»Samo, da je naš«

Slovenski evroposlanci iz vrst SDS so že nekajkrat dokazali, da znajo učinkovito lobirati in uveljaviti politično moč pri Evropski ljudski stranki, ki obvladuje vse najpomembnejše institucije EU in katere člani so tudi sami. Lani, denimo, so poskušali evropsko javnost prek Bruslja prepričati, da Slovenija uradno podpira mednarodni terorizem najhujše vrste – razpečevanje jedrskega orožja. Lobirali so in na podlagi političnih poznanstev jim je uspelo razpravo o domnevnem pranju iranskega denarja v NLB vsiliti na zadnje zasedanje parlamentarnega odbora EU, pristojnega za najrazvpitejše primere korupcije in klientelizma v EU. Milan Zver se je tedaj javno vprašal, ali morebiti Slovenija ne »potrebuje pomoči EU pri vzpostavljanju vladavine prava«, kot da gre za skrajno vprašljivo državo, sprto s civilizacijskimi dosežki.

Ko so prejšnji mesec evropski poslanci v Strasbourgu razpravljali o kršitvah temeljnih evropskih vrednot na Madžarskem,je Zver ravno tako dejal, da bi si namesto Madžarske ali Poljske sankcije dejansko zaslužila Slovenija, v kateri so pred leti nezakonito »zaprli vodjo opozicije Janeza Janšo in mu nato odvzeli še mandat«.

Leto pred tem je Zver vso svojo politično moč zastavil za projekt predstavljanja Slovenije kot države, v kateri je nekoč vladal režim, soroden Pol Potovemu. Želel je, da bi v evropskem parlamentu postavili znamenje, ki bi opominjalo na »več kot 200.000 žrtev komunističnega genocida med in po drugi svetovni vojni v Sloveniji«, kot je zapisal v pobudi, tudi zato, ker naj bi pri nas »močne sile zavračale tretma teh žrtev«. S tem bi se v Bruslju uprli »radikalni ideologiji«, je menil Zver. Pobudo je nato moral ustaviti tedanji premier Miro Cerar z utemeljitvijo, da slovenski narod krivde za poboje ne nosi – ravno nasprotno, žrtve pobojev so bili po drugi svetovni vojni (tudi) Slovenci.

Milan Zver se je tako prejšnji teden znašel v precejšnji moralni zagati. Evroposlanec Igor Šoltes je napisal pismo in ga naslovil na predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, ker njegov kolegij ni obravnaval mnenja pravnega oddelka komisije, ki je glede arbitraže, katere predmet je bila meja s Hrvaško, pritrdil Sloveniji. Zadeva je razmeroma jasna. »Izredno neodgovorno in nezrelo je, da Juncker in njegova komisija ne izvršujeta osnovne funkcije evropske komisije kot varuhinje pogodb EU. S tem rušita verodostojnost celotne EU in njenih vrednot,« je poudaril Šoltes v pismu, ki so ga podpisali še Tanja Fajon, Ivo Vajgl in Franc Bogovič.

Evroposlanci iz vrst SDS, Milan Zver, Romana Tomc in Patricija Šulin, ter Lojze Peterle iz NSi podpisa niso prispevali. Domnevno zato, ker bi moral Šoltes pismo nasloviti na podpredsednika evropske komisije iz vrst socialdemokratov Fransa Timmermansa, ki naj bi bil za primer pristojen. A ta utemeljitev je prozorna. Omenjeni poslanci verjetno vedo, da je bila pristojnost odločanja o tem primeru prenesena s Timmermansa na Junckerjev kabinet. Tudi pravno mnenje, ki ga je podpisala Karen Banks, je bilo naslovljeno na Junckerja oziroma na vodjo njegovega kabineta Claro Martinez Alberola in ne na vodjo Timmermansovega kabineta.

Pravi razlog, zaradi katerega podpisa niso mogli prispevati, je zato drugje. Morda bi s tem politiki, ki se niso želeli podpisati, zrušili vsa svoja pretekla prizadevanja, da bi Slovenijo predstavili kot neverodostojno, propadlo državo, v kateri bi morala vladati trojka. Morebiti pa je ta fenomen treba videti preprosteje: Juncker je član Evropske ljudske stranke, napad nanj pa bi evropskim poslancem SDS in pridruženemu Peterletu, znotraj evropske poslanske skupine omajal že tako okrnjeni ugled, saj so bili med tistimi v manjšini skrajnih strank, ki so na glasovanju o Madžarski podprli Viktorja Orbána.

Nista torej pomembna država in interes večine državljanov, ki so na referendumu podprli arbitražo, pomembna je politika, pomembno je, kdo je naš in kdo ni. Politik je politiku najhujša zver.