Interesi elit niso teorija zarote

Da bo elita branila svoje interese, ni paranoična teorija zarote, temveč politična realnost, s katero se mora soočiti tudi levica 

Vsake toliko časa kak politični komentator samozavestno izjavi, da tisti, ki so kritični, jezni na uveljavljen red, niso samo napačno informirani, ampak tudi paranoični in so enaki kot teoretiki zarot. ZDA so velike skupine liberalne inteligence postale obsedene s tem, da Rusi skušajo spodnesti ameriško demokracijo, v Veliki Britaniji najdemo enako paranoično obsedenost s skritimi političnimi silami, ki naj bi stale za izstopom iz EU oziroma brexitom.

Ljudje povsod verjamejo nenavadne, zanimive in napačne stvari o svetu, na portalu Jacobin piše Tom Mills, predavatelj sociologije na univerzi Aston.

Na konferenci The World Transformed, ki so jo v Liverpoolu organizirali v času konference britanske laburistične stranke, je levičarski novinar Paul Mason opozoril, da bi se laburisti pod vodstvom Jeremyja Corbyna, če bi prišli na oblast, morali soočiti z nasprotovanji »vladajoče elite«, hkrati pa bi kot nosilci oblasti dobili tudi priložnosti.

Med priložnostmi je omenil pristojnost kadrovanja. Med kadri, ki bi jih lahko nastavili, je guverner centralne banke Bank of England. Imenovanje levičarja na ta položaj bi po Masonovih besedah pomenilo spremembo igre na svetovni ravni. Sam Mason se je imel priložnost srečati z enim ali dvema ključnima centralnima bankirjema na svetu. To so ljudje, ki se srečajo vsakih šest tednov in odločajo o globalnih tematikah. V razpravah o teh »ultra močnih« centralnih bankirjih ni teorij zarot.

Dejstvo je tudi, da se kapitalizem ne reproducira sam od sebe, tisti, ki imajo od njega koristi, pa ne živijo na drugem planetu. Vladajoči razred ni dokončan izdelek, kapitalizem je dinamični sistem, »bloki moči« v kapitalističnih družbah niso stabilne entitete. To vidimo po tem, da niso vedno ista podjetja vodilna podjetja na borzah. Danes so to tehnološka podjetja. Temu ni bilo vedno tako. Kapitalisti in z njimi povezane elite niso pasivni uporabniki kapitalističnih družbenih odnosov. Organizirajo se zato, da branijo svoje interese. 

. Kapitalisti in z njimi povezane elite niso pasivni uporabniki kapitalističnih družbenih odnosov. Organizirajo se zato, da branijo svoje interese.

Ko govorimo o levičarski politiki, je pomembno omeniti politično delovanje elit. Običajno to ne pomeni kabalistov ter zlobnih in krutih načrtov, ampak neke vrste mobilizacijo običajnih interesov v obliki strateškega komuniciranja, odnosov z javnostmi in poklicne politike. Kaj to pomeni za strategijo levice? Empirična analiza struktur vladajoče elite, njenih interesov in idej ne omogoča le identifikacijo političnega nasprotnika, ampak tudi prepoznati možnosti »družbenega sistema« ter zmotljivosti in ranljivosti njegovih vodilnih in pokroviteljev.

Kapitalisti in z njimi povezane elite imajo velike prednosti, ko govorimo o virih in institucijah, ki služijo njihovim interesom, ne morejo pa vnaprej predvidevati, kaj se bo zgodilo, manjka njim tudi strateške bistrosti. Prav tako nimajo avtomatskega razumevanja, kaj je kdaj v njihovem najboljšem interesu. To je pokazal kaotičen odziv evropskih gospodarskih in političnih elit na krizo leta 2008.

Če družbene strukture in sisteme obravnavamo kot produkte človeškega ravnanja, nam to pomaga bolje razumeti, čemu nasprotujemo, omogoča, da ne precenjujemo moči in skladnosti družbene srenje, hkrati pa smo zmožni tudi najti ranljivosti in ne podcenjevati organiziranih interesov, ki bodo zagotovo skušali spodkopati vse poskuse temeljitih družbenih sprememb.

»Uredniki časopisov, uredniki TV novic, ljudje v finančnem središču City v Londonu, velike svetovalne hiše, velika podjetja za odnose z javnostmi, kot je Finsbury – to je elita.«
(Paul Mason)

Ti interesi vključujejo kapitaliste, ki delujejo prek trgov, pa tudi agente kapitala, ki delujejo v državnih in poldržavnih institucijah, možganskih trustih, lobističnih podjetjih, medijskih podjetjih in drugih. Med temi interesi so tudi manj močni člani volilnih koalicij.

»Uredniki časopisov, uredniki TV novic, ljudje v finančnem središču City v Londonu, velike svetovalne hiše, velika podjetja za odnose z javnostmi, kot je Finsbury – to je elita,« pravi Paul Mason. Priznanje, da se bodo ti ljudje organizirali, da bi ubranili svoje interese ali interese tistih, ki jih predstavljajo, ni paranoična teorija zarote, ampak politična realnost, s katero se mora levica soočiti.