Več za varnost. Manj za vojsko

Ena bolj udarnih novic v zahodnih medijih prejšnjega tedna je bila tista o skokovitem porastu brezdomcev v ZDA. Medtem ko pod Donaldom Trumpom vlagajo v razvoj obrambnih sil rekordne zneske, je ZDA v času najvišje gospodarske rasti in rekordno nizke brezposelnosti zajela brezdomska pandemija. Po uradnih ocenah imajo že 550 tisoč brezdomcev, samo v New York Cityju naj bi živelo 62 tisoč ljudi brez strehe nad glavo. V zadnjih desetih letih se je število ljudi, ki spijo v newyorških zavetiščih za brezdomce, povečalo za skoraj 80 odstotkov. Za ilustracijo: to bi pomenilo, da bi v Ljubljani po parkih in pod mostovi vsako noč živelo malo več kot 2000 ljudi.

Ta teden je Slovenijo obiskal generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg. Prišel je predvsem kot lobist, ki skuša našo državo prepričati, naj hitreje poveča izdatke za obrambo; ne zgolj katerihkoli, ampak točno določen del: izdatke za nakup orožja in opreme.

Odkar je Trump lani na vrhu Nata zagrozil, da ZDA ne bodo več prispevale v Nato enakega deleža kot prej, če ne bodo evropske članice bistveno povečale stroškov za lastno obrambo, so postali pozivi za to vse glasnejši. Premier Marjan Šarec je Stoltenbergu zagotovil, da bo skušal sredstva za obrambo res povečati: v nekaj letih s sedanjega odstotka BDP na 1,5 odstotka, predvidoma do leta 2024.

Ali naj Slovenija še poveča izdatke za obrambo? Res je, da je 1,5 odstotka BDP še zmeraj pod cilji zavezništva, ki znašajo 2 odstotka. A naša država ima tudi enega najvišjih porastov BDP, zato smo izdatke za vojsko v zadnjih treh letih nominalno povečevali veliko hitreje kot ZDA ali druge evropske članice Nata. Lanska petodstotna gospodarska rast je bila v Sloveniji tretja najvišja v Evropi, torej smo v zadnjih treh letih obrambne izdatke relativno zvišali petkrat bolj kot ostale države zveze Nato.

Kritiki novih vlaganj v obrambo so navadno označeni kot utopisti, ki ne razumejo varnostnih tveganj; bili naj bi naivni, pozabljajo, kaj nas je naučila zgodovina. A ne gre za to: varnostna tveganja, če uporabimo obrambni žargon, so danes drugačna. Po obdobju malikovanja konkurence, tekmovalnosti in pozivov najvišjih politikov, da morajo ljudje prevzeti več odgovornosti za svojo usodo, so tveganja postala neizmerljivo večja kot nekoč. Nemški sociolog Ulrich Beck je imel prav, ko je svojo kariero posvetil t. i. družbi tveganja. Bil je eden prvih, ki je opozarjal, da moderne države s svojimi socialnimi mehanizmi tveganj več ne obvladujejo. Beck pa jih ni pozival k zvišanju obrambnih izdatkov, prej nasprotno.

Povečana tveganja lahko brez dvoma vodijo do vojaških spopadov – toda ali investicije v vojsko ta tveganja res zmanjšujejo? Vprašajmo se pragmatično in stvarno: ali danes ruska grožnja upravičuje novo tekmo v oboroževanju? Ali pa rusko grožnjo tako ZDA kot številne evropske države potrebujejo zaradi svojih notranjepolitičnih težav? ZDA so dober primer tega paradoksa: ne le da vlaganje v obrambo ne prinaša varnosti, ampak jo spodjeda. Svet se je znašel v nekakšni novi hladni vojni, v obdobju vročega miru, ko si države nagajajo, globalni občutek skupnosti, ki je nastala po drugi svetovni vojni z OZN, pa je vse šibkejši. OZN danes spodjedajo ravno ZDA z Donaldom Trumpom na čelu.

Dvig obrambnih izdatkov na dva odstotka BDP, je ta teden sporočila Levica, bi »državni proračun stal toliko kot ukrepi na področju pokojnin, sociale in brezplačnega vrtca, ki so opredeljeni v koalicijski pogodbi«. Seveda bo Slovenija skušala najti kompromis, vsekakor pa bi bilo dobro, če bi tudi vrtci, socialni ali zdravstveni sistemi premogli tako močne lobiste kot tisti, ki prodajajo orožje.