Ko so politiki zvezde, žrtve ostanejo v senci

Ko mediji prikazujejo osebne drame politikov, ne predstavljajo prave slike sveta. Problem je globlji od lažnih novic, saj mediji objavljajo novice o lažnem svetu.

Pričakovali bi, da bi novinarji prosili za pogovor večinoma ljudi, ki imajo največ za povedati ali morda tiste, ki imajo najbogatejše in najbolj čudne izkušnje. To so filozofi, detektivi, zdravniki, ki delajo na vojnih območjih, znanstveniki, otroci z ulice, gasilci, aktivisti, pisatelji ali potapljači. Ne, najpogostejši sogovorniki novinarjev so igralci, v Guardianu piše George Monbiot. Z empirično študijo sicer ni preverjal, kdo so sogovorniki novinarjev, a po njegovi oceni je med tretjino in polovico sogovornikov igralcev. To so ljudje, ki živijo od tega, da prevzamejo osebnost nekoga drugega in govorijo besede nekoga drugega.

Problem je globlji od lažnih novic, saj mediji objavljajo novice o lažnem svetu. Ne gre zahtevati, da novinarji ne bi smeli nikoli narediti pogovora z igralci, pa tudi ne trditi, da igralci nimajo lastne modrosti. A obsedenost z njimi ovira druge glasove, da bi bili slišani. Ker so glavni sogovorniki igralci, teme postanejo pomembne šele, ko nanje opozori kateri od njih. Podnebne spremembe, begunci, človekove pravice, spolno nadlegovanje tako niso pomembne zadeve, dokler o njih ne spregovori kdo iz Hollywooda. George Monbiot s tem noče omalovaževati igralcev, ki so pomagali te teme spraviti v medije, toda če bi drug pogumen in odličen človek rekel enako stvar, se mediji za njegove besede ne bi zmenili.

Ne gre zahtevati, da novinarji ne bi smeli nikoli narediti pogovora z igralci, pa tudi ne trditi, da igralci nimajo lastne modrosti. A obsedenost z njimi ovira druge glasove, da bi bili slišani. Ker so glavni sogovorniki igralci, teme postanejo pomembne šele, ko nanje opozori kateri od njih.

Druga najpogostejša skupina sogovornikov novinarjev so »tisti, ki služijo bogatim«. To so lastniki restavracij, modni oblikovalci, oblikovalci notranjosti prostorov in drugi podobni ljudje. Predstavljeni so nam tako, kot da bi bili mi njihove naslednje stranke. To je svet, v katerem nas prepričujejo, naj si predstavljamo, da smo udeleženci namesto zijala.

Hudo je, če ti ljudje prevladujejo na kulturnih straneh časopisov, še slabše je, če je enak model uporabljen na področju politike in so politične zadeve predstavljene kot zasebne drame. Brexit, ki bo vplival na življenje vseh Britancev, je zožen na zgodbo o tem, ali bo predsednici vlade Theresi May uspelo ostati na položaju. Koga to briga, najbrž tudi sama Theresa May si s tem prav zelo ne beli las.

Theresa May in vodja opozicijskih laburistov Jeremy Corbyn ne zmoreta nositi bremena kulta osebnosti, ki ga mediji ustvarjajo okrog njiju. V javnosti sta zadržana in jima je nerodno, ko sta pod žarometi. Stranki, ki ju vodita, se soočata z velikimi problemi, njuno politiko pripravlja mnogo ljudi. Te velike in celovite zadeve pa so javnosti predstavljene kot drama ene same osebe. V tem sistemu vsakdo na medijskem iskalu postane igralec, realnost pa je nadomeščena s predstavo.

Theresa May in vodja opozicijskih laburistov Jeremy Corbyn ne zmoreta nositi bremena kulta osebnosti, ki ga mediji ustvarjajo okrog njiju. V javnosti sta zadržana in jima je nerodno, ko sta pod žarometi.

Na osebnost ni omejeno le politično poročanje ampak tudi politična fotografija. Poglobljen članek je večinoma opremljen s fotografijo enega od desetih politikov, ki morajo biti upodobljeni ob vsaki novici. Zakaj bi si ljudje želeli videti še eno fotografijo Therese May ali nekdanjega zunanjega ministra Borisa Johnsona? Javnost tako pozabi, da se vsebina članka nanaša na življenja milijonov ljudi, ne zgolj enega.

Takšna uredniška politika medijev je nevarna. Obstaja vrsta politike, ki se oblikuje v celoti okrog osebnosti. To je politika, kjer so vsebina, dokazi in analize nadomeščeni s simboli, slogani in senzacijo. Ta politika se imenuje fašizem. Če politične zgodbe gradimo kot psihološke drame politikov, s tem damo priložnost tistim, ki znajo to igro igrati bolj učinkovito.

Takšne način medijskega poročanja je omogočil vzpon ljudi, ki sicer niso fašisti, so pa demagogi. Britanci Boris Johnson, Nigel Farage in Jacob Rees-Mogg so enako kot predsednik ZDA Donald Trump zvezde realističnih televizijskih šovov. V medijskem cirkusu imajo klovni glavno vlogo. Klovni v politiki pa so nevarni.

Pozornost omogoča peščici, ki ima zagotovljen medijski prostor, da odločajo o temah razprav. Vsi najbolj kritični problemi tako ostajajo v senci. Mediji vsak dan objavljajo na tisoče člankov in oddaj, a le redko v njih dobijo prostor zadeve, ki so res pomembne: uničevanje okolja, neenakost, izključevanje, uničevanje demokracije z denarjem. V svetu oponašanja smo obsedeni z nepomembnostmi. Javna britanska TV BBC je pred časom recimo objavila novico »Meghan je zaprla vrata avtomobila«.

Takšne način medijskega poročanja je omogočil vzpon ljudi, ki sicer niso fašisti, so pa demagogi.

Geroge Monbiot pravi, da je naloga vseh novinarjev, da ugasnejo žaromete, snamejo plašnice in pogledajo, kaj se skriva za odrom. Eden od odličnih primerov, kako je to mogoče narediti, je poročanje novinarke Guardiana Amelie Gentleman in drugih o škandalu Windrush. Objavili so zgodbe ljudi, ki so daleč od žarometov, članki so opremljeni s fotografijami žrtev, ne politikov, ki so jih grdo obravnavali. Kljub temu so bile te zgodbe tako odmevne, da so se bili tisti pod žarometi prisiljeni odzvati.

Svojo nalogo imajo tudi državljani. Ta je, da razumejo, kaj gledajo, da prikazani svet ni realen.