Med škrati in troli

V ljubljanskem Cankarjevem domu so prihod islandskega multiinštrumentalista, skladatelja in producenta Ólafurja Arnaldsa napovedali kot »zagotovo koncert jeseni«. Zavoljo tega, ker ni bilo znano, kako priljubljen je 31-letni glasbenik v Sloveniji, kjer je tokrat nastopil prvič, je bila napoved videti precej napihnjena. A ti pomisleki so se, potem ko je v soboto zvečer na odru povsem napolnjene Gallusove dvorane sedel za svoje klavirje in sinte, v hipu razblinili. Je bilo to dovolj za »koncert jeseni«? Za tiste, ki smo se od začetka tisočletja naposlušali križancev klasične in pop glasbe Arnaldsovih rojakov, najbrž ne. Sodeč po toplem odzivu v občinstvu pa je bilo med nami veliko več tistih, ki se značilne islandske senzibilnosti še niso naveličali. In tem je Arnalds, resnici na ljubo, pripravil veličasten koncert.

Eden od razlogov, zakaj ni bilo jasno, koliko privržencev ima Arnalds v Sloveniji, je bil ta, da ni bilo znano, kako priljubljena je bila pri nas britanska krimi TV-serija Broadchurch, ki jo je predvajala nacionalka in za katero je Arnalds napisal (z bafto nagrajeno) glasbo, s katero se je pred petimi leti prikupil širšemu občinstvu. Oprijemljivejši namig o njegovi priljubljenosti bi morda lahko našli v njegovih sodelovanjih z nemškim pianistom in producentom Nilsom Frahmom, ki smo ga pri nas že nekajkrat videli na nekoliko manjših prizoriščih. Ta s svojo glasbo resda nagovarja nekoliko bolj izbrane, radovedne okuse. Je pa hkrati res, da je Arnalds v Ljubljano zdaj prišel v sklopu velike svetovne turneje, na kateri predstavlja novo ploščo Re:member, za katero je razvil poseben klavirski sistem. Gre za konfiguracijo dveh klavirjev, ki se prek programskega vmesnika avtomatizirano odzivata na Arnaldsovo (minimalistično) igranje tretjega klavirja. Kot poudarja sam, gre predvsem za sistem, ki mu zaradi naključnosti ponuja skoraj neskončne ustvarjalne možnosti. So pa te, vsaj sodeč po tem, kar smo slišali, bolj atraktivne v teoriji.

Temu je prikupno in resda samoironično pritrdil tudi sam z besedami: »V dveh letih, ki sem ju porabil za razvoj tega sistema, bi lahko razvil kaj bolj uporabnega.« Ampak občinstvo se njegovega koncerta ni udeležilo zaradi (pol)avtomatiziranih klavirjev, pač pa zaradi njegove glasbe. Ta z melanholično senzibilnostjo takoj spomni na sanjave islandske postrockovske zvezdnike Sigur Rós, s katerimi je Arnalds pred desetimi leti, kmalu po izidu svojega prvenca, oddelal skupno turnejo. Dobi pa njegova glasba, tudi s pomočjo izvrstnega godalnega kvarteta in tolkalca, bolj cinematičen predznak, ki je v kombinaciji s premišljeno igro luči botroval temu, da smo se hipoma znašli v pravljičnem svetu škratov, trolov, gejzirjev in vulkanov.

Ja, na tem mestu bi lahko našteli vse klišeje, ki se že vsaj dvajset let držijo islandske glasbe. So pa ti že sami po sebi eden pomembnejših adutov, ki se jim takrat, ko se jih glasbeniki lotijo vrhunsko, pač ne gleda pod prste. Ne bomo presenečeni, če bo Arnalds ob naslednjem obisku naših odrov nastopil v napolnjenih Stožicah.