Marksistično pravosodje? Prav nasprotno.

Zavestno kršenje delavskih pravic je kaznivo dejanje. V praksi pa se lahko delodajalec, kapitalist, izogne kazenskemu pregonu, če delavcu izplača vsako tretjo plačo oziroma skupaj štiri na leto. To je tako, kot če bi delojemalec, delavec, na leto oddelal le štiri mesece, pa se mu ne bi bilo treba bati resnejših posledic zaradi takšnega ravnanja, vsekakor ne tiste, zanj najusodnejše – izgube zaposlitve. Vendar ni tako. V svetu, v katerem živimo, se prej zdi, da bi nevestno opravljanje dela lahko postalo kaznivo dejanje, kot da bi se odpravile vedno številnejše neenakosti med tistimi na vrhu in vsemi drugimi.

Omenjeno in druge neenakosti med tistimi z večjim premoženjem in družbenim vplivom ter vsemi drugimi – med delodajalci in delojemalci, če hočete – ki temeljijo zgolj na materialni moči in vplivu, dobro pozna tudi vrhovni državni tožilec Jože Kozina, ki se že dve desetletji ukvarja z gospodarskim kriminalom. Na nedavni seji parlamentarnega odbora za pravosodje, kjer so obravnavali poročilo o delu tožilstva za lansko leto, je ponovno spregovoril o teh neenakostih. In si prislužil postopek pred etično komisijo, najverjetneje pa tudi disciplinski postopek.

Kaj je Kozina rekel takega, da je NSi zoper njega predlagala disciplinski postopek, generalni državni tožilec Drago Šketa pa pod pritiskom kapitala in njegovih političnih podpornikov odredil zoper njega postopek pred etično komisijo, da se bo laže odločil, ali odrediti tudi disciplinski postopek, ki ga zahteva politična desnica?

Izrazil je pričakovanje od politike, državnega zbora, da sprejme ukrepe, ki bi preprečili, da bi bili »država, ki ima v Evropi največji delež minimalnih plač, nezaposlenih, kar je skoraj na robu kriminala, da ne bomo država, ki ima pokojnine okrog 400 evrov in plače 500 evrov«. Stanje delavskih pravic danes po njegovem mnenju narekuje korenite spremembe: »Torej kapitalu odvzeti moč, in če kdo to zmore, zmorejo samo državni zbor in vlada in podobne institucije, torej to bo treba korenito obrniti, odvzeti jim to moč, obdavčiti jih, ne pa poslušati to jokanje, da bodo šli v tujino.« Kozina je še dodal, da je po svoje »zelo zadovoljen, da je Levica prišla v parlament«, ker gre za politično opcijo, ki pravi, da bo »vrnila delu in delavcem tisto dostojanstvo, ki so ga nekoč imeli«.

Besede tožilca Kozine niso dokaz marksističnega in komunističnega pravosodja, pač pa, nasprotno, odziv na prevelik vpliv kapitala na pravosodje in zakonodajo.

Sledili so ostri napadi z desnice, politične opcije, ki najodločneje zagovarja interese kapitala, in bi jih lahko povzeli z zapisom enega izmed vidnejših mladih pravnikov z desnim svetovnonazorskim predznakom, dekana ene izmed zasebnih pravnih fakultet, dr. Mateja Avblja. Kozinov nastop je označil za »pristranskega, strokovno diletantskega, po vsebini neskladnega s temeljnimi postulati slovenske ustave« in za »jasen dokaz, kako globoko je v slovenski pravosodni sistem zažrta marksistična in komunistična socializacija, podprta z desetletji družbene indoktrinacije v prosveti in medijih«.

Mar slovenska ustava ne določa tudi, da je Slovenija socialna država, da smo vsi enaki pred zakonom, da je delo varovana pravica in da lastnina ni nekaj svetega in nedotakljivega, pač pa se pridobiva in uživa tako, da je »zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija«?

Poleg tega je treba poznati kontekst, v katerem je Kozina izrekel, kar je. Odzval se je na besede predstavnika Levice v odboru Željka Ciglerja, ki je govoril o ranljivih skupinah, med katere gre vedno bolj šteti tudi delavce. Pa tudi če ne bi šlo za odziv na omenjene besede … Kozina je rekel, da bi bilo kapitalu treba omejiti preveliko moč, ki ni skladna z ustavo in zakoni. Rekel je, da so šli predaleč. In tega ni rekel kar tako, na pamet. Njegov pogled je zagotovo deloma privilegiran, saj ima prek dela dolgoleten vpogled v neko okolje, ravnanje ljudi na vrhu družbene lestvice, kapitalistov. In na vse mogoče načine, kako obiti zakone in kršiti delavske pravice, ki jih uporabljajo v težnji po čim večjem zaslužku. Pa tudi vpogled v pravne in nepravne poti, ki jih pred nižjimi, višjimi in najvišjimi sodišči uporabijo v obrambo svojih interesov. Več kot očitno pa je Kozina eden redkih pravosodnih funkcionarjev, ki niso spregledali vedno očitnejših razlik pri dostopu do pravice med najpremožnejšimi in drugimi ter vse očitnejših sprememb pri rangiranju sicer formalno enakovrednih pravic na dveh najvišjih sodiščih, ki ga je že pred leti lepo povzel nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič: »Namesto neoliberalne interpretacije ustave bi se veljalo vrniti k enakopravni obravnavi načel socialne države.«

Da bi se torej zaradi teh besed moral zagovarjati pred etično ali disciplinsko komisijo, je malo verjetno in po svoje celo sprevrženo. Edino, kar bi glede na kodeks državnotožilske etike morda lahko očitali Kozini, je, da je posebej omenil eno od političnih opcij – stranko Levica. A za disciplinski postopek na podlagi teh besed bi potrebovali precej domišljije.

Kodeks med drugim pravi: »Zaradi varovanja videza neodvisnosti ni primerno, da bi državni tožilec denarno prispeval ali nastopal v prid politične stranke ali samostojnega kandidata za politično funkcijo ali da bi javno podpiral kandidata politične stranke ali samostojnega kandidata, da bi sodeloval na političnih shodih ali zborovanjih.«

S tem, ko je tožilec dejal, da je nekako vesel, da je Levica prišla v parlament, verjetno ni izpolnil pogoja – »nastopati v prid politične stranke«. Vsaj glede na dosedanje izkušnje z mešanjem političnih in tožilskih funkcij ne. V istem, kazenskem oddelku na vrhovnem tožilstvu kot Kozina sedi tudi Barbara Brezigar, nekdanja generalna državna tožilka. Na to mesto jo je imenovala vlada Janeza Janše leta 2005, tri leta za tem, ko je na volitvah za predsednika republike kandidirala kot protikandidatka pokojnemu dr. Janezu Drnovšku, in to kot kandidatka združene desnice na čelu s SDS. Na naslednjih predsedniških volitvah je bila celo vodja volilnega štaba kandidata SDS Milana Zvera. Brezigarjeva je za isto politično stranko sicer med tožilsko kariero opravljala tudi politični funkciji pravosodne ministrice in državne sekretarke … Na tem drugem položaju je bila pristojna za politično vodenje povsem novega »direktorata za tožilstvo«, ki ga je za politični nadzor nad tožilstvom uvedla druga Janševa vlada in je bil po padcu te vlade razpuščen, saj je šlo za organ, kakršnega ne pozna nobena država, ki se ponaša s samostojnostjo in neodvisnostjo tožilstva. No, če vse to ni bilo ovira za imenovanje na čelo tožilstva in nadaljnje opravljanje tožilske funkcije, ne da bi bil ogrožen videz neodvisnosti, potem tudi Kozinova omemba Levice ne bi smela biti težava.

Lastnina po ustavi ni nekaj svetega in nedotakljivega, ampak naj bi se pridobivala in uživala tako, da je »zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija«.

Res pa je, da Barbara Brezigar nikoli ni nič rekla v prid delavskih pravic ali proti kapitalu. Prav tako pogroma ni bilo nikoli deležnih niti pet vrhovnih sodnikov, ki so leta 2006 podpisali kandidaturo Franceta Arharja za župana Ljubljane. Bil je pač kandidat združene desnice na čelu s SDS, zato s političnim angažmajem pravosodnih funkcionarjev ni bilo težav. Še več, dva od teh, Mitja Deisinger in Jan Zobec, sta bila dve leti kasneje, v času prve Janševe vlade, za nagrado imenovana na položaj ustavnih sodnikov.

Tu velja posebej omeniti Zobca, ki je javno večkrat, tudi v ločenih mnenjih, jasno izrazil svoj svetovni nazor – povsem neoliberalen pogled na svet. Nazadnje je to recimo storil nedavno, ko se je odzval na razpravo o morebitni dodatni obdavčitvi najpremožnejših. To je označil »za poskuse oderuške, zaplembene obdavčitve najsposobnejših, tistih, ki s svojim delom, ustvarjalnostjo in osebnim odrekanjem vlečejo nacionalni voz – z vso nebodigatreba navlako, ki se na njem udobno prevaža in se pri tem še šopiri«. Ja, vse, ki jim tako ali drugače ni uspelo zagotoviti si gmotnega bogastva, je označil za »nebodigatreba navlako«, ki si upa še kaj reči zoper bogate. V istem prispevku je sicer tudi razložil, zakaj je takšna družbena razslojenost naravna in zoper njo ne bi smelo biti ugovora: »Posamezniki smo namreč obdarjeni z neenakimi sposobnostmi za pridobivanje lastnine, zaradi česar je neenaka delitev lastnine naravna sestavina človeške narave ter s tem naravnega reda svobodne družbe.«

Nihče ni zahteval kakršnihkoli sankcij zoper Zobca, nobenega disciplinskega postopka, nobene etične komisije. To je le dodatni razlog, zakaj bi veljalo na besede tožilca Kozine pravzaprav pogledati z druge strani. Ne gre za to, da bi bil njegov nastop dokaz zakoreninjenosti marksizma in komunizma v pravosodju, ki bi na račun vseh drugih varovalo delavske pravice, onemogočalo gospodarstvo in omejevalo zasebno lastnino. Ampak prav nasprotno, šlo je za odziv na stanje v pravosodju (in politiki), ki se je v dokaj kratkem obdobju desetletja ali dveh zelo oddaljilo od varovanja omenjenih, »starih« pravic in se posvetilo varovanju »novih«, ki jih časti kapitalizem.