24. 10. 2018 | Družba
Nekatere stvari, ki jih je napovedal Marx, so se uresničile
O liberalni in neliberalni demokraciji
Spomenik Karlu Marxu v Nemčiji
© MaxPixel
Ameriški politolog Francis Fukuyama je leta 1992 v knjigi Konec zgodovine in zadnji človek napisal, da smo morda priča koncu ideološkega razvoja človeštva in uveljavitvi zahodne liberalne demokracije kot končne oblike človeške vlade. Danes, 26 let kasneje, se od ZDA do Rusije, od Turčije do Poljske, od Madžarske do Italije širi neliberalna internacionala. Fukuyama se s temi silami skuša spopasti v novi knjigi Identity: The Demand for Dignity and the Politics of Resentment, v New Statesmanu piše George Eaton.
V pogovoru mu je 65-letni akademik Fukuyama pojasnil, da je leta 1992 povedal, da je eden od problemov sodobne demokracije v tem, da zagotavlja mir in blaginjo, a ljudje hočejo več kot to. Liberalne demokracije niti ne poskušajo določiti, kaj je dobro življenje, to je prepuščeno posameznikom, ki se počutijo odtujeni, brez smisla, zato jim pridružitev identitetnim skupinam daje neke vrste občutek skupnosti. Njegovi kritiki v knjigi Konec zgodovine verjetno niso prebrali dela Zadnji človek, v katerem govori o nekaterih potencialnih grožnjah demokraciji, še pristavi.
Fukuyama, ki se je najprej pridružil gibanju neokonzervativcev, nato pa leta 2003 javno preklical svojo podporo vojni v Iraku, ki jo zdaj enako kot deregulacijo finančnega sektorja in slabo vzpostavitev evra označuje kot napako. To so po njegovih besedah vse politike elite, ki so se izkazale precej pogubne, zato imajo ljudje razlog, da so razburjeni.
Liberalne demokracije niti ne poskušajo določiti, kaj je dobro življenje, to je prepuščeno posameznikom, ki se počutijo odtujeni, brez smisla, zato jim pridružitev identitetnim skupinam daje neke vrste občutek skupnosti.
Na vprašanje, ali v Veliki Britaniji in ZDA vidi vnovično oživitev socialistične levice, odgovarja, da je vse odvisno od tega, »kaj mislite s socializmom«. Če so to programi za redistribucijo, s katerimi bi poskusili odpraviti veliko neenakost pri prihodkih in bogastvu, ni samo mogoče, da se bo vrnil, ampak se mora vrniti. Obdobje, v katerem je obveljalo prepričanje, da neregulirani trgi prinašajo koristi, ki se je začelo s predsednikom ZDA Ronaldom Reaganom in britansko premierko Margaret Thatcher, je v mnogih ozirih prineslo katastrofalne učinke.
Ko govorimo o družbeni enakosti, je ta politika povzročila oslabitev sindikatov, zmanjšanje pogajalske moči navadnih delavcev, vzpon oligarhije, ki vpliva na politiko. Ko govorimo o vlogi finančnega sektorja, je nauk finančne krize nedvomno ta, da je ta sektor treba regulirati, sicer za njegove napake plačajo drugi. Ta ideologija se je globoko zakoreninila v območju z evrom, varčevalni ukrepi, ki jih je Nemčija uveljavila v južni Evropi, so bili katastrofalni.
Politike elite so se izkazale za precej pogubne, zato imajo ljudje razlog, da so razburjeni.
Nekatere stvari, ki jih je napovedal Karl Marx, so se uresničile. Te so kriza zaradi prevelike proizvodnje, osiromašenje delavcev in premalo povpraševanja. Edini sistem, ki je konkurent liberalni demokraciji, po Fukuyamovih besedah ni socializem, ampak kitajski model državnega kapitalizma. Kitajci javno razlagajo, da je njihov državni kapitalizem boljši sistem, ker z njim lahko na dolgi rok zagotavljajo stabilnost in gospodarsko rast na način, s katerim demokracija tega ne more zagotavljati. Če bo Kitajska v naslednjih 30 letih prehitela ZDA, bodo Kitajci bogatejši in bo država ostala skupaj, bodo res imeli prav. Toda pravi test za režim bi bil, kako uspešno bi se odrezal v ekonomski krizi.
Neumno bi po Fukuyamovih besedah bilo izključiti možnost, da lahko pride do vojne med ZDA in Kitajsko. Mogočih je več scenarijev, kako bi se ta vojna lahko začela. Po njegovem mnenju ne bo namernega napada ene države na drugo, kot je Nemčija leta 1939 napadla Poljsko, bolj verjetno je, da se bo začela z lokalnim konfliktom zaradi Tajvana ali Severne Koreje, s spopadom v Južnokitajskem morju. Liberalce Fukuyama opozarja, naj neliberalne demokracije ne razumejo kot novega konca zgodovine.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.