Ljubezen je resnica

Nemirno 18. stoletje je spočelo marsikaj izredno pomembnega za evropsko zgodovino, med drugim tudi Lessinga in njegove drame. Gotthold Ephraim Lessing (1729–1781) je eden najpomembnejših evropskih mislecev in ustvarjalcev. S teoretskim besedilom Hamburška trilogija je utemeljil poklic gledališkega dramaturga, z esejem Laokoon pa je uspešno ubesedil razlike med likovno umetnostjo in literaturo. Tako je ta nemški razsvetljenec krojil misli in mnenja sodobnikov ter zaposloval tudi vse naslednje rodove. Ljubljanska Drama SNG je v repertoar v novi sezoni vključila njegovo Emilio Galotti (iz leta 1772) kot eno izmed dram, ki ustrezajo letošnji usmeritvi v intimo – v notranje svetove.

Lessing je napisal kar tri drame, posvečene ženskam, zgodbe vseh treh se vrtijo okrog njih. A ni bil eden tistih, ki bi vzklikali Cherchez la femme!. Ženskam ni pripisoval krivde, videl jih je kot subjekt, ki misli, čuti, ljubi, deluje in se poskuša osvoboditi. V njegovih dramah razmerja niso niti enostavna niti enoznačna, tako je tudi v Emilii Galotti, kjer tematizira spreminjajoče se družbene odnose iz sredine 18. stoletja, torej konflikt med plemstvom in meščanstvom, ki je zagon dobil v francoski revoluciji leta 1789.

Lessing pripoveduje: princ Hettore Gonzaga je ob bežnem srečanju z Emilio Galotti, lepo, krepostno meščanko, doživel zanj nenavadno čustvo. Ni ga zgolj prestrelila neizmerna strast do dekleta, ampak tudi globoka ljubezen. Vendar je Emilia tik pred poroko z grofom Appianijem. Princ v svojem poželenju in hrepenenju privoli v ponudbo komornika Marinellija, da stvar uredi. Komornik razbojnikom naroči, naj nevesto in ženina zajamejo. Načrt uide z vajeti in v napadu na kočijo ženina ubijejo. Emilia je prepričana, da so jo možje rešili pred najhujšim, v bistvu pa so jo ugrabili in pripeljali v Gonzagov letni dvorec.

Tam se začno dramatični dogodki. Emilia niha med zapovedano ji krepostjo in strastjo do princa, ki jo zapeljuje z lepimi besedami. Razpeta med »naravnimi zakoni strasti in ljubezni« ter družbenimi konvencijami sproži pok znotraj patriarhalnega družbenega ustroja, v katerem izguba hčerine kreposti pomeni tudi izgubo očetove časti in v katerem vladar s pozicije moči zahteva svoje kot prvi patriarh med patriarhi. Vendar je Aljaž Jovanović oblikoval drugačnega princa; ta si Emilie noče prisvojiti z nasiljem, pa vendar nič ne stori, da se to ne bi zgodilo. Tudi njegov komornik Marinelli, ki ga spretno interpretira Janez Škof, ni hotel, da bi se akcija končala tragično. Le gospodarju je želel ustreči in preprečiti Emilijino poroko. V tej usodni prepletenosti očetove časti in hčerine kreposti Emilia uvidi, da je njen edini izhod smrt. Zato očeta (Matjaž Tribušon) nagovori, naj jo ubije. Galottiju pa je drugo možnost – da ubije vladarja in ne hčer – dala še ena protagonistka te drame, grofica Orsina, prinčeva ljubica. V užaljenosti, ker jo je princ nameraval zamenjati z mlajšo Emilio, položi Galottiju v roke orožje: »Pospravite ga! Hitro! ...« Grofici, ki jo v predstavi z vso briljanco uteleša Maša Derganc, je Lessing zaupal duhovite vrstice: »Le kako bi moški lahko ljubil nekoga, ki njemu navkljub hoče misliti? Ženska, ki misli, je pač tako odurna kot moški, ki se šminka.« Je zato že feministka in Lessing feminist? Kakšen anahronizem in hkrati krepka zgodovinska replika!

Katarina Pejović, dramaturginja predstave, razloži: »Danes najdemo politično v teatru tudi drugje, ne le v ideologiji. Gre za temeljne vzvode človeka in človeštva, in to je lahko bolj subverzivno kot ukvarjanje s politiko. Tukaj je ljubezen enačena z resnico, in če gre in kadar gre za resnico, potem je to nekaj nevarnega za sistem, ki temelji na manipulaciji. Ko se pojavi resnica, je to takšna moč, da jo hoče vsak sistem zatreti.« Temu dodaja: »Ljubezen je resnica!« Ali je res, se sprašuje Emilia, ki jo Maruša Majer, nova članica ansambla ljubljanske Drame, neguje kot krhko, zbegano dekle, vdano v usodo, razburkano s čustvi in izgubljeno v odnosih.

Režiser Igor Vuk Torbica (letnik 1987) je v svoji mladi karieri že velikokrat navdušil, tudi tokrat. Droben primer: minimalistično scenografijo je z režijskimi postopki spremenil v bogato fikcijo – velika vrteča se ploskev enkrat predstavlja steno, drugič vrata, tretjič zaslon, na katerem se odslika velikanska očetova senca, ki pada na hčer. Kako preprosto, a hkrati z močnim simbolnim nabojem.

Ustvarjalci so našli pravo mero in izrazno moč, da so nam približali dileme, uprizorili skrite metafore in psihološke zaplete. Pomembno je tudi, na kar radi pozabljamo, da vsaka predstava raste, se izpopolnjuje iz uprizoritve v uprizoritev, in verjamemo, da bo Emilia Galotti pridobila pri ritmu in notranji napetosti. Zatorej bo vredna ponovnega ogleda že kmalu, čez nekaj ponovitev, kajti v sebi ima velik potencial.

Gledališka predstava:
Gotthold Ephraim Lessing: Emilia Galotti
Režija: Igor Vuk Torbica
Kje: SNG Drama Ljubljana, Ljubljana
Kdaj: ponovitve 13., 15., 16. oktobra 2018