem pa je ustavno sodišče v obeh primerih dovolilo izvedbo referenduma, na katerem je večina manjšini te pravice spet odvzela. In to čeprav je očitno šlo za glasovanje ljudstva o človekovih pravicah, kar naj bi bilo po modernem razumevanju področja pravic manjšin prepovedano.