Slovenija ima žalost

Dodobra smo zakorakali v novo sezono razvedrilnih oddaj, ki nam jih ponuja POP TV, ter si privoščili sedmo sezono oddaje Slovenija ima talent in peto sezono oddaje Dan najlepših sanj.

Videti je, da je talentov zmanjkalo in zato je sedma sezona oddaje Slovenija ima talent mešanica mladinskega državnega prvenstva, karaok, vaške veselice in klientelizma. Štirje žirantje, Marjetka Vovk, Ana Klašnja, Lado Bizovičar in Branko Čakarmiš, izbirajo med prijavljenimi, ki so predvsem povprečni. Tako se zgodi, da (prisiljeno?) jočejo ob klišejskem plesnem nastopu skupine Revolution iz Idrije, ob nastopu, v katerem punce ne znajo popraviti avtomobila in se potem raje slečejo in plešejo, ker to pač ženske počnemo. Vse lepo in prav, punce so dale vse od sebe, ampak posebnega talenta pa ni bilo videti. Podobno je bilo z mladimi ritmičnimi gimnastičarkami, imele so prikupen nastop, a nobenega talenta, nobenega presežka: taki so pač nastopi, če nekoliko bolj resno treniraš nek šport. Kaj je narobe z občinskimi tekmovanji v športnih dvoranah, zakaj po novem vsi rinejo na TV in verjamejo, da imajo talent? Posebej bizarno je, kako je Ana Klašnja brez slabe vesti mlade tekmovalke označila za svoje, povedala, da jih pozna, da pri njej trenirajo, ter jim dala blagoslov za naslednji krog. Enako je z enim od tekmovalcev naredila Marjetka Vovk, povedala, da ga že pozna, da ima komad z njeno varovanko, imela govor o njegovem talentu ter s tem reklamirala svoj biznis. Če njima samima ni nerodno, ali ne bi morala tovrstnih brezsramnosti omejiti vsaj televizija? Ali morda želijo pokazati, da je v resnici talent to, koga poznaš in kdo ti v odločilnem trenutku reče ja?

A to ni še nič v primerjavi z oddajo Dan najlepših sanj s Petrom Polesom. To je oddaja, v katero ljudje pripeljejo svoje bližnje, s televizijo delijo njihovo tragično zgodbo, v zameno pa jim televizija podari neko povsem brezvezno darilo, ki pa si ga, ker so ti ljudje ponavadi revni, sami ne morejo privoščiti. Koncept oddaje je izkoriščanje stiske ljudi za šov. Tokrat smo spremljali zgodbo najstnika Filipa, ki ima kot edini v Sloveniji redko gensko bolezen, zaradi katere je moral opustiti vse, kar mu je drago. Komaj še hodi (z berglami vleče noge za seboj). Podarili so mu obisk Barcelone, kjer si bo lahko ogledal tekmo svojega najljubšega nogometnega moštva. Fant je bil pretresen, Peter Poles pa je med rafalom pred njegov obraz brezsramno porinil bon za zavarovalnico, češ da bo dobil še gratis zavarovanje za tujino. Kot da ni dovolj izrabiti stiske človeka; uporabiti ga je treba še za reklamo – in to za nekaj tako brezveznega, kot je zavarovanje za tujino. Pred nami je bil hudo bolan fant, televizija in oglaševalci pa so si na njem dovolili reklamirati zavarovalnico. Zavarovalnico, ki mu ne more ponuditi ničesar, kar bi mu pomagalo.

Tako se je končalo naše gledanje razvedrilnih oddaj, z eno samo veliko žalostjo v srcu.