Samorastniška balkanska bejba

Čeprav je osrednje dogajanje že mimo, bo še vse do konca oktobra kulturno dogajanje v Ljubljani narekoval 24. festival Mesto žensk, v okviru katerega so se na različnih lokacijah zvrstile številne okrogle mize, predavanja, (večmedijski) performansi, filmske projekcije, razstave in glasbeni dogodki. Po praksi iz preteklih izvedb festivala je tudi letošnja ponudila vsebinsko zelo razgiban program, zanimiv tako za obiskovalce kot tudi gostujoče govornice in ustvarjalke. To je v intervjujih poudarjala tudi glasbenica Ana Rab alias Gnučči, preden nas je prejšnji petek v Centru urbane kulture Kino Šiška s svojim energičnim nastopom zazibala v prijetno poplesavanje.

No, Gnučči je imela še en poseben razlog za entuziazem. Po nastopu v Prištini je bil to namreč šele njen drugi koncert pred domačim občinstvom. Ja, domačim, saj zase pravi, da je jugoslovansko-švedska glasbenica ali »samorastniška balkanska bejba«. Rojena je bila v Beogradu, potem pa se je med jugoslovansko vojno, ko je imela sama komaj pet let, z družino preselila na Švedsko. Po mami samohranilki je povzela etiko DIY (»naredi-sam«) in ljubezen do srbskega turbofolka. Nove, drugačne glasbe z vseh koncev sveta je spoznavala v imigrantski skupnosti na Švedskem, nato pa kot raperka nase prvič opozorila pred osmimi leti, ko sta z bodočim soprogom, južnoafriškim klubskim zvezdnikom Spoekom Mathambom, v Londonu posnela odmeven komad Ayoba. Menda so jo pod svoje okrilje vabile tudi velike založbe, ker pa se stvari raje loteva po svoje, glasbo zdaj objavlja prek svojih platform. Sodeč po naklonjenosti, ki si jo je pridelala v zadnjih nekaj letih, je bila odločitev očitno prava.

Pozdravila nas je v srbskem jeziku, nato pa zaradi vljudnosti do spremljajoče švedske producentke in didžejke AmberValent (ta je zelo prepričljivo odpela tudi dve svoji skladbi) z zabavnimi zgodbami nagovarjala tudi v angleščini. Nekakšno osrednje sporočilo teh nagovorov je bilo, da se ob glasbi rada zabava in da s svojo glasbo rada zabava tudi občinstvo. Se je pa tukaj nekoliko zataknilo. Večina njenih igrivih in drzno sproduciranih elektronskih bass skladb je bila namreč precej zahteven (plesni) zalogaj za obiskovalce, ki so solidno napolnili spodnjo dvorano. Ob energični ritmiki, v kateri so se lahko razbrali vzorci sodobne elektronske cumbie, reggaetona in podobnih muzik, je bilo hitro jasno, zakaj jo tako pogosto vabijo predvsem na nastope v plesno bolj razgreti Južno Ameriko in Afriko. Se je pa razpoloženje vendarle ogrelo ob skladbah s popevkarsko naravo, v katerih se je sem in tja znašla tudi kakšna (balkanska) turbo pritiklina.

Na koncu smo bili lahko zadovoljni. Glasbenici sta nastop izvedli suvereno in iz zadržanega odziva izvlekli maksimum, če ne drugače, tako, da sta zaplesali skupaj z občinstvom. Je pa razpoloženje vsekakor močno otoplilo tudi sproščeno komuniciranje Gnučči z »domačim« občinstvom in festivalskimi gostiteljicami. Ja, v švedski imigrantski skupnosti se očitno dogajajo zanimive stvari, pa čeprav se jih nekateri trudijo prikazati v drugačni luči.