Revež brez službe je len, bogataš brez službe pa ne

Mnogi najpremožnejši niso zaposleni, živijo na račun družine, a jim zaradi tega nihče ne očita, da so leni. Pri revnih pa je popolnoma drugače.

Najbolj bogati in najbolj revni imajo veliko več skupnega, kot je mogoče pričakovati na podlagi stereotipov, po približno desetih letih pogovorov z upravljavci premoženja za en odstotek najbogatejših ugotavlja izredna profesorica sociologije na poslovni šoli Kopenhagen Brooke Harrington. Kot piše v Guardianu, ni pričakovala, da bo v pogovorih z upravljavci premoženja o utaji davkov slišala: »Svojim kolegom sem rekel: 'Ustrelite me, če bom kdaj postal takšen, kot so moje stranke', ker so to res nemoralni ljudje. Preveč časa in ves denar, ki ga imajo, jim omogoča, da nimajo meja. Ena od strank mi je povedala, naj na potovanje v Monako ne vzamem s seboj žene, razen, če hočem videti, kako jo osvaja deset tipov. Dejal je, da je osvajanje žena od drugih moških lokalni šport.«

Stranke tega upravljavca premoženja iz Ženeve tudi »verjamejo, da so potomci faraonov in da so bili določeni za to, da prevzamejo Zemljo«. Če bi revež izjavil kaj takšnega, bi ga nemudoma institucionalizirali. Za ljudi, ki delajo z bogataši, so te »ekscentričnosti« nekaj vsakdanjega.

Eden od upravljavcev premoženja iz Londona je profesorici Brooke Harrington povedal, da je pripravljenost ravnodušno sprejeti obnašanje, ki pri drugih velja za škandalozno, neformalna zahteva za pridobitev posla. Bogataši po njegovih besedah upravljavcev premoženja ne izbirajo le na podlagi tehničnih kompetenc, ampak tudi po tem, da njihovega zasebnega življenja (lezbičnih aferah matere, bratove odvisnosti od drog, zavrnjenih ljubimcev, ki vdirajo v sobo) ne vidijo kot škandal. Mnogi bogataši, ki so stranke upravljavcev premoženja, niso zaposleni, živijo na račun družine, a jim zaradi tega nihče ne očita, da so leni. Ko se za bogate izkaže, da so odvisniki od drog, ženskarji ali delomrzneži, o tem poročajo tabloidi, potem pa gre to v pozabo.

Revni za takšno obnašanje niso le deležni obsojanja, ampak je to tudi argument za kaznovanje, preprečitev dostopa do sredstev, ki jih potrebujejo za življenje, kot sta zdravstvo in hrana. Razprav o revščini brez ogorčenih obtožb o lenuhih, ki izkoriščajo sistem socialnih podpor, odvisnikih od drog in podobno, danes dejansko ni več.

Revni za takšno obnašanje niso le deležni obsojanja, ampak je to tudi argument za kaznovanje, preprečitev dostopa do sredstev, ki jih potrebujejo za življenje, kot sta zdravstvo in hrana.

Te obtožbe niso samo dokaz za hipokrizijo, ampak so tudi odločilne, ko gre za življenje in smrt. V ZDA je več zveznih držav zaradi splošnega prepričanja, da so revni preprosto leni, uvedlo zahtevo, da morajo prejemniki socialne pomoči delati, kar velja celo za tiste, ki imajo zdravniško potrdilo, da so invalidi. Ta ukrep je marsikomu skrajšal življenje, namesto, da bi mu pomagal najti službo, saj je ostal brez zdravstvene oskrbe ali hrane. Eden od revnih fantov je tako v eni najbogatejših držav na svetu umrl, ker ni mogel do zobozdravnika, da bi mu popravil zob, ki ga je bolel. Zaradi tega ni bilo nobenega protesta in nič se ni spremenilo. Obenem je znano, da »milijarder«, ki stanuje v Beli hiši, začenja svoj delovni dan ob 11. uri, in je pogosto na oddihu.

O tem, da so najbogatejši ljudje na svetu leni, odvisniki od drog ali promiskuitetni, ne slišimo veliko, ker večina milijarderjev ni javna oseba oziroma se v glavnem v javnosti ne pojavljajo. Vodilo ene od londonskih družb za upravljanje premoženja je: »Hočem biti neviden«. Najbogatejši nimajo samo upravljavcev premoženja, ampak pogosto tudi zveste zaposlene, ki zanikajo negativne zgodbe o svojih šefih v medijih in poskrbijo, da se njihova imena ne pojavijo na lestvici najbogatejših Zemljanov revije Forbes.

»Milijarder«, ki stanuje v Beli hiši, začenja svoj delovni dan ob 11. uri, in je pogosto na oddihu.

Mnogi premožni, ki imajo več vil, se iz davčnih razlogov celo predstavljajo kot brezdomci. Eden od najbogatejših poslovnežev ima recimo kar osem državljanstev, da se lahko izogne plačilu davkov od premoženja. Profesorici Brooke Harrington je priznal, da nikjer ni davčni rezident. Ko uradnik davčne uprave od njega zahteva, naj mu pokaže račun za plačilo komunalnih prispevkov, mu lahko pokaže le račune za komunalne prispevke za hišo, ki jo ima v lasti na Tajskem. Ta račun je v jeziku, ki ga davčni uradniki v Evropi ne razumejo. Na drugi strani se revežu lahko zgodi, da nikjer ni rezident, ker mu nihče za dolgo ne da bivališča.

Bogatim, ki si privoščijo odstopanje od družbenih norm, se ni treba bati sankcij, nekaterim so odpuščena tudi kazniva dejanja, kot so davčne utaje družine Trump. Revežem grozi kazen že za majhne prekrške, kot je nakup sladoleda ali sladke pijače z denarjem od socialne pomoči za nakup hrane. Tudi zaradi tega je pričakovana življenjska doba bogatih za 20 let daljša. Nekateri so prepričani, da je to pravična posledica »osebne odgovornosti« - revni si zaslužijo krajšo življenjsko dobo zaradi moralnih prekrškov.

Najbogatejši nimajo samo upravljavcev premoženja, ampak pogosto tudi zveste zaposlene, ki zanikajo negativne zgodbe o svojih šefih v medijih in poskrbijo, da se njihova imena ne pojavijo na lestvici najbogatejših Zemljanov revije Forbes.

Medtem, ko se meja za dopustno obnašanje najbogatejših dviga, je življenje revnih vse bolj omejeno. Včasih jim je bilo dovoljeno, da so tu in tam pojedli torto, danes si s torto prislužijo javno oštevanje.